V spletni kampanji zbiranja nominacij so v Mestu žensk, društvu za promocijo žensk v kulturi, prejeli več kot 180 predlogov. Petčlanska komisija je iz pestre palete nominirank za družbeno pravičnost izbrala pet nagrajenk.

Letošnje nagrajenke, katerih boji za enakost prežemajo najrazličnejša področja delovanja, so Zana Fabjan Blažič, aktivistka na področju podpore in solidarnosti z begunkami in begunci, Rdeče zore, mednarodni feministični in kvirovski festival, Aigul Hakimova, borka za pravice izbrisanih, brezposelnih, migrantskih delavk in delavcev ter begunk in beguncev, Gabrijela Simetinger, seksologinja, ginekologinja, specialistka spolne medicine in porodničarka ter Lezbomanija, lezbična in LGBTQ+ mesečna radijska oddaja na Radiu Študent.

Nagrade WoW letos podeljujejo drugič, in sicer v okviru evropskega projekta Women on Women, v katerem sodelujejo s partnericami Vox Feminae, Tiiiit Inc. in Outlandish Theatre Platform. "Nagrajene WoW-borke so naša inspiracija za vsakodnevne boje proti zatiranju in tudi točka našega povezovanja v boju za resnično enakost," je zapisala komisija, ki so jo sestavljale Katja Kovač, Urška Breznik, Ada Černoša, Klara Otorepec in Jelka Zorn.

Z nagradami v Mestu žensk odgovarjajo na sistematične izbrise žensk, ob čemer z izrazom ženske razumejo ženske, trans- in interspolne osebe, njihovega dela in dosežkov iz zgodovinskega kanona. Nagrade podeljujejo z motom: "Če želimo, da se zgodovina piše v našem imenu, jo moramo pisati same." Vabljeni k branju pogovorov z nagrajenkami, ki s svojim delovanjem počnejo prav to.


Zana Fabjan Blažič: aktivistka, etnologinja, kulturna antropologinja

Zana Fabjan Blažič. Foto: Uroš Abram
Zana Fabjan Blažič. Foto: Uroš Abram

Zana Fabjan Blažič je od leta 2015 aktivna na področju podpore in solidarnosti z begunkami in begunci. V okviru kolektiva Ambasada Rog jim je v zadnjih letih nudila pravno, čustveno, politično in drugo podporo, nujno za preživetje. Kot so zapisali v utemeljitvi nagrade, je neumorna borka za svet brez meja, rasizma in zapiranja ljudi. Bori se proti rasizmu in kapitalizmu tako na strukturni ravni kot v vsakdanjih medčloveških odnosih.

V Ambasadi Rog je bila dnevno prisotna vse od njenega začetka do nedavne deložacije. S posamezniki in posameznicami je sodelovala pri pripravah za intervjuje v postopku mednarodne zaščite, jih podpirala pri pripravah na sodne procese ob pritožbah zaradi zavrnjene mednarodne zaščite, jim kuhala kosila in organizirala številne skupnostne dogodke.

Skupno iskanje načinov za naslavljanje družbenih vprašanj
"Poskušali smo vzpostaviti prostor srečevanja in druženja, od tod tudi ideja o migrantskem socialnem centru. Hkrati pa je bil prostor tudi fizična platforma, ki nam je omogočila organiziranje in skupno iskanje načinov za naslavljanje družbenih vprašanj. V našem primeru so bila to predvsem vprašanja, povezana z migracijami,"
pravi nagrajenka.

Feministični boj je boj za emancipacijo žensk, pri katerih je ena ključnih stvari ekonomska emancipacija v kontekstu razrednega boja. Veliko se govori o svobodi žensk do izbire med različnimi življenjskimi slogi, pozablja pa se naslavljati nujnost ekonomske neodvisnosti, saj je ta tista, ki dejansko omogoča svobodo.

-

Njihovo delovanje je bilo vezano na prostor v Avtonomni tovarni Rog, a se še zdaleč ni vrtelo samo okoli dejavnosti, ki so jih tam izvajali. "Ambasada Rog nam je omogočala povezati izkušnje ljudi, s katerimi smo se tam vsakodnevno srečevali, in jih spremeniti v konkretne boje."

