"Pogrešam sneg, v Skopju ni snega, jaz pa ga imam rad, ker sem včasih smučal. Drugače pa - kar bi v Ljubljani pogrešal, je sonce, v Makedoniji pa je tristo sončnih dni in je prijetno živeti, če se vsak dan zbudiš obsijan s soncem," je v oddaji NaGlas! dejal režiser kultnega filma Outsider Andrej Košak, ki se je pred štirimi leti preselil v Makedonijo.

V svojem filmu Outsider si opisal ljubezen med Bosancem in Slovenko, zdaj to zgodbo živiš – poročil si se z Makedonko, zaradi ljubezni si se preselil v Skopje. Kako je biti Slovenec v Makedoniji?

V bistvu je enostavno biti Slovenec v Makedoniji, ker Slovenci imamo dober imidž še iz stare Jugoslavije, vedno smo bili malo bolj napredni, še vedno imamo boljše plače. Slovence imajo zaradi tega še vedno radi in sem se v bistvu zelo enostavno vklopil.

Si se naučil makedonščine?
Da, naučil sem se makedonščine.
Ali Makedonci to pričakujejo, tako kot Slovenci od tujcev?
Niti ne, tudi če bi govoril srbohrvaščino, ne bi bil problem, ker so zelo vezani na srbohrvaščino. Živel sem tudi eno leto v Berlinu, pa niti tam nihče ne pričakuje od tebe, da govoriš nemško, ampak angleško.
Kaj ti je najbolj všeč v Makedoniji?
Hrana! Tam še vedno jedo biohrano, predvsem zelenjava, paradižnik, je še vedno takšnega okusa. Drugo je, da je družabno življenje malo bolj živahno kot v Ljubljani. Tam je še vedno relativno poceni, tako da ljudje veliko več hodijo v restavracije. Tam je čisto normalno, da se z nekom dobiš in nekaj poješ, v Ljubljani pa to ni več. Čeprav, moram reči, da se ne spomnim, kdaj je bila Ljubljana lepša - a odkar jo je Janković uredil, je pa draga.

Koliko Slovencev živi v Makedoniji? So med sabo povezani?
Ne vem, jaz poznam tiste iz društva, ki so me enkrat prosili, da tam zavrtim film Outsider in povem, kako je to. Srečujemo se z gospodarstveniki, ko imamo sestanke na veleposlaništvu ali ob praznikih. Mislim, da je slovensko gospodarstvo kar lepo usidrano. Ljubljanska banka ima v lastništvu največjo makedonsko banko Tutunsko banko, še vedno lahko normalno v trgovinah dobiš Fructal, Argeto. Slovenci smo kar dobro zapisani v Makedoniji, predvsem pa med nami ni bilo nekih sporov.
Imaš kaj domotožja? Kaj najbolj pogrešaš iz Slovenije?
Včasih pogrešam kakšnega prijatelja. Tudi ko sem živel v Berlinu in bi me vprašali, ali pogrešam Ljubljano, bi dejal ne. Vedno pogrešaš ljudi, s katerimi se rad družiš ali pa sodeluješ. Pogrešam sneg, v Skopju ni snega, jaz pa ga imam rad, ker sem včasih smučal. Drugače pa - kar bi v Ljubljani pogrešal, je sonce, v Makedoniji je tristo sončnih dni in je prijetno živeti, če se vsak dan zbudiš obsijan s soncem.
Tvoj zadnji celovečerni film Stanje šoka govori o času socializma. Je kapitalizem boljši?
V nekaterih zadevah je zagotovo boljši. Toda, za nekega delavca, torej za srednje in nižje sloje, bi dejal, da je bilo v socializmu kdaj lepše. Tudi za filmsko industrijo je bilo lepše.

Pogosto o socializmu v svojih filmih …
Naredil sem tri filme na temo socializma, Outsider je bil obračun z mojo mladostjo, pankom in odraščanjem. Zvenenje v glavi je bil narejen po romanu Draga Jančarja in je bil napisan po resničnih dogodkih. Stanje šoka pa je tranzicijski film, kaj smo mi v kapitalizmu izgubili glede na socializem. Mislim, da je bil v Skopju dobro obiskan film, nekaj časa je bil celo na drugem mestu. Živel je okrog tri mesece, kar ni ravno pogosto za domače filme. Tako sem tolkel makedonske filme na njihovem ozemlju.
Te dni v Ljubljani snemaš kratki film. Za kaj gre?
Na Televiziji Slovenija sem zmagal na tečaju za kratki film, naslov je Niko, po sijajnem scenariju Milice Pivčević iz Črne gore. To je zgodba o popravnem domu. Glavna igralca sta Vlado Novak in Valter Dragan. Zdaj pa zbiram mlade iz popravnih domov in mislim, da je to zanimivo. Tudi, ker je zraven Aleksandra Balmazović, ki jo bomo tokrat videli v vlogi producentke.

Torej srbsko-slovenska igralka v vlogi producentke. Vedno za sodelovanje izbereš ljudi z območja nekdanje Jugoslavije …
V umetnosti vedno izbereš najboljšega, ki ga lahko dobiš. Jaz sem imel že na prvem filmu zelo mešano zasedbo, tudi drugi film mi je snemal Duško Joksimović, ki je snemal Lepe vasi lepo gorijo in Rane, tako da sem vedno strašno odprt. Pri zadnjem filmu smo v montaži govorili v štirih, petih jezikih. Tonski mojstri so se med sabo pogovarjali v makedonščini, z mešalcem slike sem včasih govoril v nemščini ali angleščini, med sabo smo se sporazumevali v srbohrvaščini, ko je prišel še mikser iz Nemčije, sem govoril še nemško.
Za filmski svet je običajno, da imaš mednarodno ekipo. Mene jezik ne moti, mislim, da so druge stvari bolj važne, kot pa to, v katerem jeziku se sporazumevamo. Kar je fino, da slovenska država plača zastonj tečaj vsaki Makedonki ali Makedoncu, ki se poroči s Slovencem, tako da moja žena pridno hodi na tečaj slovenščine in ji gre kar dobro.