Minister Vasko Simoniti načrtuje na Metelkovi prirodoslovni muzej

Ko je novembra lani ministrstvo za kulturo zahtevalo izselitev nevladnih organizacij iz prostorov na Metelkovi 6, je potezo utemeljevalo z zamislijo, da bi se tja preselil Prirodoslovni muzej Slovenije. Naša edina naravoslovna muzejska ustanova bi nove in ustreznejše prostore seveda nujno potrebovala, saj so pogoji v zgradbi, ki si jih deli z Narodnim muzejem, slabi. Obljube, da so naslednji na vrsti pri reševanju prostorske problematike, poslušajo že desetletja.

Leta 2004 je bil pripravljen tudi arhitekturni načrt za novo muzejsko zgradbo, ki naj bi stala v neposredni bližini ljubljanskega živalskega vrta. Realizacija se je zamikala iz leta v leto, dokler ni bila 2017 popolnoma umaknjena iz Nacionalnega načrta za kulturo.

Boris Kryštufek: Izgubljamo dragocene arhive narave, ki so jih zbirale generacije

Zoolog in muzejski svetnik v Prirodoslovnem muzeju Slovenije prof. dr. Boris Kryštufek je do ideje o selitvi na Metelkovo zadržan. "Vse, kar sam vem o tej zgradbi, je njena površina. Ta je bistveno manjša od novogradnje, kjer je bilo načrtovanih 6500 kvadratnih metrov," je povedal. Pomen prirodoslovnih muzejev so se namreč v zadnjih časih zaradi okoljske krize le povečuje, razvite države vanje vlagajo ogromno sredstev.

Potem ko je ministrstvo za kulturo sporočilo, da želi izseliti nevladne organizacije iz stavbe na Metelkovi ulici številka 6, so se začela vrstiti ugibanja, za kaj naj bi ministrstvo potrebovalo tamkajšnje prostore. Foto: BoBo
Potem ko je ministrstvo za kulturo sporočilo, da želi izseliti nevladne organizacije iz stavbe na Metelkovi ulici številka 6, so se začela vrstiti ugibanja, za kaj naj bi ministrstvo potrebovalo tamkajšnje prostore. Foto: BoBo

Na ministrstvu za kulturo, morda razumljivo, ne razumejo potreb preučevanja biodiverzitete v Sloveniji in izrednega pomena, ki ga pri tem (lahko) imajo naravoslovne zbirke. Kot vsi muzeji tudi Prirodoslovni sodi pod kulturni resor, čeprav njegovo delo vsebinsko v pretežni meri sodi na področje raziskovanja narave. Zaradi tega položaja na presečišču različnih ved ostajajo neizkoriščeni dragoceni potenciali Prirodoslovnega muzeja. Arhivi narave, ki so jih zbirale generacije naravoslovcev, pa propadajo oziroma jih izvažamo v države, kjer se njihovega pomena zavedajo.

Poznamo le deset odstotkov vrst
V času naglega siromašenja žive narave si moramo najprej priznati, da niti ne vemo, kaj izgubljamo. Poznamo morda le približno deset odstotkov vrst, s katerimi si delimo planet. "To je precej paradoksalen položaj. Skeniramo lahko vsak kvadratni centimeter Zemljine površine z velike razdalje, ne vemo pa, koliko vrst obstaja na planetu skupaj z nami," opozarja Kryštufek na človekovo specifično nevednost.

Skeniramo lahko vsak kvadratni centimeter Zemljine površine z velike razdalje, ne vemo pa, koliko vrst obstaja na planetu skupaj z nami.

Boris Kryštufek

Gre za obsežno težavo. Na eni strani vsi podatki kažejo, da vrste pospešeno izginjajo, saj izginja njihov življenjski prostor, populacije se krčijo. Zgovoren je primer iz Nemčije, kjer so na zavarovanih območjih ugotovili, da se je količina žuželk v 30 letih zmanjšala za 75 odstotkov. Kako je pri nas, ne vemo.

Po drugi strani je tudi odkrivanje še neznanih vrst izredno zapostavljeno znanstveno področje. Vodilni svetovni muzeji po svetu so se prd kratkim začeli zavedati resnosti tega primanjkljaja in prav zdaj intenzivno zbirajo živalske in rastlinske primerke na najbolj ogroženih območjih, kjer je biodiverziteta največja. Da se bi tako ohranil vsaj neke vrste spomin na to, kar utegne že v kratkem izginiti. A zelo verjetno je, da bo preteklo še ogromno časa, preden bodo strokovnjaki uspeli popisati še neznane vrste. "Zaradi pomanjkanja usposobljenih sistematikov bo denimo neka rastlina v herbarijskih polah čakala v povprečju nekaj desetletij, preden jo bo botanik prepoznal kot novo vrsto."

Če ne vemo, kaj imamo, za to ni treba skrbeti
Če je položaj v svetu slab, pri nas niti ne vemo, kakšen je, ker tega ne spremljamo. Za spremljanje stanja biodiverzitete pri nas konstantno zmanjkuje denarja. Razdeljevanje denarja za znanstvene raziskave sledi ključu objav v prestižnih znanstvenih revijah in številu citatov, a naše naravno bogastvo z vidika svetovne znanosti ni toliko zanimivo, da bi uspeli zbrati dovolj raziskovalnih točk. Za to področje bi država morala poskrbeti drugače, a je očitno ne zanima pretirano.

