V posebnem prostoru stoji slika Ledeno morje iz leta 1824. Pravzaprav ni sama. Ob njej so še bele skale. V resnici gre za umetniško delo Gorski venec britanskega umetnika Richarda Longa. A ni videti toliko kot umetniško delo, kot le dodatek k znameniti sliki Casparja Davida Friedricha. Oboje je del razstave Vsa umetnost je nekoč bila sodobna v hamburški galeriji Kunsthalle, katere stalna zbirka med drugim slovi prav zaradi slik Casparja Davida Friedricha. 'Le' 14 jih je, a zadostujejo. Na že omenjeni razstavi pa zadostuje že ena sama. Zadostuje ne le za potrditev naslovne teze, da je bila vsa umetnost nekoč sodobna, ampak govori tudi o tem, da je določena umetnost vedno sodobna, nekatera pa je tudi ob nastanku obsoletna.
Slikar melanholije
"Zakaj - to vprašanje mi pogosto zastavljajo - za predmet svojega slikarstva pogosto izbiraš smrt, minljivost in grob? Da bi živel večno, se mora človek pogosto spogledovati s smrtjo," je zapisal Caspar David Friedrich, čigar dela so še najpogosteje označevali kot melanholična. Ker se je izognil romantični vznesenosti in ker je znal ujeti melanholijo kot morda eno 'razumnejših' posameznikovih pozicij v vedno znova krutem svetu, njegova dela tudi danes ostajajo bolj aktualna od del drugih romantičnih slikarjev. Ko je Friedrich slikal Ledeno morje, je bilo sprejetje karlovarskih sklepov leta 1819, simbola udarca odziva in z njim povezane najostrejše cenzure v nemških deželah, še vedno aktualna tema. Omejevanje osebne svobode in posameznikova umeščenost v skrajno nadzorovano okolje se zdita še kako aktualni izhodišči za umetniško ustvarjanje tudi v današnjem trenutku eskalacije načinov za popoln nadzor družbe v imenu zagotavljanja 'varnosti'.
In ko prav tako v hamburškem Kunsthalleju zagledamo Friedrichovo sliko Popotnik nad meglenim morjem iz leta 1817, eno od najbolj značilnih Friedrichovih 'hrbtnih' slik. Od leta 1807 je Caspar David Friedrich ustvarjal slike z osrednjim motivom človeka, s hrbtom obrnjenega proti gledalcu. V Popotniku nad meglenim morjem je Friedrich upodobil pohodnika v pogorju ob reki Labi na Saškem. Laba teče tudi skozi Hamburg. Njena obrežja kot tudi Hamburgu bližnja obrežja Severnega in Baltskega morja, na primer v kakšnem Travemündeju, ki ga je kot kraj edine prave ljubezni Tony Buddenbrook literarno ovekovečil Thomas Mann, ponujajo melanholične poglede v neskončnost, kakršne vidimo tudi v drugih Friedrichovih slikah.
Okoli mene je vse tiho-tiho-tiho ...
Friedrichov človek je majhen in osamljen, in ko ga Friedrich postavi v naravo in zapiše, da je "okoli mene vse tiho-tiho-tiho; /.../ sam in vedno sam; to mi godi, a vendar nočem, da bi bilo vedno tako," izrazi občutje, ki je danes znano tudi človeku v velemestu. Francoski kipar in Friedrichov sodobnik Pierre Jean David (1788-1856) je Friedicha imenoval za "tistega, ki je v pokrajini odkril tragedijo", lahko pa bi sklenili, da je Friedrich odkril tragedijo človeštva; osamljenost kot temeljno karaketistiko vsakega posameznika. Tudi kadar je v množici. In to je tudi tisto, zaradi česar je Friedrich morda najboljši primer teze, da je neka umetnost lahko vedno sodobna.
V galeriji si lahko ogledate nekaj slik iz stalne zbirke hamburške galerije Kunsthalle in nekaj drugih znanih Friedrichovih slik (12-15).