Kljub temu je bil Sjónov "severnjaški magični realizem" preveden že v 35 jezikov in obkrožil svet. Tako kot za 60-letnega erudita ne predstavlja ovire "majhen" jezik, ga tudi življenje na skrajnem severu Evrope ne navdaja z občutkom marginaliziranosti: "Na otokih je struktura družbe in struktura njenih odnosov z drugimi kulturami zelo jasno razvidna. Ko živiš na obrobju – Islandija je zagotovo na obrobju Evrope – imaš ta privilegij, da lahko izbiraš, kaj si boš izposodil od katere velike kulture: vse je ogromen kup smetja, s katerega to in ono prineseš domov. Vikingi so to obvladali."

Sjón torej velja za enega najbolj znanih islandskih pisateljev. Svojo prvo pesniško zbirko je izdal pri 16 letih in že kot najstnik sodeloval pri nadrealistični skupini Medusa, ki je pomembno vplivala na kulturno krajino Islandije; kot "Johnny Triumph" je nekajkrat nastopil celo z avant-popzasedbo The Sugarcubes. Poleg pesniških zbirk, romanov, gledaliških iger in filmskih scenarijev piše tudi besedila za glasbenike, predvsem za rojakinjo Björk. Z njo je sodeloval tudi pri filmu Plesalka v temi, za katerega sta z Larsom von Trierjem prispevala besedila za filmsko glasbo, ki je bila nominirana tudi za oskarja. Je prejemnik številnih nagrad, med drugim literarne nagrade Nordijskega sveta in islandske literarne nagrade.

Približno od leta 2011 in od prvega prevoda v angleščino naprej je Sjónov mednarodni krog sledilcev postopoma začel rasti; postal je eden tistih pisateljev, ki jih v zvezde kujejo drugi književniki, recenzenti pa jih skoraj brez izjeme obožujejo. Danes sicer nima statusa svetovne literarne zvezde, kakršni sta Jo Nesbø ali Arto Paasilinna, si je pa vsaj v poznavalskih krogih že zdavnaj izboril kulten status. "Neverjetno se mi zdi, da ni bolj slaven, kot je," je o Sjónu za lanski portret v New York Timesu pripomnil britanski pisec Hari Kunzru. "Prepričan sem bil, da bo okrog njega zrasel podoben kult kot okrog Roberta Bolaña." Primerjava je na mestu, čeprav – v nasprotju z Bolañovo epopejo 2666 na tisočih straneh – Sjónova dela le redko presežejo mejnik dvestotih; med vrsticami njegovih knjig boste prav tako našli odmeve Borgesa, Calvina in Kafke.

Prvi prevod Sjónovega dela v slovenščino sta bila leta 2016 kratka romana Modra lisica in Deček, ki ga ni bilo (v prevodu Anje Zag Golob ju je skupaj izdala Cankarjeva založba), povod za njegov drugi obisk v Sloveniji pa je bil izid prvega dela njegove monumentalne trilogije CoDex 1962; roman Tvoje oči so me videle je za Založbo Goga prevedel Andrej Peric. V tej žanrsko neopredeljivi zmesi romana, poezije, dramoleta ter zbirke pravljic in sanj bralec spremlja "zgodbo o stvarjenju, o sodnem dnevu in bizarnih skušnjavah nadangela Gabriela".

Knjiga je nastala zato, tako vsaj pripoveduje Sjón, ker se je leta 1990 na judovskem pokopališču v Pragi duhu starega rabina zavezal, da bo v islandsko književnost prenesel mit o Golem. Prva knjiga, ki jo torej že lahko beremo v slovenščini, je nekonvencionalna ljubezenska zgodba, postavljena v Nemčijo med drugo svetovno vojno. Druga je kriminalna štrena, v kateri se na Islandiji leta 1962 – to je, kar ne more biti naključje, tudi letnica Sjónovega rojstva – naš protagonist iz ilovice Leo Löwe šele rodi. Tretji roman, s katerim je leta 2016 po 22 letih trilogijo tudi zaključil, je znanstvenofantastična zgodba, ki tematizira nič manj kot usodo človeštva. Tudi drugi dve knjigi lahko pričakujemo v slovenščini, so napovedali pri Gogi.

S Sjónom, ki je umirjen, a z anekdotami in subtilnim humorjem radodaren sogovornik, sva spregovorila o nadčasovni vlogi mitologije, o islandski nacionalni identiteti, o prirejanju Hamleta za Hollywood – in malce tudi o njegovi slavni najboljši prijateljici, Björk. Več pa v spodnjem intervjuju.

