Natančneje od leta 1986, ko je bil sprejet načrt Ljubljana 2000. Danes je seveda preživet; ne le zaradi spremembe družbeno-političnega režima, ki se je v tem času zgodila v Sloveniji, pač pa tudi zaradi temeljite spremembe načina življenja ter zaradi preprostega dejstva, da mesto zares lahko živi le, če se ga nenehno sistematično dograjuje v organsko celoto. Do slednjega naj bi spet prišlo ravno z novim prostorskim načrtom, katerega osnutek je mestna občina Ljubljana predstavila pred nekaj tedni in ki naj bi postal ključna platforma za upravljanje s prostorom MOL-a do leta 2025 ali celo do 2027.

Državi podariti pravo prestolnico
Načelnik Oddelka za urejanje prostora MOL-a Miran Gajšek o načrtu pravi: "To je prvi dolgoročni strateški načrt po letu 1986. Se pravi, da delamo plan za glavno mesto Republike Slovenije, torej prvič v samostojni državi." Dejstvo, da je Ljubljana postala prestolnica samostojne države, je pomembno tudi zato, ker to pomeni obvezo MOL-a, da mestu podari prestolnični značaj in ga naredi za sodobno in prepoznavno prestolnico. V času, ko si arhitekturno evropska mesta postajajo vedno bolj podobna, je identificiranje posebnosti posameznega mesta in njihovo ohranjanje pomemben dejavnik njihovega trajnostnega razvoja.

Vid iki identitete mesta Ljubljana
V tem pogledu osnutek prostorskega načrta predvideva ohranjanje krakaste podobe tlorisa mesta, kot pomemben vidik identitete Ljubljane pa izpostavi tudi njeno bogato zgodovino: "V morfološki zgradbi so razpoznavna zgodovinska obdobja od rimskega mesta, ki se je razvilo v ravnini ljubljanskih vrat, do srednjeveškega mesta, stisnjenega med grajski hrib in Ljubljanico. Oba sta dala osnovo današnjemu mestnemu središču do modernega mesta, ki se je organsko razširilo vzdolž glavnih štirih mestnih vpadnic (Celovška cesta, Dunajska cesta, Dolenjska cesta in Tržaška cesta). To organsko krakasto mestno obliko so v zadnjih petdesetih letih dograjevali in utrjevali številni prostorski dokumenti od Generalnega urbanističnega plana iz 1965 naprej."

'Lifting' za stanovanjske soseske
Kraki, ki jih določajo mestne vpadnice, naj bi bili tako nosilni predeli ustvarjanja nove Ljubljane. Vpadnice, ki so danes običajne ceste, naj bi postale prave avenije. Vsi se sicer s koncentracijo zidanja ob vpadnicah ne strinjajo in poudarjajo, da bi se moralo zazidavati tudi vmesne prostore, predvsem tiste znotraj avtocestnega območja. Med tistimi, ki so tega mnenja, je tudi arhitekt Matevž Čelik iz Zavoda za prostorsko kulturo, ki nam našteje tudi nekaj tistih predelov Ljubljane, katerih podoba naj bi v naslednjih letih doživela najbolj intenzivno preobtazbo: "Ti predeli so predvsem velike stanovanjske soseske, ki so bile narejene v povojnem obdobju, kot so Fužine, Štepanjsko naselje, naselja v Šiški. To so pretežno stanovanjske soseske in danes kar kličejo po dopolnitvi z dodatnimi dejavnostmi – po kulturnih, oskrbnih dejavnostih, po šolah in vrtcih."

Tako smo prišli do koncepta območij z mešano rabo, koncepta, ki velja skoraj za temeljnega v sodobni urbanistični znanosti. Če je bilo za obdobje modernizma značilno coniranje, deljenje mestnega ozemlja v območja z zelo različnimi in medsebojno izključujočimi se dejavnostmi (v mestu smo ločevali poslovne, stanovanjske, rekreacijske, industrijske predele), pa si oblasti sodobnih mest prizadevajo v mestu oblikovati predele, v katerih zaradi soobstoja različnih dejavnosti življenje nikoli ne izumre. Takšno območje mešane rabe naj bi bilo tudi veliko območje Partnerstva Šmartinska, trenutno verjetno največjega urbanistično-arhitekturnega projekta v Ljubljani, saj bo zajel več kot 200 hektarov nekoč pretežno industrijskih površin. "Tukaj je tipični projekt urbane regeneracije, prenove mest. Industrija se počasi seli ven, v nove poslovne cone, ki pa tudi ne smejo biti raztresene po celi statistični regiji, pač pa naj bodo koncentrirane predvsem ob dostopih do železniškega prometa," pojasni preobražanje območja ob Šmartinski cesti Gajšek.