Če primerja trenutno situacijo s časom svojega začetka ukvarjanja z migracijami in feminizmom, pravi, da so se razmere poslabšale. "V kontekstu takratnega grškega boja proti Trojki in velikega begunskega gibanja se je dalo upati, da bo koncept Evropske unije postavljen pod vprašaj in da bodo mogoče marsikatere spremembe. Nekaj let kasneje lahko opazujemo, da so se stvari razvile v popolnoma drugo smer. Ne glede na to, kako smo v tem času garali, je narek kapitala tisti, ki je Slovenijo utrdil kot podizvajalko evropskih varnostnih politik in industrij. Odkar je neoliberalizmu uspelo povoziti idejo o razrednem boju do te mere, da ni prisotna niti na polju političnega aktivizma, so tudi vsi drugi fragmenti bitke za emancipacijo neučinkoviti," opisuje.

Po njenih besedah rasizem ne živi brez kapitalizma, saj kapitalizem ustvarja družbene skupine in jih poimenuje kot različne, zato da lahko upravlja družbo po principu "deli in vladaj".

Prispevek k skupnemu, k emancipaciji družbe kot take
Povezavo med vprašanjem migracij in feminizma razume tako, da gre samo za različna polja razrednega boja. "Gre za fragmente istega boja, ki se ne morejo bojevati en brez drugega. Naj gre za boj za pravice žensk ali beguncev, vedno je to le prispevek k skupnemu, k emancipaciji družbe kot take."

Ključni poudarek feminističnega boja je zanjo ekonomska neodvisnost. "Feministični boj je boj za emancipacijo žensk, pri katerih je ena ključnih stvari ekonomska emancipacija v kontekstu razrednega boja. Veliko se govori o svobodi žensk do izbire med različnimi življenjskimi slogi, pozablja pa se naslavljati nujnost ekonomske neodvisnosti, saj je ta tista, ki dejansko omogoča svobodo. V razredno neenaki družbi so tako tudi možnosti svobodnih izbir zgolj privilegij premožnih." Modeli zaposlovanja, ki se danes ponujajo ženskam, pa po njenih besedah te emancipacije vsekakor ne omogočajo. "Polovični delovni čas, prekarne zaposlitve, manjše plače, privatizacija šolstva in skrbstva, vsa to nas odmika od pravega opolnomočenja," še poudarja.


Lezbomanija, mesečna radijska oddaja na Radiu Študent

Nataša Sukič (levo) je bila urednica oddaje do leta 2015, od tedaj pa ji urednikuje Urška Sterle (desno). Foto: Nada Žgank
Nataša Sukič (levo) je bila urednica oddaje do leta 2015, od tedaj pa ji urednikuje Urška Sterle (desno). Foto: Nada Žgank

Lezbomanija je mesečna radijska oddaja na Radiu Študent, ki kontinuirano deluje že od leta 1998. Idejni vodja in prva urednica je bila Nataša Sukič, od leta 2015 pa je njena urednica Urška Sterle.

Oddaja je neke vrste platforma za ustvarjalke, ustvarjalce, za politični in kulturni aktivizem, predvsem pa je namenjena (sub)kulturnemu izrazu LGBT-skupnosti. Z oddajo omogočajo prostor, ki ga lahko tudi drugi soustvarjajo, to so med drugim DJ-ke, glasbene ustvarjalke, literatinje, kritičarke.

"Radio Študent kot alternativni medij se je povezal z alternativno sceno in nastala je lepa simbioza. Tako naša oddaja že 23 let kontinuirano pokriva polje feminizmov in spolnih identitet ter izrazov. Nadele smo ji provokativno, humorno ime, ker smo leta 1998, ko smo jo zagnale, želele poudariti lezbično vidnost," opisuje Urška Sterle, ki je pisateljica, prevajalka ter urednica Lezbomanije. "Ko gre za manjšinski projekt, ki poteka že leta, je odgovornost vodenja tega projekta ogromna. Izjemno pomembno se mi je zdelo ohraniti kontinuiteto oddaje, njen specifični izraz, nekonvencionalno ime in jo razširiti ter prilagoditi glede na nove potrebe skupnosti," pravi.