Živite v Reykjaviku? Glede na vaš opus bi vas z lahkoto opisala kot zvezdnika, toda kako zvezdništvo sploh deluje v mestu s 120 tisoč prebivalci? Vas ljudje pustijo bolj ali manj pri miru?

Tako je, živim v Reykjaviku 107, kar je mestna četrt, ki je približno 15 minut hoda od mestnega središča, obenem pa je tudi blizu obali. Jasno, da v tako majhnem kraju številni vedo, kdo sem. Na moji ulici je bistro, kamor hodim skoraj vsak dan – ampak imam to srečo, da je v neposredni bližini še večja zvezda: Björk živi pet minut stran od mene in tudi ona zahaja v isti lokal. Če njo pustijo pri miru, jasno, da bodo mene tudi. (Smeh.)

Z Björk sta menda dobra prijatelja že od najstniških let. V čem je ključ vajinega umetniškega sodelovanja? Dolga skupna kilometrina? Sta preprosto na podobni valovni dolžini?

Res je povezano s tem, da sva se našla v prelomni starosti: jaz sem bil star 19, ona pa 16. Oba sva se ravno takrat začenjala poglobljeno zanimati za umetnost, književnost, film in glasbo. Od samega začetka naprej sva drug drugega spodbujala, da je treba slediti lastnemu srcu in intuitivnim impulzom. Predvsem v tem, da je treba biti pogumen. Pri Björk me vedno navdihuje njen pogum – kadar me razžirajo dvomi okrog tega, kam grem s svojim pisanjem, se vedno ozrem k njenemu najnovejšemu projektu in nato izberem težjo, bolj brezkompromisno pot. Ob njej se spomnim, kakšna človeka sva. (Smeh.)

Predstavljate se kot Sjón, kar je seveda izpeljano iz vašega imena, Sigurjón Birgir Sigurðsson, a je obenem tudi nom de plume. Zakaj psevdonim? Vam to olajša razmejevanje med osebnim in javnim, ustvarja javno persono kot nekakšen ščit? Ali pa je bilo to pač nekaj, kar so počeli umetniki, ki so vas navdihovali, na primer David Bowie?

Verjetno je bilo malo obojega. Moj največji idol je bil v tistem času David Bowie, pa tudi Iggy Pop in še drugi umetniki, ki so uporabljali psevdonime. V resnici je na Islandiji to tradicija tako za pisce kot za vizualne umetnike, zato se mi je zdelo dobra ideja. Star sem bil 15 let in potreboval sem nekaj, da sem se počutil bolj varnega, kot nekakšno masko, kadar sem šel v svet s svojo poezijo. Obenem pa je bila izbira imena tudi svojevrstna deklaracija: Sjón pomeni vizija, pogled – nekam megalomansko sem se oklical za "oči", za nekoga, ki bo videl tako svet okrog sebe kot tudi navznoter. "Vizije vam bom prinesel kot pesmi."

Sorodna novica "Pravijo, da vsak deseti Islandec napiše knjigo"

V preteklosti mi je v pogovorih več islandskih umetnikov reklo, da ste Islandci "narod pripovedovalcev zgodb". Se vam zdi, da je res nekaj na tem? Ali pa zdajle morda samo fetišiziram stereotipe, ki jih povezujemo z vašo deželo?

Globoko verjamem, da je človek žival, ustvarjena za pripovedovanje zgodb. Za druge vrste živali ne vem, ker se mi z njimi še ni uspelo zares pogovarjati.

Po vašem pisanju bi sicer lahko sklepala, da to – o pogovarjanju z živalmi – ni čisto res.

(Smeh.) Skratka, mislim, daje pripovedovanje zgodb v sami biti človeštva, da je to temelj naše civilizacije. Ko se moramo opomniti, od kod prihajamo, se lahko vedno vrnemo k tej temeljni resnici: da izviramo iz potrebe po deljenju in poslušanju zgodb. Ne vem, ali je na Islandiji to res bolj poudarjeno kot v drugih deželah. Je pa za nas specifično to, da je bila dežela po obdobju reformacije, torej od sredine 16. in vse do zgodnjega 20. stoletja, neverjetno revna. Imeli nismo nobenih katedral, nobenih opernih hiš, gradov ali palač, nobene koncertne dvorane – skratka, nobene visoke kulture. Iz časa pred 20. stoletjem so ohranjene morda tri ali štiri kamnite zgradbe. Edina trajna stvar je bilo pisanje, pa naj je šlo za poezijo ali dokumentiranje zgodovine; s tem smo si priborili sedež pri mizi civilizacij. Vedno smo imeli svojo zakladnico iz zlate dobe, časa srednjeveških rokopisov, h kateri smo se lahko vračali. Mislim, da ljudje zato vedno navajajo pripovedništvo in književnost kot temelj vse islandske kulture – kot pisatelj sem seveda vesel, da ljudje iz drugih panog islandske umetnosti čutijo enako.

