Henrik se je želel poročiti z mlado dvorno damo Anne Boleyn, ne glede na to, da je bil poročen s Katarino Aragonsko. Svojemu prvemu ministru kardinalu Wolseyju je naročil naj pri papežu izposluje razveljavitev prvega zakona, kar pa mu ni uspelo. v končni fazi je prišli do razdora z Rimom. Foto:
Henrik se je želel poročiti z mlado dvorno damo Anne Boleyn, ne glede na to, da je bil poročen s Katarino Aragonsko. Svojemu prvemu ministru kardinalu Wolseyju je naročil naj pri papežu izposluje razveljavitev prvega zakona, kar pa mu ni uspelo. v končni fazi je prišli do razdora z Rimom. Foto:
Film Druga sestra Boleyn prikaže Anne (Natalie Portman) negativno, medtem ko je v pozitivni luči prikazana njena sestra Mary (Scarlet Johansson), ki je imela razmerje s kraljem pred Anne. Film Anne predstavi kot oblastiželjno žensko, ki gre 'prek trupel'. Navsezadnje celo prosi svojega brata, naj spi z njo, da bi zanosila.
Nadaljevanka Tudorji predstavi Anne Boleyn v malce prijaznejši luči kot že omenjeni film; vendar pa tudi tu ni brez madeža, a kot prešuštnica ni predstavljena. Njena 'greha' sta ljubosumje in pa zavajanje kralja, pri čemer so se ustvarjalci oprli na domnevno vzdržnost, ki jo je Anne zahtevala. Foto: IMDB

Angleški zgodovinar in profesor na univerzi Southampton George Bernard je napisal novo biografijo Anne Boleyn: Fatal Attractions o najbolj razvpiti ženi (še bolj razvpitega) angleškega kralja, v kateri trdi, da je bila Anne Boleyn kriva prešuštev, ki jih je bila obdolžena in zaradi njih tudi obglavljena. Večina sodobnih zgodovinarjev je namreč prepričanih, da so obtožbe, zaradi katerih je bila Anne kaznovana - Henrika VIII. naj bi prevarala s petimi ljubimci, med katerimi naj bi bil tudi njen brat, kar pomeni, da so jo obtožili tudi incesta - popolnoma nesmiselne in jim je kot takim težko verjeti. Vse skupaj naj bi si izmislili ali njeni politični nasprotniki, ki so jo hoteli vreči s prestola, ali pa kar kralj sam, ki se je zagledal (v svojo bodočo ženo) Jane Seymour in bil nad Anne razočaran, ker ni rodila sina.

Kraljičino sporno vedenje
Ta splošna prepričanja je pod vprašaj postavil George Bernard, ki verjame, da so vsaj nekatere izmed obtožb resnične oziroma je da bilo kraljičino vedenje takšno, da je Henrik upravičeno sklepal o njeni nezvestobi.

Bernardove ugotovitve (oziroma prepričanja) temeljijo na interpretaciji pesmi iz leta 1545 Lancelota de Carlesa, ki je bil francoski veleposlanik na angleškem dvoru. Pesnitev, naslovljena Pismo o zločinskih obsodbah Anne Boleyn Angleške (A letter containing the criminal charges laid against Queen Anne Boleyn of England), naj bi dokazovala, da je Anne v resnici prevarala Henrika. Pesnitev pravi, da je prezirala svoj zakon, sovražila kralja, in jo obtožuje, da je s spogledljivim pogovorom, poljubi, dotiki, darili in nespodobnimi spodbudami zapeljala glasbenika Marka Smeatona, prvega moža zasebnih soban Henryja Norrisa in brata Georgea, ki naj bi ga začarala s svojim jezikom v njegovih ustih in njegovim v njenih in še dva druga. Vseh pet mož je bilo, tako kot Anne, usmrčenih.

Je literarni vir dovolj verodostojen?
"Pesnitve nisem odkril, med poznavalci je znana, ker je bila izdana v 20. letih prejšnjega stoletja - vendar je zgodovinarji niso upoštevali, ker je literarni vir," pravi Bernard. Carlesova pesnitev razloži, kako so prešuštva Anne pravzaprav prišla na plan: šlo naj bi za spor med Henryjem Norrisom in njegovo sestro, ki je bila obtožena promiskuitete in je sebi v bran postavila (domnevno) bratovo razmerje s kraljico. Bernard pa tudi domneva, da je popolnoma mogoče, da je imela kraljica ljubimce zato, da bi spočela prestolonaslednika, saj naj bi bil njen odnos s kraljem zelo načet. Podobne domneve ponuja tudi film Druga sestra Boleyn (Anne naj bi prosila svojega brata, da ji pomaga spočeti otroka, ko splavi, a tega nikdar ne uresniči), medtem ko nadaljevanka Tudorji Anne prikaže kot (bolj ali manj) nedolžno.

Domneve, ne dokazi
Prav tako je Bernard prepričan, da ni bila Anne tista, ki je zahtevala vzdržnost pred poroko (najbolj pogosta in razširjena domneva je namreč ta, da je Anne uspelo omrežiti Henrika tako, da ni imela z njim spolnih odnosov vse do poroke), temveč je kar Henrik sam to zahteval od nje, ker je želel, da so njuni otroci zakoniti dediči prestola. Avtor novih dognanj o krivdi Anne Boleyn še dodaja, da njegova biografija temelji na hipotezah, in ne na dokazih: "Na sodišču je morda ne bi obsodili teh zločinov, vendar pa mislim, da je tudi oprostili ne bi."