Spregovoriti z dostojanstvom
Situacija danes je po njenih besedah drugačna, kot je bila ob nastanku oddaje, problemi niso izginili, preoblikovali so se, nekateri so se potuhnili, hkrati pa se odpirajo nova področja, ki zahtevajo našo pozornost. Urednica ima precej kilometrine na področju družbenega delovanja, v aktivizem je vstopila pri 16 letih. "Oblike aktivizma se nenehno spreminjajo, ob tem pa ostajam pripadnica stare šole: aktivistično delo in znotraj tega uredniško delo jemljem kot dolžnost, kot delo za skupnost, kot delo za javno dobro. Vedno mora obstajati nekdo, ki bo stvari vodil dalje, nekdo mora omogočiti skupnosti, da lahko spregovori z dostojanstvom, da lahko varno ustvarja in obstaja."

Vedno znova je treba izrekati svojo manjšinsko pozicijo, sicer te svet spregleda in nevtralizira, kot da ne obstajaš, kot da te nikoli ni bilo. Izrekanje omogoča politično subjektivizacijo in emancipacijo. Predvsem lezbijke bijemo bitko proti nevidnosti našega obstoja.

-

Urednica poudarja, da je treba vedno znova izrekati svojo manjšinsko pozicijo, sicer te svet spregleda in nevtralizira, "kot da ne obstajaš, kot da te nikoli ni bilo. Izrekanje omogoča politično subjektivizacijo in emancipacijo. Predvsem lezbijke bijemo bitko proti nevidnosti našega obstoja." Lezbomanija postaja najdaljša grassroots oddaja s tovrstno tematiko ‒ ne le v Evropi, temveč na svetu. Ob tem poudarja še, da je domači Festival LGBT-filma že prevzel vlogo najdlje trajajočega festivala LGBT-filma.

Pogoji prekarnosti in prostovoljstva
Pogoji, pod katerimi oddajo ustvarjajo, so pogoji prekarnosti in prostovoljstva. "Vse skupaj gre na račun dolgoletne lezbične ekipe, ki drži linijo odprtih vrat tudi za druge člane in članice LGBT-skupnosti in za druge marginalizirane skupine." V oddaji med drugim gostijo gejevsko, trans in bi skupnost, že od samega začetka pokrivajo križne tematike, kot so npr. LGBT in migrantstvo, vprašanja rase, razreda, hendikepa, starosti, delavskih pravic in prekarnosti, podpirajo pobude in delovanja drugih političnih in kulturnih skupin.

"Gre za gibanje za dostojnejše življenje vseh"
Kot urednica vedno znova poudarja, da je Lezbomanija zgrajena na konceptu solidarnosti. "To je pomemben element našega aktivizma: četudi smo v depriviligirani poziciji, zastavljamo svoje glasove in vire tudi za dobrobit drugih manjšin in širše družbe. Tudi naš prvi Pride je potekal kot preplet več skupnosti, od afriške skupnosti do antiglobalistov. Gre za gibanje za dostojnejše življenje vseh," je prepričana.

Oddaja je nastala iz nuje ustvariti lastne medije: poleg Lezbomanije je tedaj nastala tudi revija Lesbo ter založbi Vizibilija in Lambda. V osrednjem sistemu kot manjšina niso dobili prostora, poudarja urednica, pripuščanje k centru v mainstreamovske medije in prostore je potekalo prepočasi za življenje neke skupnosti. "Tako smo prevzeli principe avtonomije delovanja in samoorganizacije. Da ne bi bili večni nergači, smo sami zgradili prostore izrekanja in delovanja in na to smo kot skupnost lahko ponosni."