Vidite kakšno povezavo med pripovedništvom in dovzetnostjo za nadnaravno? Nisem vas nameravala vprašati, ali Islandci res verjamejo v skrita bitja in škrate, a film Jagnje režiserja Valdimarja Jóhannssona, pri katerem ste sodelovali kot soscenarist, dejansko namiguje na sobivanje človeškega in fantastičnega v naravi.

Sorodna novica Jagnje

Morda v duhu globoke vere v pripovedništvo. Osebno se držim pravila, da ljudem verjamem, ko mi pripovedujejo o svojih izkušnjah. Verjamem v resničnost izkušnje za posameznika, nisem cinik. Če mi nekdo reče, da ga je obiskal duh pokojnega sorodnika, verjamem, da mi opisuje dejanski dogodek iz svojega življenja. Edini način, da razložimo tak dogodek, je pripovedovanje zgodbe o njem. V prostoru zgodbe je duh enako resničen kot motor.

Kako razumete vlogo folklore in mita v današnjem času? Je mit še vedno prizma, skozi katero lahko razumemo svoje mesto v svetu? Zanimivo se mi zdi, da so romani, ki reinterpretirajo klasične mite – na primer dela Madeline Miller in Natalie Haynes – trenutno zelo močen trend na družbenih omrežjih.

Mitsko mišljenje in razumevanje, kaj je mitsko mišljenje pomenilo starim civilizacijam, sta dve od najpomembnejših orodij, ki jih imamo danes na razpolago pri spopadanju s podnebno krizo. Vse te stvari se namreč odvijajo v tako velikih razsežnostih, da običajen človek ne more razumeti vse znanstvene podlage; do razumevanja ne more priti po racionalni, znanstveni plati. Pri razumevanju nam lahko pomaga samo mitsko mišljenje, ki je seveda povezano z religioznim mišljenjem. Religijo samodejno povezujemo z dogmo in verskimi institucijami, pozabljamo pa, da nam religiozno razmišljanje lahko pomaga razmišljati v velikosti in dimenzijah, ki so potrebne, če hočemo dojeti, kaj se dogaja s človeštvom kot celoto.

Ko smo bili v starih časih iz oči v oči soočeni z neverjetno silo narave, smo znali občutiti svojo lastno majhnost in nepomembnost. Danes pa je v tej izkušnji paradoks: soočeni smo s kataklizmami, zaradi katerih smo seveda zanemarljivo majhni, hkrati pa se zavedamo, da smo prav mi stvaritelji teh katastrof. To protislovje nam lahko pomagajo razumeti samo miti, kakršen je na primer mit o Prometeju.

Težko se odločim, ali je to fatalistično stališče ali ne.

To je optimističen zorni kot, ker pomeni, da vsa potrebna orodja že imamo. Mislim, da se ljudje k mitom vračajo ravno zato, ker iščejo in posvajajo nove načine razmišljanja. Margaret Miller, Margaret Atwood, Pat Barker in druge avtorice nam s feministične perspektive odpirajo vrata za novo interpretacijo mitov.

Pri pisanju se ne omejujete na eno samo literarno vrsto ali žanr. Ste romanopisec in pesnik, pa tudi scenarist, libretist, tekstopisec ipd. – celo življenje ste že tesno povezani z glasbo. Tudi vaši prozi je težko zgrešiti ritmičnost. Kako pri vas deluje odnos med besedo in glasbo?

Kot pisatelj ne izhajam iz intelektualnega stališča, raje imam intuitivni pristop in delo z orodji literature same – ta sicer niso antiintelektualna, niso pa utemeljena v akademskih raziskavah ali filozofskem izročilu, imajo svojo lastno, avtonomno dušo.

