Krhke rokopise muzeji hranijo v prav posebnih razmerah. Foto: EPA
Krhke rokopise muzeji hranijo v prav posebnih razmerah. Foto: EPA

Evangelij po Miroslavu je pomemben dokument razvoja srbskega jezika. Jezik, v katerem je zapisana, namreč predstavlja prehod med staro slovanščino in predhodnico sodobne srbščine. Besedilo naj bi nastalo med letoma 1180 in 1196, prinaša pa 362 strani dolgo liturgično besedilo.

Papir z dodatkom zlata
Evangelij je ob gradnji ene od srbskih cerkva naročil Miroslav, brat slavnega srbskega kralja Nemanje. Rokopis je izredno krhek, zato ga srbski Narodni muzej hrani v posebnem prostoru, v katerem stalno nadzirajo vlago v zraku in temperaturo. Evangelij ni dragocen le kot "študijsko gradivo" za preučevanje razvoja srbskega jezika, ampak je dragocen tudi zaradi izjemne okrasitve. Knjiga vsebuje kar 296 s črnilom narisanih in z zlatom obrobljenih iluminacij, ki slogovno krmarijo med romanskim in bizantinskim kulturnim okoljem.

Knijgo je več sroletij hranila srbska pravoslavna cerkev, ki je rokopis shranila v samostanu Hilandar na sveti gori Atos v Grčiji. Šele leta 1896 je rokopis prispel v Srbijo; prinesel ga je kralj Aleksander Obrenović, v narodni muzej pa so ga prenesli leta 1935.

Simbol jezikovne raznolikosti
Rokopis je letos dopolnil seznam besedil, ki jih je Unesco uvrstil med spomenike svetovne kulturne dediščine. Ta besedila so simbol raznolikost jezikov, ljudstev in kultur, njihovo varovanje pa prispeva k ohranjanju te raznolikosti.