Govoriti sami o sebi brez zunanje kolonizacije
Lastne medije so ustvarili, da se je tematika pokrivala na dostojen način. Želeli so prevzeti sredstva proizvodnje, govoriti sami o sebi brez zunanje kolonizacije, "kar pomeni, da ti nekdo govori, četudi dobronamerno, kdo si, kako se obnašaš, kaj ali koga imaš rad kot v nekakšnem naravoslovnem dokumentarcu o eksotičnih živalih." V 80. in 90. letih prejšnjega stoletja so mediji tematiko homoseksualnosti pokrivali kot "kurioziteto, pogosto tudi sovražno, ker je bil takšen duh časa". Pred tem je homoseksualnost gostovala predvsem v rubriki Črna kronika. "Težko se je o tem pisalo, seveda so bile svetle izjeme, a tudi tem novinarjem ni bilo vedno lahko obravnavati določenih tematik, marsikaj je obviselo v zraku zaradi uredniških politik," pravi Urška Sterle.

"Manjšine ne potrebujemo nereflektiranega trepljanja po ramenih"
Obenem pa poudarja, da se je odnos medijev spremenil in da družba vsaj navidezno postaja bolj odprta, manevrski prostor za vključevanje LGBT-tematik se je razširil. "Osrednji mediji skušajo poročati korektno. To seveda ne pomeni, da gre vedno za naklonjeno poročanje. Manjšine ne potrebujemo nereflektiranega trepljanja po ramenih in glajenja po glavi, pač pa priznanje, da so manjšinske tematike relevantne za širšo družbo." Vse to je posledica trdega dela vseh deležnikov, to je ples tega, kako se ažurirati in ostajati relevanten, kako ustvarjati demokratično in vključujočo družbo, še pravi urednica Lezbomanije.


Gabrijela Simetinger: ginekologinja, porodničarka, specialistka spolne medicine, seksologinja

Gabrijela Simetinger je ena izmed redkih ginekologinj in zdravstvenih delavk v Sloveniji, ki javnost ozavešča in izobražuje o vaginizmu. Foto: Šimen Zupančič
Gabrijela Simetinger je ena izmed redkih ginekologinj in zdravstvenih delavk v Sloveniji, ki javnost ozavešča in izobražuje o vaginizmu. Foto: Šimen Zupančič

Gabrijela Simetinger je zaposlena v Splošni bolnišnici Novo mesto, kjer dela kot ginekologinja in porodničarka, obenem pa že devet let dela tudi kot spolna terapevtka v seksološki ambulanti in je predsednica Slovenskega seksološkega društva.

"Njeno aktivno prizadevanje za spreminjanje zakoreninjenih prepričanj in družbenih dogem o spolnosti zaobjema drugačen pogled tako na žensko kot moško seksualnost ter sprejemanje različnih spolnih identitet in seksualnosti," so zapisali ob utemeljitvi nagrade.

Tuji profesor z Nizozemske mi je povedal, da imam težave v sprejemanju spolne medicine v Slovenije tudi zato, ker sem ženska. Bila sem šokirana nad to izjavo, vedno sem mislila, da je problem v tabuizaciji teme. Začela sem razmišljati, da je mogoče res tudi v tem problem. Če bi o tem govoril moški, bi bila tema bolj pomembna?

-

Na začetku svojega delovanja, to je bilo v 90. letih prejšnjega stoletja, se je ukvarjala z vprašanji nedotakljivosti telesa, nasilja nad ženskami in njihovo zlorabo. "Zanimala me je pravico do splava, ki se mi je takrat zdela samoumevna, danes pa vidimo, da postaja vedno bolj ogrožena," opisuje svoje začetke delovanja. Vzporedno z medicino je študirala še socialno delo, in se tedaj s somišljenicami zanimala za problematiko varnih hiš.

Ženski užitek še vedno ni dovoljen v vseh državah po svetu
Danes se bolj posveča seksualnosti, čutnosti in intimnosti. Kasneje je namreč prek svojega dela videla, da o spolnih motnjah kot ginekologinja ne ve ničesar. "Iz notranje potrebe sem šla v raziskovanje in izobraževanje na tem področju, z leti sem odkrila, da smo ženske v spolnosti še najmanj enakopravne, že sam podatek, ki to potrjuje, je zaigran orgazem. Ženska si niti partnerju ne upa povedati, da ni doživela orgazma. Bistvena spolna razlika je, da moški poskrbijo za svoj užitek, ženske pa ne," poudarja.