Pri večini besedil, ki jih napišem, pa naj gre za besedilo pesmi ali pa za poglavje v romanu, poskušam poslušati glas. Stavek zame pomeni na glas izgovorjeni stavek. Ne gre za to, da bi poskušal oponašati način govora, poskušam pa upoštevati, da stavek nikoli ne bi smel biti daljši od enega vdiha sape. Če je daljši, ustvarim zarezo za zajemanje sape. V besedilih torej delam z ritmom dihanja. Včasih kak odlomek za seboj preberem na glas, da se prepričam, da nisem ustrelil mimo. To je glasba v mojem pisanju. Seveda pa tudi poslušam glasbo in v njej najdem ogromno navdiha. Kadar delam, mi je zelo ljub estonski skladatelj Arvo Pärt: njegov album koncertov za klavir me vedno spravi v primerno delovno razpoloženje.

Prvo zbirko poezije ste izdali pri šestnajstih letih. Ni veliko 16-letnikov, ki bi premogli toliko motivacije in ambicioznosti. Zakaj ste že tako zgodaj iskali pot do občinstva? Je bil to znak potrebe po samoizražanju, po stiku s sočlovekom, izraz vere, da literatura zaživi šele v stiku z bralcem?

Ne spomnim se, zakaj natančno sem se odločil za ta korak. Velik dejavnik je bil že to, da sem ugotovil, da knjigo lahko izdaš tudi sam. Bil sem urednik šolskega časopisa in eden od učiteljev me je napotil k najcenejšemu tiskarju v Reykjaviku. Odpravil sem se tja in opazil, da imajo v recepciji knjižno polico: na njej so bile vse knjige, ki jih je ta mala tiskarna kdaj izdala. Temu tipu torej lahko prineseš svoj rokopis in naredil ti bo knjigo, sem ugotovil. Kmalu po tistem sem postal tako rekoč obseden z branjem poezije, tako da sem vedel, kako približno naj bi bila pesniška zbirka videti. Vedel sem tudi, koliko tak projekt stane, in imel denar še od svoje poletne službe, ko sem urejal vrt pred bolnišnico. Pa izdajmo knjigo in poglejmo, kaj se bo zgodilo, sem si rekel. Nikoli mi ni nihče rekel, naj neham – in tako sem dobrih štirideset let pozneje pristal v Ljubljani. (Smeh.)

Širšo javnost ste nase opozorili kot član neonadrealistične skupine Medusa. Kako ste našli in gojili avantgardo na Islandiji sedemdesetih let?

Odkril sem ključne avtorje nadrealističnega slikanja – Salvadorja Dalíja, Maxa Ernsta, Reneja Magritta, Joana Mirója – in v njih začutil energijo in vznemirjanje, ki sta se ujemala z energijo, ki sem jo dobival od Davida Bowieja; videl sem isto čudaštvo, isto držo. Na Islandiji je bil takrat en sam umetnik, ki se je ukvarjal z nadrealistično, okultno umetnostjo, Jóhannes Sveinsson Kjarval. Tukaj sem našel zametek revolucije, ki sem se ji hotel pridružiti s svojim pisanjem, revolucije, ki bi združila upor v resničnem svetu in kotičke človeške podzavesti. Našel sem prijatelje, ki so jih zanimale podobne stvari, in skupaj smo se podali na to pot – močnejši in pogumnejši smo bili v skupini. Eden od kolegov je v skupino pripeljal Björk, ki je postala njena sedma in neuradna članica.

To je bil Reykjavik v poznih sedemdesetih, zgodnjih osemdesetih. Zdel se nam je najbolj dolgočasen kraj na svetu in glede tega je bilo treba nekaj ukreniti, da bi v stagnirajoči svet vnesli malo življenja in norosti. Ko živiš na obrobju – Islandija je zagotovo na obrobju Evrope – imaš ta privilegij, da lahko izbiraš, kaj si boš izposodil od katere velike kulture: vse je ogromen kup smetja, s katerega to in ono prineseš domov.

V istem času, ko smo mi ustanovili svojo nadrealistično skupino, sta v glasbi izbruhnila pank in novi val. Del kolektiva Medusa je postal glasbeni bend na tej sceni. Slika se je torej začela sestavljati, povezovati. Nekje do leta 1982, 1983 smo bili že vsi podobno misleči ljudje v Reykjaviku povezani med seboj.

Sorodna novica Sjón: Modra lisica; Fant, ki ga ni bilo

Omenili ste obrobni položaj Islandije v odnosu do Evrope. V svojih delih pogosto tematizirate trk Islandije s svetom, pa naj bo to v 17. stoletju, na pragu 20. stoletja ali v kateri drugi zgodovinski dobi. In vplivi od zunaj so bili, po vašem pisanju sodeč, večkrat kot ne negativni. Kako je torej izoliranost vplivala na Islandijo?

