Samostan v Clunyju je bil v 11. in 12. stoletju simbol moči benediktinskega reda kot mogočnega fevdalca. Samostanski kompleks je bil sicer močno pokodovan med francosko revolucijo in danes je ohranjenih le 10 odstotkov nekdanjih objektov. Foto:
Samostan v Clunyju je bil v 11. in 12. stoletju simbol moči benediktinskega reda kot mogočnega fevdalca. Samostanski kompleks je bil sicer močno pokodovan med francosko revolucijo in danes je ohranjenih le 10 odstotkov nekdanjih objektov. Foto:
Samostanska cerkev v Clunyju
Samostanska cerkev v Clunyju je bila dolga 187 metrov in je bila do konca gradnje vatikanske cerkve sv. Petra največja cerkev v Evropi.
Virtualno restavriranje samostana v Clunyju
Danes je ohranjenih le približno 10 odstotkov nekdanjega mogočnega samostanskega kompleksa. Po ruševinah pa so razpostavili zaslone, na katerih je prikazana virtualna rekonstrukcija samostana in velike samostanske cerkve.

Francoska država letos za noben kulturni dogodek ne bo namenila toliko denarja kot za slovesnosti ob 1.100. obletnici ustanovitve benediktinskega samostana v Clunyju. Danes tam ni kaj dosti videti. Kjer je bila nekoč za vatikansko baziliko sv. Petra največja cerkev v Evropi, so danes stanovanjske hiše. Drugače rečeno, le deset odstotkov nekdaj mogočne stavne, ki je bila 40 metrov daljša od kölnske katedrale, se je ohranilo. Od samostana pa so bolj ali manj ostale le ruševine. A 'premoženje', ki ga je Francija letos namenila temu spomeniku kulturne dediščine, v clunyjski zgodovini ni nekaj posebnega. Pred mnogo stoletji je bil Cluny oziroma clunyjski samostan zares eden večjih fevdalcev v Evropi.
Pomemben datum: 11. september
Prav 11. septembra mineva 1.100 let, odkar je auverginski grof Vilijem I. ustanovil samostan v Clunyju, za opata pa imenoval nekega očeta Berna. Samostan je sprožil več reform samostanskega življenja in kmalu postal simbol pietete 11. stoletja. Na vrhuncu moči clunyjske opatije med 11. in 12. stoletjem je bilo Clunyju neposredno podrejenih kar 1.400 samostanov, ki so bili pravzaprav podružnice velikega fevdalca. Eden izmed treh poudarkov clunyjske reforme, zaradi katere je Cluny postal najbogatejši meniški red, je bil prav sklep, da red sam postane fevdalec oziroma da se izvije iz odvisnosti od posvetnih fevdalcev. Organizacijski prevrat se je zgodil, ko so se v Clunyju odpovedali stari organizaciji samostana, ki je samostan razumela kot samozadostno enoto, katere menihi opravljajo tudi fizično delo in se z njim preživljajo.
Clunyjski benediktinci so za svojo 'poklicno dejavnost' izbrali molitev. Posvetili so ji ves dan. Obenem so benediktinci začeli najemati sposobne upravitelje svojih posesti, ki so morali svoje delovno mesto upravičiti z dobičkom. Benediktinski menihi, čeprav zavezani revščini, so tako kmalu začeli sloveti po svojih izbranih oblačilih; predvsem oblačila, ki so jih nosili pri maši, so bila običajno svilena in izvezena z zlatom. Tudi jedli so dobro in znani so zapisi o njihovih pojedinah z ocvrtimi piščanci, z jedjo, ki je v Franciji takrat slovela kot nekaj prestižnega.
'Glavni motro' clunyjske reforme je bil sveti Hugo (1024-1109), pod katerim je bil clunyjski samostan na vrhuncu moči. Hugo je med drugim uvedel praznik vsi sveti. Pod Hugom je clunyjski samostan z izjemno cerkvijo veljal tudi za arhitekturno čudo. Tudi danes umetnostni zgodovinarji o Clunyju govorijo kot o vrhuncu evropske romanike.