Boris Kryštufek na posnetku, ki je nastal v Iranu. Foto: Osebni arhiv/Ahmad Mahmoudi
Boris Kryštufek na posnetku, ki je nastal v Iranu. Foto: Osebni arhiv/Ahmad Mahmoudi

Zatika se tudi pri varovanju ogroženih vrst. Če se pri velikih in bolj markantnih vrstah na srečo znamo potruditi, kot kaže denimo projekt ohranjanja risa, je prihodnost za bolj neopazne vrste mnogo bolj črna. Kryštufek, ki se raziskovalno posveča sesalcem, predvsem glodalcem, tako denimo domneva, da je pri nas že izumrl hrček, ki je živel le na omejenem območju ob Dravi med Ormožem in Središčem ob Dravi. Gre za kritično ogroženo vrsto z rdečega seznama. "Okoljski resor je bil popolnoma ignorantski do te problematike," je kritičen Kryštufek. "V 30 letih ni država storila popolnoma nič, čeprav bi bili tudi po določilih habitatne direktive dolžni ukrepati."

Naravoslovne zbirke so zakladnice okoljskih podatkov, ki jih danes nujno potrebujemo
Največje naravoslovne zbirke, arhiv narave preteklih desetletij in stoletij, pri nas hrani Prirodoslovni muzej Slovenije, naša edina tovrstna institucija. Toda njihovo stanje je zelo slabo. Vsaj zadnje stoletje se zdi, je veljalo pravilo, da to ni arhiv narave, ampak odvečni material, ki ničemur ne služi. Obsežni deli naravoslovnih zbirk so v preteklosti romali v smeti ali na ogenj, danes so shranjene v pogojih, ki so daleč od ustreznih, denimo natlačene v skladišča v ljubljanskem BTC-ju in drugje. Celo razstavnim primerkom se zob časa že pošteno pozna.

Več je imela Slovenija nacionalne suverenosti, bolj mačehovska, bolj neusmiljena je bila do svojih lastnih naravoslovnih zbirk.

Boris Kryštufek

Pred stoletji so Žiga Zois in drugi začetniki znanosti na Slovenskem želeli vedeti, kakšno je naravno bogastvo te dežele in v ta namen oblikovali obširne zbirke žive in nežive narave. Danes lahko iz teh zbirk razberemo bogastvo informacij, za katere tedaj, ko so jih zbirali, niti niso vedeli, da se skrivajo v njih. Živa bitja delujejo kot neke vrste zbiralniki informacij, saj so ves čas v interakciji z okoljem. Tako se v perju, kosteh, lupinah, v rastlinah ohranjajo sledi od podnebnih razmer do razpoložljive hrane. Najbolj znan primer so letnice v lesu, toda tudi druge snovi lahko razkrijejo marsikaj. Ko želimo vse podrobneje razumeti, kaj se z okoljem dogaja v zadnjih stoletjih ali desetletjih, lahko ponudijo neprecenljiv vir informacij. Če jih seveda imamo. V Sloveniji smo jih ogromno že zapravili. "Več je imela Slovenija nacionalne suverenosti, bolj mačehovska, bolj neusmiljena je bila do svojih lastnih naravoslovnih zbirk. Stanje se je prvič poslabšalo po letu 1918, potem se je hudo poslabšalo po letu 1945 in leto 1991 ni prineslo popolnoma nič drugega kot samo prazne obljube."

Težave s prostorom rešujemo z izvozom
Dober primer je ornitološka zbirka barona Zoisa. Žiga Zois je sestavil seznam ptic dežele Kranjske. Imel pa je tudi zbirko ptic, ki je obsegala približno 80 primerkov. Do danes sta se ohranila dva – v Prirodoslovnem muzeju na Dunaju. Z izvozom v Avstrijo naši strokovnjaki v zadnjih letih rešujejo pred uničenjem še kakšne dragocene naravoslovne zbirke, ki bi jih sicer moral hraniti Prirodoslovni muzej, a pri nas prostora preprosto ni.

To je zelo podobno temu, kar se je na področju kulturne zgodovine dogajalo v 19. stoletju, ko so kolonialisti odvažali različne kulturne artefakte v London, Pariz, Berlin in se dežele, iz katerih so to odnašali, njihovega pomena sploh niso zavedale. Na področju prirodoslovja se to dogaja še danes.

Boris Kryštufek

Evropske države v zadnjih letih intenzivno povečujejo kapacitete za kakovostno dolgoročno hranjenje naravoslovnega materiala, predvsem zato, ker ga je vse težje v naravi dobiti. Tako pomen kot vrednost tega materiala bo s časom samo naraščala, je prepričan Kryštufek. "To je zelo podobno temu, kar se je na področju kulturne zgodovine dogajalo v 19. stoletju, ko so kolonialisti odvažali različne kulturne artefakte v London, Pariz, Berlin in se dežele, iz katerih so to odnašali, njihovega pomena sploh niso zavedale. Na področju prirodoslovja se to dogaja še danes."

Zato bi pri nas Prirodoslovni muzej potreboval prej več in ne manj prostorov, kot jih je predvidel opuščeni načrt za novogradnjo. Iz številnih razlogov zato predlog o selitvi na Metelkovo vsekakor ne naslavlja problematike, za katero trdi, da jo rešuje.

Kako slavnostna bo 200-letnica?
Letos Prirodoslovni muzej praznuje 200 let delovanja. Kranjski deželni muzej, ustanovljen leta 1821, je bil ena prvih znanstvenih institucij pri nas in prvih 100 let delovanja je bil po svoji vsebini primarno prirodoslovni muzej, naravoslovne zbirke Zoisa in drugih so predstavljale njegov temelj. Drugih 100 let se je teža naravoslovja vztrajno zmanjševala, stanje danes je katastrofalno. Hkrati pa je verjetno tudi skrajni čas, da se pomena naravoslovja ponovno zavemo.