Beseda izoliranost izvira iz latinske besede insula, kar pomeni otok, in Islandci smo popoln primer otočanov. Naš otok so v 9. stoletju naselili celinski Evropejci iz skandinavskih držav, pa tudi ljudje, ki so pripluli iz Irske in škotskih otokov: na Islandiji sta se srečali dve kulturi, nordijska in keltska. Če živiš na otoku, do katerega so ljudje prišli z ladjami in čolni, se nikoli ne počutiš zares izoliranega, ker vedno veš, da se lahko vrneš v širni svet – in iz njega tudi prineseš razne stvari. To je vikinška kultura seveda obvladala.

Prvih šest stoletij, do leta 1550 in reformacije, se Islandci nikoli niso počutili izolirane; potovali so za šolanje, za trgovino, pesniki so pluli v Anglijo in na Norveško ter prenašali poezijo. Sledila so tri temna stoletja, v katerih je bil otok dejansko odrezan od sveta, ampak od 20. stoletja naprej se počutimo dobro povezane s svetom.

Seveda pa ni vedno konsenza okrog tega, ali je to, kar prinašamo s seboj iz sveta, dobro ali slabo. V Fantu, ki ga ni bilo, na Islandijo v začetku 20. stoletja prispe kino: nekateri so do njega skrajno sumničavi, revni in mladi ljudje pa se ga oklenejo. V istem obdobju z ladjami pride tudi španska gripa, torej velika pandemija – kar je sicer katastrofa za družbo, a na neki način predstavlja svobodo za protagonista romana. Celo življenje je bil na robu družbe in ko se ta družba naenkrat sesuje, v kaotičnih novih razmerah začasno postane enakopraven s svojo okolico. Ko se zadeve spet umirijo, je prisiljen oditi – kajti zgodovina otoka je vedno zgodovina prihodov in odhodov. Ljudje so večno izganjani na otoke ali pa tam zaprti. Meni osebno je zelo všeč, da prihajam z otoka: na otokih je struktura družbe in struktura njenih odnosov z drugimi kulturami zelo jasno razvidna. Privilegij je izvirati iz takega sveta v malem.

V romanu Fant, ki ga ni bilo med drugim raziskujete temo smrtonosne pandemije španske gripe pred stotimi leti. Španska gripa nas je zaradi očitnih vzporednic s sedanjostjo okrog leta 2020 vse zelo zanimala. Zakaj je vas ta tema pritegnila že sedem let pred tem? Kot primer kolektivne travme, ki je, kot pravite, porušila ustaljene strukture moči v družbi?

V prvih tednih pandemije covida sem sedel pred televizijo in delal kljukice na svojem mentalnem spisku: dogodki so se odvijali po popolnoma enakem scenariju kot leta 1918. Pri kugah v človeški zgodovini smo vedno priča istemu sosledju šoka, zanikanja, družbenih nemirov in sprejemanja. Najbolj noro pa je to, da med eno in drugo epizodo vedno pozabimo vse, kar smo se naučili.

Leta 2018 sem bil gost vsakoletne konference islandske zdravniške zbornice: ob stoletnici španske gripe so jo posvetili pandemijam. Govoril sem o svoji knjigi, potem pa sem ostal in poslušal še druga predavanja. Debatirali so o prašičji gripi, ki se je nekaj let pred tem skoraj razmahnila v pandemijo, in o tem, kako se je treba pripraviti. Govorili so o tem, da je samo vprašanje časa, preden kaj podobnega spet udari. Ko se je nato zgodil covid-19, sem na televiziji videl same iste obraze – nihče od njih torej ni mogel biti zares presenečen.

Knjige se v resnici nisem lotil zato, da bi pisal o španski gripi. Zdelo se mi je zanimivo, da se je v trimesečnem obdobju jeseni 1918 v Reykjaviku vse dogajalo naenkrat: izbruhnil je vulkan, razglašena je bila neodvisnost od Danske, prišli so kinematografi in razširila se je epidemija. Pravzaprav je bilo neverjetno, da ni pred menoj še nihče napisal romana o tistih nekaj tednih kaosa.