Po njenih besedah je še vedno aktualno polje nedotakljivosti in pravic žensk do spolnega in reproduktivnega zdravja. Obstaja deklaracija The World Association for Sexual Health (WAS) o spolnih pravicah, ki še ni bila sprejeta pri Organizaciji združenih narodov, ker je problem ženski užitek. Ženski užitek še vedno ni dovoljen v vseh državah po svetu. "Kar se nanaša na telo in užitek, se je v zadnjih tridesetih letih spremenilo bolj malo: ženske so danes bolj ozaveščene, da jim nasilja ni treba trpeti, in da obstaja več različnih NGO- in tudi državnih institucij, ki jim lahko pomagajo. V 90. letih je bilo tega zelo malo. Takrat smo s somišljenicami mislile, da bomo na tem področju spremenile svet, potem smo šle vsaka na svoj konec, ampak še vedno bolj ali manj vse delujemo na področju ženske problematike."

Detabuizirati najhujšo žensko spolno motnjo, vaginizem
Je tudi ena izmed redkih ginekologinj in zdravstvenih delavk v Sloveniji, ki javnost ozavešča in izobražuje o vaginizmu. "Kot ginekologinja, tudi kot specialistka spolne medicine in seksologinja, poskušam detabuizirati najhujšo žensko spolno motnjo, vaginizem. In to mislim, da mi je počasi začelo uspevati, ker vedno več žensk išče pomoč v moji ambulanti. Na začetku celo kot ginekologinja nisem vedela, kaj to je vaginizem. Leta 2006 sem bila na prvem seksološkem kongresu in leta 2012 naredila izpit iz spolne medicine. Tuji profesor iz Nizozemske mi je povedal, da imam težave v sprejemanju spolne medicine v Sloveniji tudi zato, ker sem ženska. Bila sem šokirana nad to izjavo, vedno sem mislila, da je problem v tabuizaciji teme. Začela sem razmišljati, da je mogoče res tudi v tem problem. Če bi o tem govoril moški, bi bila tema pomembnejša?" se sprašuje.

Najbolje sem kot feministka sprejeta znotraj proletariata. Poznam veliko žensk, za katere vem, da so po prepričanju feministke, ampak tega ne bodo priznale, ker to danes velja za nekaj slabega, najhuje pa je to, da tudi same verjamejo, da je tako. Očitno smo pozabile, da so v preteklosti nekatere feministke umirale za pravice, ki jih imamo danes in so nam samoumevne.

-

Biomanija, nova religija, ki vlada med ženskami
V Sloveniji je bil del spolne vzgoje uspešen, poudarja, ob čemer poudarja kontracepcijo, znanje o spolno prenosljivih okužbah, torej biomedicinski del spolne vzgoje. To se kaže tudi v majhnem številu najstniških nosečnosti. Aktualni problem, ki ga danes vidi kot ginekologinja, pa je biomanija, nova religija, ki vlada med ženskami. "Ženske ne želijo uporabljati kontracepcijskih tabletk, ker so kemija ‒ vlada prepričanje, da je škodljivo vse, kar ni naravno. Današnja ženska se ne zaveda, da je kontracepcijska tableta v 60. letih prejšnjega stoletja osvobodila žensko spolnost in omogočila spolno revolucijo ter dala ženski pravico do doživljanja orgazma. Poleg tega se je razširil novodobni mit, da kontracepcijska tabletka zmanjšuje spolno željo. Tabletka je le en kamenček v mozaiku, ki definira spolno željo," razlaga.

Poudarja, da je pri delu na področju spolnosti vedno treba upoštevati vrednote posameznice, tudi znotraj feministične seksualne terapije. ABC feminizma v spolni terapiji pa je to, da ženska ve: "To je moje telo, to dovolim, tega ne dovolim", kaj ji povzroča užitek in kaj ne. "Naslednja stopnja je, da pove moškemu, kaj želi od njega. Ženske lahko rečejo, da so emancipirane, ampak če imaš potrebo zaigrati orgazem, potem to pomeni, da v postelji nisi enakopravna. Tega je veliko tudi pri ženskah, ki se počutijo v življenju enakopravne in pri katerih tega ne bi pričakovali. Hujša oblika neenakopravnosti v postelji pa so boleči spolni odnosi pri ženski. Moški ne bo imel spolnih odnosov, če ga boli, ženska pa. Ženska potrpi."