Oblast je tista, ki na koncu udari s kladivom
Projekt Šmartinska še pred začetkom gradbenih del, povezanih z največjimi predvidenimi kompleksi, velja za enega najbolj uspelih arhitekturno-urbanističnih projektov v Sloveniji. Je dober primer uspešnega zasebno-javnega partnerstva, v katerem pa naj bi zadnjo besedo vendar imela oblast, saj, kot z mislijo na celoten podvig oblikovanja novega prostorskega plana MOL-a in sodelovanjem zasebnih akterjev v procesu njegovega definiranja pove Gajšek: "Končni plan je seveda lahko bolj ali manj dober kompromis, lahko pa je neka nova kvaliteta, Mi smo se odločili, da gremo v iskanje nove kvalitete. Želimo novo kvaliteto v ljubljanskem prostoru, in sicer na način, da bomo uravnotežili zasebne in javne interese. Seveda je končni cilj ta, da na koncu prevlada javni interes, o čemer govori tudi novi zakon o prostorskem načrtovanju."

Koliko ljudi bo zares živelo v Ljubljani?
S kakovostjo prostora je najtesneje povezano vprašanje zelenih površin. Ob pogledu na intenzivno gradnjo novih sosesk in ob misli na načrtovanje številnih novih gradenj se zdijo te površine ogrožene. S tem pa se zdi ogrožen tudi pomemben moment identitete mesta Ljubljana. Trenutno namreč kar 41 odstotkov celotne površine MOL-a prekrivajo gozdovi, kmetijskih zemljišč pa je za nekaj več kot 27 odstotkov. MOL sicer poudarja ohranjanje zelenih klinov, ki imajo tudi funkcijo prezračevalnih kanalov Ljubljanske kotline, vendar pa številni dvomijo o tem, da bo to zelenje zares obstalo. In obenem dvomijo tudi o smiselnosti teh 'žrtev'. Načrtovana gradnja se zdi namreč skoraj pretirana.

V strategiji sami je v podpoglavju Demografske osnove zapisano: "Hitra rast števila prebivalcev MOL se je končala že v sredini osemdesetih let prejšnjega stoletja pri nekaj nad četrt milijona prebivalcev. /.../ Skupno število prebivalcev pa bi se gibalo nekje v sedanjih okvirih, oziroma se bo nekoliko zmanjšalo. Po projekciji bodočega števila prebivalcev MOL, ki predpostavlja 1.000 priseljenih prebivalcev letno, dobimo oceno približno 250.000 prebivalcev do leta 2027, ki nam je služila kot osnova za načrtovanje." Kdo bo torej živel v vseh novih stanovanjih? Odgovora trenutno ne more podati nihče, kot tudi nikomur ni povsem jasno, kako se bo razvijalo prometno omrežje, ki je prav tako pomemben element prostorskega načrtovanja. Vse preveč dejavnikov je vključenih v odločanje o prihodnosti javnega prevoza in o usodi poteka železnice skozi mestno središče, da bi bilo v tem trenutku smotrno k že tako vneti razpravi dodati še moje mnenje.

Počakajmo, da se zares začne dogajati
Prav tako je verjetno tudi še nekoliko prezgodaj za sodbo o prostorskem načrtu in o tem, kaj bo prinesel Ljubljani. Mesto ga lahko namreč potrdi šele, ko zeleno luč zanj prižge država. Gajšek, ki verjame, da ta prostorski načrt tudi nadaljuje tradicijo kakovostnih momentov slovenskega urbanizma, verjame tudi v to, da je načrtu namenjena svetla prihodnost in da bo zares postal ključni dejavnik nastajanja Ljubljane za 21. stoletje: "Država ima zadnjo besedo, saj so državne institucije tiste, ki dajo pozitivno ali negativno mnenje na plan. In seveda lahko tako pride do nedokončane zgodbe, kdo bo imel zadnjo besedo. Vendar mi dobro sodelujemo s posameznimi ministrstvi in pričakujemo, da bo zadnja beseda skupna." Tako kot naj bi bila skupna oziroma kar vseslovenska tudi odgovornost za slovensko prestolnico.

Polona Balantič