Videl sem povezavo med špansko gripo in epidemijo aidsa v osemdesetih in devetdesetih. Ko sem se začel ukvarjati s svojim 16-letnim protagonistom, Manijem Steinnom, sem zato ugotovil, da ni zaljubljen samo v filmsko umetnost, ampak da je tudi istospolno usmerjen: to je bila zame "skrivna zgodovina", tema, ki je morda nihče ne bi pričakoval v tem kontekstu. Prej marginalizirani Mani Steinn med epidemijo priskoči na pomoč umirajočim ljudem – ljudem, ki so v osemdesetih trpeli in umirali za aidsom, pa nihče ni nudil te empatije. To je bil moj glavni razlog za nastanek romana: hotel sem ustvariti hommage vsem prijateljem, ki so v poznih sedemdesetih morali v izgnanstvo, ker je bila Islandija tako sovražna do kvirovske skupnosti.

V svojih delih zelo nazorno opisujete, kako je islandska družba v različnih zgodovinskih obdobjih obravnavala manjšine, pa naj je šlo za gobavce, ljudi z Downovim sindromom ali pa homoseksualce. In kar naenkrat se zazdi, da ne govorite samo o daljni preteklosti, in da naše utopične predstave o strpnih skandinavskih družbah morda niso čisto pravilne.

Z veseljem popravim take utvare, da. V vseh svojih knjigah razgaljam tovrstne rane v naši družbi, se mi zdi.

Za vaše romane je značilen element nepričakovanega, magičnega realizma. Kar se na prvi pogled zdi bolj ali manj linearna in realistična pripoved, se lahko v enem samem odstavku prelevi v popolnoma tuj, nadrealističen svet.

Trudim se, da bi izkušnjo branja naredil vznemirljivo. (Smeh.) Če moji možgani lahko sledijo vsem preobratom in potovanjem v bizarne kotičke, potem to zmorejo tudi bralčevi. Jasno, da postavljam izziv, a to počnem, ker bralcu zaupam, da bo del moje dogodivščine. Vedno imam v mislih besede dominikanskega pisatelja Junota Díaza: "Kadar se ljudje pritožujejo nad tem, kako težka je kaka knjiga, pozabljajo, kako je bilo, ko so se šele učili brati – vse knjige so bile težke!" Težko je bilo prebrati, težko je bilo razumeti ideje in koncepte, pa smo se vseeno vrgli na delo. Dobra knjiga te spotoma sama nauči, kakšne vrste knjiga je in kakšno izkušnjo ti bo ponudila. Po kakih tridesetih straneh ujameš korak z njo in veš, da vama bo skupaj uspelo. To je tako, kot če nekoga učiš plavati: zelo težko je, dokler ni naenkrat čisto lahko.

Iz spoštovanja do bralca se trudim, da bi mu z branjem ponudil izkušnjo soustvarjanja knjige. Pisanje samo po sebi je neobičajna izkušnja: jaz lahko zapišem besede na papir, nekdo drug pa jih lahko dešifrira in z njimi nekaj naredi v svojem umu. In to se lahko zgodi tudi tri tisoč let po tem, ko so bile besede sestavljene. To je že samo po sebi čarovnija. Zakaj ne bi torej izkoristili tega, da se gibljemo v čarobnem prostoru?

Pravite torej, da je pisanje na neki način torej tudi stik s prihodnostjo. Pred nekaj leti so vas povabili, da ste prispevali rokopis za Knjižnico prihodnosti v Oslu – to je rastoča zbirka posebej za to priložnost napisanih del največjih svetovnih književnikov, ki jo bodo odprli šele v letu 2114. Vem, da nihče od sodelujočih ne sme razkriti vsebine svojega prispevka, lahko pa mi poveste, kako si predstavljate svet 91 let od zdaj. Najbrž mora biti nenavaden občutek, pisati za čas, ko vas ne bo več na svetu.

Zame je bil pri vsem skupaj največji izziv to, da v svojem življenju ne bom dobil nobene povratne informacije na svoje besedilo. Šele ob tem sem se zavedel, kako pomemben je v resnici zame odnos med pisateljem in bralcem – prej sem mislil, da sem od vsega skupaj malo bolj distanciran. Na neki način je čudovito, projicirati besedilo sto let v prihodnost, ker to zagotovi vsaj, da ga bo čez sto let nekdo prebral. Nimam pojma, ali bodo moja ostala dela takrat še v tisku, ali bo kdo sploh še vedel zanje. Morda bodo rekli samo: "Aha, in tukaj je delo nekega islandskega pisca, rojenega leta 1962. Pa da vidimo, kaj je počel, saj ga že vsaj petdeset let nihče ne omenja več.“

Jasno, da si vsi pisatelji želimo, da bi nas brali v prihodnosti – ne verjemite, če vam bo kdo govoril kaj drugega! Ne smem povedati ničesar o vsebini besedila, ampak mislim, da se pri takem projektu ne moreš izogniti razmisleku o tem, kakšen bo svet čez sto let in kakšen je bil pred stotimi leti. Na kakšen način jaz danes berem sto let stara dela? Kaj bi rad sporočil prihodnosti?