Feminizem je dobil "negativno konotacijo"
Pojem feminizma je danes postal zlorabljen, sicer meni Gabrijela Simetinger, dobil je negativno konotacijo. "Danes ne smeš več priznati, da si feministka. V določenih sredinah je to psovka in če se predstavim kot feministka, ljudje takoj vzpostavijo distanco, kot da sem kužna. Najbolje sem kot feministka sprejeta znotraj proletariata. Poznam veliko žensk, za katere vem, da so po prepričanju feministke, ampak tega ne bodo priznale, ker to danes velja za nekaj slabega, najhuje pa je to, da tudi same verjamejo, da je tako. Očitno smo pozabile, da so v preteklosti nekatere feministke umirale za pravice, ki jih imamo danes in so nam samoumevne," še dodaja.


Aigul Hakimova: aktivistka, borka za pravice izbrisanih, brezposelnih, migrantskih delavk in delavcev ter begunk in beguncev

Aigul Hakimova se v zadnjem času ukvarja z organiziranjem migrantske skupnosti, posebej skupnostnih prostorov, ki begunkam in beguncem nudijo občutek enakovrednosti in vključenosti. Foto: Voranc Vogel
Aigul Hakimova se v zadnjem času ukvarja z organiziranjem migrantske skupnosti, posebej skupnostnih prostorov, ki begunkam in beguncem nudijo občutek enakovrednosti in vključenosti. Foto: Voranc Vogel

Aigul Hakimova že dvajset let prepoznava potencial emancipatornih osvobodilnih gibanj, so zapisali v Mestu žensk. Deluje zlasti v tistih, ki združujejo ljudi z roba družbe: izbrisane, brezposelne, migrantske delavke in delavce, prosilke in prosilce za azil ter begunke in begunce.

Je neutrudna borka proti zapiranju Trdnjave Evropa, sodeluje pa v številnih gibanjih in pobudah, med drugim Dost Je!, Svet za vsakogar, Nevidni delavci sveta, Protirasistična fronta brez meja, Socialni center Rog, Infokolpa, Second Home in Exile, Kulturno društvo Gmajna. "Brez njenega angažmaja problematika izkoriščanja migrantskih delavcev v Sloveniji nikoli ne bi pritegnila toliko mladih generacij aktivistk in aktivistov ter glasov podpore iz širše javnosti," piše v utemeljitvi nagrade. Na problematiko je med drugim opozorila tudi s sodelovanjem pri dokumentarcu V deželi medvedov (2012) o neznosnem položaju migrantskih delavcev iz Bosne in Hercegovine v Sloveniji, ki ga je s soaktivisti in soaktivistkami pripravljala in objavljala tudi v danes porušeni Tovarni Rog.

Organiziranje migrantske skupnosti
V zadnjem času se ukvarja z organiziranjem migrantske skupnosti, posebej skupnostnih prostorov, ki begunkam in beguncem nudijo občutek enakovrednosti in vključenosti. "Sodeluje z iniciativami na balkanski poti, poroča o dogajanju na mejah, zlasti o push-backih (še eni sistematični kršitvi človekovih pravic), in širšo javnost izobražuje o pomenu migracij. Ob tem nenehno prevprašuje ustaljene patriarhalne družbene vzorce in norme ter se bori proti kapitalističnemu izkoriščenju," so še zapisali v utemeljitvi nagrade.


Rdeče zore, mednarodni feministični in kvirovski festival

Kolektiv Rdeče zore. Foto: Nada Žgank
Kolektiv Rdeče zore. Foto: Nada Žgank

Rdeče zore so mednarodni feministični in kvirovski festival, ki se že dvajset let neprekinjeno odvija vsako leto v dneh okrog 8. marca. Pripravljajo nabor umetniških in aktivističnih dogodkov, vključno s predavanji, performansi, razstavami, glasbenimi nastopi in drugimi oblikami javnega izražanja. V teh dneh se odvija 22. izvedba festivala, ki je zaradi epidemije dostopna pretežno prek spleta.

