Župnijska cerkev svetega Mohorja in Fortunata ima bogato zgodovino, je za TV Dnevnik poročala novinarka Duška Lah. Poleg tega, da je največja baročna katedrala v Sloveniji, spada med največje sakralne spomenike na Slovenskem.
Od samostana do katedrale
Cerkev sv. Mohorja in Fortunata v Gornjem Gradu je zgrajena je v baročnem slogu z motivi prve renesanse, nadomestila pa je starejšo benediktinsko cerkev, ki je bila zgrajena v romanskem slogu. Na njeni zunanjosti izstopa prednja razgibana fasada s kamnitimi kipi, v notranjosti pa so dragocene slike iz 18. in 19. stoletja in renesančni nagrobniki ljubljanskih škofov. Praznično mašo ob somaševanju duhovnikov in celjskega škofa Stanislava Lipovška je daroval ljubljanski nadškof Anton Stres, ki je med drugim opozoril na pomen cerkva kot kulturnih spomenikov.
Na območju današnje cerkve so sicer benediktinski menihi leta 1140 zgradili benediktinski samostan, že pred letom 1209 pa na novo pozidali troladijsko cerkev in nov kamnit križni hodnik. S prehodom Gornjega Grada v last ljubljanske škofije leta 1461 se je začelo novo obdobje arhitekturnega razvoja s pozidavo nove cerkve in spremembo samostana v graščino, ki je bila med drugo svetovno vojno porušena.
Zaradi dotrajanosti novogradnja
Pomembne dejavnosti (vsakoletne sinode, semenišče …) in položaj, ki ga je Gornji Grad imel v škofiji, so zahtevale vse pogostejša vlaganja v obnovo cerkve in preostalih delov nekdanjega samostana. Popis potrebnih opravil, ki jih je sredi 18. stoletja opravil Gregor Maček, so dokazala močno dotrajanost stare samostanske cerkve.
Takratni ljubljanski škof Ernest Amadej Attems (ljubljanski knezoškof od 1742 do 1757) se je tako odločil za novogradnjo. Za izdelavo načrta je pridobil zelo uglednega graškega arhitekta Josepha Hueberja, gradnjo med letoma 1752 in 1760/61 pa je vodil ljubljanski stavbni mojster Matija Persky.