Nekoč ste izjavili, da ne boste nikoli napisali dolge knjige. Vaša besedila, ki praviloma štejejo dobrih sto strani, so dejansko zelo zgoščena: bralec lahko zasluti celo mrežo odnosov in predzgodb, v katere se ne spuščate. Sta krčenje in elipsa za vas pomemben del ustvarjalnega procesa?

Res uživam pri delu s krajšim formatom, zdi se mi osvobajajoč. To sem odkril, ko sem pisal Modro lisico. Zelo lahko bi bilo knjigo podaljšati in zelo lahko bi bilo vanjo vpeljati še cel kup stranskih likov. Hitro bi imel pred seboj tradicionalen zgodovinski roman na 400 ali 500 straneh. Ampak na sami zgodbi je bilo nekaj, kar je od mene terjalo, da sem ravnal drugače.

Uprl sem se težnji islandske narative, ideji, da je bilo pozno 19. stoletje čas, ko je na Islandijo prišel humanizem in so ljudje postali bolj svobodomiselni. Že mogoče, ampak družba se je temu dolgo in na vse pretege upirala, še posebej, ko je šlo za šibke in marginalizirane posameznike. Zdelo se mi je, da bi na neki način izdal Abbo, mlado žensko z Downovim sindromom iz Modre lisice, če bi iz njene zgodbe naredil samo še eno islandsko zgodovinsko epopejo. Zgodba je morala biti nekaj posebnega, tako kot njena junakinja. In potem sem ugotovil, a dejansko rad delam na ta način, in sem vajo ponovil s Fantom, ki ga ni bilo. Tretja zgodba iz tega cikla, če hočete, je Rdeče mleko, zgodba o mladem neonacistu na Islandiji v petdesetih in zgodnjih šestdesetih. Tudi on je marginaliziran – čeprav v njegovem primeru morda po pravici. Ponuja zanimivo antitezo vsemu, kar se dogaja v obeh zgodnejših knjigah.

No, ampak v resnici rad dajem izjave tipa "Nikoli ne bom napisal dolgega romana!", ker je dolg roman nekaj, k čemur naj bi vsi pisatelji stremeli.

Potem pa ste snedli besedo in napisali svoj magnum opus, trilogijo Codex 1962. Kako to, da je nastajala dvajset let? Je bilo delo mita stvaritve, ki tematizira krhkost človeškega življenja, tako izčrpavajoče, da ste se ga lahko lotevali le v intervalih?

Vmes je poseglo življenje. Mislil sem, da bom projekt dokončal v petih letih, a nato je moja žena, ki je po poklicu mezzosopranistka, predlagala, da se preseliva v tujino, ker je hotela na dodatno izobraževanje. Odšla sva v London, kjer se je ona posvečala pevskim vajam, jaz pa delu z Björk; takrat sva napisala pesem Isobel, najino prvo sodelovanje. Imela sva tudi majhno hčerko, za katero sem skrbel dopoldne – preprosto nisem imel časa in mentalne kapacitete, da bi se lotil druge knjige. Ves čas sem sicer mislil nanjo, spremljal napredke v genetiki, ampak so mi leta hitro spolzela med prsti.

Ko je po sedmih letih izšla druga knjiga, sem sklenil, da si lahko privoščim majhen odmor in se posvetim čemu drugemu. Pritegnila me je tema lovcev na lisice in tako je nastala Modra lisica, s katero se je vse spremenilo – prinesla mi je uspeh na Islandiji, potem nagrado za najboljši skandinavski roman in prepoznavnost v tujini. V tem obdobju razmaha sem napisal tri romane in dve zbirki poezije, potem pa se končno spet lotil Codexa 1962.

V retrospektivi sem zelo vesel, da je trajalo tako dolgo. Codex 1962 je preplet različnih žanrov, različnih pripovedovalskih izročil, različnih načinov pripovedovanja: prva knjiga je ljubezenska zgodba, druga knjiga je kriminalka in tretja znanstvenofantastična zgodba. Vsaka je nastala v svojem desetletju, vsakič izpod peresa pisatelja, ki je v drugem obdobju svojega življenja. Med 32-letnikom in 54-letnikom je razlika, in to je po mojem pripomoglo h kompleksnosti zgodbe.

