Slika lisic, ki ju je eden vodilnih predstavnikov nemškega ekspresionizma naslikal leta 1913, je trenutno del zbirke Muzeja Kunstpalast. Nekoč je bila last manjše umetniške zbirke Kurta Grawija, ki jo je bil leta 1937 večji del (v tega pa ni spadala tudi Marcova slika) prisiljen prodali na t. i. judovski dražbi v Berlinu. Grawija so aretirali na kristalno noč, v sklopu množičnega pogroma nad Judi, ki so ga po Nemčiji in delih Avstrije nacisti izvedli v noči z 9. na 10. november 1938. Še istega leta je bil interniran v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen, leta 1939 pa je po izpustu pobegnil v Čile. Žena in otroci so mu sledili leto pozneje.

Celotna provenienca Marcove slike ni popolnoma jasna, saj ni bila med slikami, ki jih je Grawi moral leta 1937 prodati na dražbi, ampak je v njegovi lasti ostala vsaj še do naslednjega leta. Naslednjič jo dokumenti omenjajo leta 1939 v ameriški galeriji Karla Nierendorfa. V düsseldorfskem muzeju so zdaj sprožili natančno preiskavo provenience, da bi pridobili manjkajoči podatek, kdaj, kje in kdo je sliko prodal ameriški galeriji.

Nejasne okoliščine prodaje slike v ZDA
Dediči trdijo, da natančne okoliščine prodaje niso pomembne pri odločanju, ali je sliko treba vrniti, poroča portal Art Newspaper. "Družina mojega moža je morala vse, kar je imela vrednega, prodati nacistični Nemčiji, da je plačala za diskriminatorno preganjanje Judov in stroške izseljevanja," pravi Ingeburg Breit, Grawijeva 88-letna svakinja, ki danes živi v Hamburgu. "Slika se je izgubila v takih okoliščinah," dodaja.

Medtem ko dediči vztrajajo, da je bila ta že zaradi zgodovinskih okoliščin brez dvoma prodana pod pritiskom, so v Düsseldorfu pri tako enoznačnih ocenah previdnejši. Raziskovalka izvora slik Jasmin Hartmann ne izključuje možnosti prodaje na ameriških tleh. Poudarja, da mesto ne zavlačuje z raziskavo, da se sama primeru prednostno posveča. "Vendar slike ne moremo kar tako vrniti. Še vedno obstaja preveč nejasnosti."

Dediči proti mediaciji
Kot pravi, je mesto Düsseldorf predlagalo, da predajo primer nemški svetovalni komisiji, ki obravnava in svetuje v sporih, povezanih z umetninami, zaplenjenih v času nacizma. Dediči mediaciji nasprotujejo, češ da po njej ni potrebe, saj je primer popolnoma jasen, zaradi svoje visoke starosti pa si ne želijo nadaljnjega odlašanja z razrešitvijo. "Z düsseldorfskim muzejem smo bili kar se da potrpežljivi, vendar se zdi, da niso pripravljeni vrniti slike, s tem pa storiti to, kar je tako etično kot zakonito prav," njihovo stališče povzema Grawijeva snaha.