"Sprva je bil festival poimenovan kot ženski, kasneje feministični, leta 2007 pa je pod vplivom vseh, ki so na festivalu sodelovali, o njem razpravljali, predvsem pa opazili neizogibna protislovja, ki jih s seboj prinaša želja po politizaciji umetnosti in estetizaciji politike, v svoje ime vključil še pridevnik queerovski, ki so ga leta 2016 poslovenili v kvirovski," razlagajo v kolektivu. Tudi kolektivi so se z leti spreminjali, opisuje Eva Jus, članica kolektiva Rdeče zore.

Premisa našega festivala je prikazovanje ustvarjalnosti in dela, ki so družbeno zapostavljene in drugje nimajo tega prostora. Vedno delujemo na prostovoljski ravni, samoorganizirano, predvsem pa v avtonomnih prostorih.

-

Kot pomembno polje boja uporabljajo umetnosti in umetniški izraz, ki je v osrednjem toku pogosto izpuščen, pozabljen ali pa celo utišan. "Premisa našega festivala je prikazovanje ustvarjalnosti in dela, ki sta družbeno zapostavljeni in drugje nimata tega prostora.
Vedno delujemo na prostovoljski ravni, samoorganizirano, predvsem pa v avtonomnih prostorih. Naš poudarek je vedno na tem, da so to mlade intelektualke, ustvarjalci, umetniki ... Da predstavljamo vsebine, o katerih se ne govori, oz. se ne kažejo," še poudarja Eva Jus.

Na nehierarhičnem, neizkoriščevalskem in protikapitalističnem temelju
Namen festivala je že od začetkov leta 2000 odpreti javni prostor za druženje in izražanje žensk na nehierarhičnem, neizkoriščevalskem in protikapitalističnem temelju. Ob nastanku so Rdeče zore izhajale iz dejstva, da ženske tudi na Metelkovi opravijo večino organizacijskih in ustvarjalnih del, ki so javnosti nevidna, obenem pa so pogoj za delovanje tako velikega avtonomnega kulturnega centra.

Festival še danes deluje nehierarhično, večinoma prostovoljno in v maniri DIY (do it yourself ali naredi sama), s tem pa daje prostor kar najbolj raznolikim feminističnim umetniškim in aktivističnim praksam. "Delo je izčrpavajoče, ogromno ljudi se je izmenjalo. Protislovje našega dela je, da delamo prostovoljsko, zato da ne zapademo v oblike izkoriščanja v plačanem delu, obenem pa bi bile plačane, če bi bile lahko. V idealnem svetu bi bili seveda vsi pravilno plačani za svoje delo. Znotraj tega se nam pri našem delovanju zdi ključno, da dajemo fer plačilo umetnikom, ki sicer ne dobivajo fer plačila."

Festival, ki poteka pod okriljem KUD-a Mreža, skuša poleg potrebe po kolektivnem in javnem boju proti strukturni neenakosti ustvarjati in negovati lastne javnosti, predvsem varne prostore za druženje in umik pred pritiski družbe. "Ostro napadamo seksizem in patriarhalno nasilje v vseh pojavnih oblikah," enega svojih najpomembnejših bojev poudarja kolektiv.

Vsakoletno podeljevanje antinagrade bodeča neža
Eden od njihovih načinov zoperstavljanja proti seksističnemu diskurzu je vsakoletno podeljevanje antinagrade bodeča neža, ki problematizira pojavnost seksističnega govora v slovenskem javnem prostoru. V nedeljo so razglasili letošnjega dobitnika nečastnega naziva, ki ga v sodelovanju z uredništvom portala spol.si. izberejo na podlagi rezultatov spletnega glasovanja. Deveta nagrada bodeča neža za najbolj seksistično izjavo leta je šla v roke nekdanjemu šolskemu ministru Žigi Turku, ki je seks primerjal z rekreacijo, posilstvo pa s športnim prekrškom.