Delo vas je popeljalo onkraj meja vašega jezika, več projektov ste napisali v angleščini. Ste v islandščini drugačen avtor kot v angleščini? Spomnim se, da je Borges trdil, da mu španščina kot materni jezik ni posebej oblikovala pogleda na svet, češ da je tako ali tako v formativnih letih največ bral v angleščini.

Še vedno je v mojem delu zelo močna ločnica med tem, kaj pišem v angleščini in kaj v islandščini. Vse, kar sem doslej napisal v angleščini, so bile kolaboracije, in to ne v polju romanopisja – filmski scenariji, libreti, besedila pesmi, članki in podobno. Rad pišem v angleščini, če je to moj prispevek k projektu, h kateremu bodo svoj delež priložili tudi drugi – če ni treba, da moje pisanje stoji samo. S svetom, iz katerega izhajam, pa se lahko v romanih dovolj globoko povežem le v svojem lastnem jeziku. Če na primer uporabim islandsko besedo za senco, skuggi, imam pri tem v zavesti tudi zgodovino rabe te besede v islandski književnosti in vem, da v vikinški dobi besede za senco nikoli niso uporabljali. Ne vemo, zakaj, ker bi jo bilo pri opisih narave logično uporabiti. Morda je bila tabu. Ampak vem, da je ne bi smel uporabiti, če bi pisal zgodbo iz časa Vikingov. S takimi stvarmi se rad poigravam.

Z režiserjem Robertom Eggersom ste sodelovali pri filmu Severnjak – scenarij se ozira k istim sagam kot Shakespeare, ko je pisal Hamleta. Ste hoteli biti poleg, ko je Hollywood prirejal nordijske sage, da ste zagotovili, da jih ni preveč zmrcvaril?

Sorodna novica Severnjak

Projekt se je začel z Alexandrom Skarsgårdom in danskim producentom Larsom Knudsenom – hotela sta sodelovati pri vikinškem filmu, ki pa bi bil večji od proračunskih okvirov, ki si jih lahko privoščijo skandinavske države. Lars je z Robertom Eggersom sodeloval že pri Čarovnici (The Witch, 2015) in ga povprašal, ali bi ga morda zanimal vikinški film. Po naključju se je Eggers ravno takrat vrnil s prvega obiska Islandije in je bil fasciniran nad pokrajino ter nad njeno srednjeveško zgodovino. Žena mu je celo predlagala, da bi morda lahko razmislil o vikinškem filmu. Jasno, da se je navdušil nad režijo Severnjaka. On je nato poiskal mene, ker sva se spoznala, ko je obiskal Islandijo, in ker je prebral mojo knjigo From the Mouth of the Whale. Pojasnil mi je, da bi rad s filmom dosegel nekaj podobnega kot jaz z romani: da se protagonistov notranji svet manifestira v naravnem svetu. Kar mu je v resnici uspelo že v Čarovnici.

Sorodna novica Benedikt Erlingsson: "Vlade, ki se ne odzivajo na podnebne spremembe, so zločinske"

V sodelovanje sem torej privolil, ker sem hotel sodelovati z Robertom Eggersom – le kdo ne bi! (Smeh.) Mislim, da je iz spoštovanja do predloge ob sebi hotel nekoga z Islandije. Ampak na koncu sem bil jaz tisti, ki je veliko bolj svobodno ravnal z izvirno predlogo kot on! Na Islandiji te zgodbe na novo pišemo in prirejamo že tisoč let. "Sjon, pa si res prepričan, da bi se to zgodilo tako?" me je spraševal ob posameznih prizorih. Študiral je zgodovinske knjige in ugotavljal, kje se odmikamo od resničnosti – jaz pa sem ga tolažil, da naj kar vstavi izmišljene elemente, če se mu zdijo slikoviti. (Smeh.)

Čudim se, da ni bilo še nobene ekranizacije kakega vašega literarnega dela. Gotovo so vam že kdaj ponudili kak tak projekt.

So, ampak sem vse zavrnil. Niso se mi zdeli dovolj zanimivi. Ne bi rad prepustil svojega dela režiserju, v katerega ne verjamem – ampak če bom kdaj privolil v ekranizacijo, pri projektu verjetno ne bom hotel sodelovati kot scenarist. Rad bi dal knjigo iz rok komu, ki bo imel idejo, kako iz nje ustvariti čisto novo umetnino. Za zdaj se tak človek še ni pojavil.