Obenem pa smo s tem dejanjem izstopili iz stanja politične odvisnosti, v katerega smo zapadli z izgubo karantanske samostojnosti v 8. stoletju. Velik del tega obdobja so bili "vrhovni gospodarji" našega ozemlja Habsburžani. Med letoma 1438 in 1806 so namreč dinastiji Habsburg, ki izvira z gradu Habsburg v švicarskem kantonu Aargau, pripadali vsi cesarji Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti, katerega del je bilo tudi slovensko ozemlje. Pod Habsburžani pa smo ostali tudi pozneje; večina ozemlja sedanje slovenske države je namreč do konca prve svetovne vojne pripadala po propadu Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti ustanovljenemu Avstrijskemu cesarstvu in nato - po preureditvi te države leta 1867 - Avstro-Ogrski. Na čelu obeh so bili Habsburžani.

Zaradi vezanosti slovenske zgodovine na dinastijo Habsburžanov velja vsaj omeniti izid osmega zvezka zgodovine habsburške monarhije. Pri delu Die Habsburgermonarchie 1848-1918 gre, kot je povedal zgodovinar Peter Vodopivec, "za ambiciozni projekt Zgodovine habsburške monarhije od leta 1848 do konca prve svetovne vojne, ki jo od prve polovice sedemdesetih let preteklega stoletja izdaja komisija za zgodovino habsburške monarhije pri avstrijski akademiji znanosti, najobsežnejši in najbolj kompleksno zasnovan oris zgodovine dvojne monarhije doslej".

Slovenci pri projektu Die Habsburgermonarchie 1848-1918
Pri nastajanju dosedanjih zvezkov so sodelovali tudi nekateri slovenski zgodovinarji ali avstrijski zgodovinarji slovenskega rodu, med njimi Andrej Rahten, Ferdo Hauptman, Marija Wakounig in Vasilij Melik. Pri pisanju zadnje končane faze projekta Die Habsburgermonarchie 1848-1918, ki je posvečen oblikovanju politične, hkrati pa tudi strokovne in kulturne javnosti ter civilne družbe v monarhiji od marčne revolucije leta 1848 do konca svetovne vojne, pa so sodelovali Avguštin Malle, Branko Marušič, Vinko Rajšp in Peter Vodopivec.

Vodopivec, sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino, ki je med drugim lani izdal za slovensko zgodovinopisje pomembno delo Od Pohlinove slovnice do samostojne države: Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja in med čigar področji raziskovanja najdemo socialne in gospodarske nazore v 18. in 19. stoletju, meščanske elite, posebej izobraženstvo, meščansko-izobraženske ideologije v 19. in 20. stoletju ter oblikovanje narodov v srednji in zahodni Evropi, nam je ob izidu osmega zvezka zgodovine habsburške monarhije povedal nekaj o tem kolosalnem delu, pomenu tega projekta za Slovence in o Slovencih v habsburški monarhiji.

Ali smemo to obsežno zgodovino habsburške monarhije razumeti tudi kot zgodovino slovenskega naroda?
Ne. To pa ne. V resnici gre za zgodovino habsburške monarhije v vsej njeni raznolikosti. Slovenci so del te zgodovine, zgodovina habsburške monarhije avstrijske akademije pa omogoča umestitev slovenske zgodovinske izkušnje v širši zgodovinski prostor.

Kateri slovenski zgodovinopisni projekt je bil do zdaj najobsežnejši in najzahtevnejši in bi ga morda lahko primerjali s pisanjem zgodovine habsburške monarhije?
Zgodovina habsburške monarhije, o kateri govoriva, je ambiciozen mednarodni projekt kolektiva avtorjev vseh narodov nekdanje monarhije, saj so se uredniki trudili k delu pritegniti širok in pester krog sodelavcev. Slovenski zgodovinarji sami doslej takšnih kolektivnih projektov nismo imeli in se včasih sprašujem, ali smo sploh pripravljeni na takšno kolektivno delo. Bi pa zgodovino habsburške monarhije avstrijske akademije od daleč lahko primerjali s projektom zgodovine narodov Jugoslavije, ki je v dveh zvezkih izšla v petdesetih in
šestdesetih letih 20. stoletja. Zelo ambiciozen projekt kolektiva avtorjev je bila tudi Gospodarska zgodovine Slovencev, ki jo je pripravil Zgodovinski inštitut ZRC-ja SAZU-ja, ki pa je zastala še po dveh zvezkih, tako da so bile obdelane le agrarne panoge.

Morda veste, kako so bili izbrani slovenski zgodovinarji, ki so sodelovali
(ali še vedno sodelujejo) pri projektu Die Habsburgermonarchie 1848 – 1918?
Izbrani so bili glede na ugled, ki ga uživajo med avstrijskimi kolegi - uredniki. Nato so preprosto dobili povabilo in se nanj odzvali.

Bi bilo morda v zgodovini habsburške zgodovine mogoče izpostaviti dogodek, ki
je najbolj vplival na razvoj slovenskega naroda?
Menim, da dogodka ni mogoče kar tako imenovati ali izpostaviti. Oblikovanje slovenskega naroda je bilo daljši proces in tega procesa niso zaznamovali dogodki, temveč dolgotrajnejši vplivi. Če bi pa govorili o ustanovah, ki so v avstrijskem obdobju najbolj zaznamovali slovenski narodni razvoj, bi rekel, da je bilo to šolstvo z univerzami.

Obstajajo morda v zgodovini habsburške monarhije kakšna sporna poglavja, podobna na primer poglavju o dogajanju v Sloveniji med drugo svetovno vojno, o katerih mnenje zgodovinarjev ni enotno?
Seveda, teh je več, zlasti v razlagah obdobja, ko so se nacionalni odnosi že zaostrili. To je prišlo do izraza tudi pri zadnji predstavitvi zgodovine habsburške monarhije v Ljubljani, ko je profesor Helmut Rumpler zagovarjal stališče, da je monarhija leta 1918 propadla predvsem iz zunanje- in mednarodnopolitičnih vzrokov - ker se je preveč naslonila na nemško cesarstvo in Berlin in zato izgubila verodostojnost in podporo pri antantnih zaveznikih. Slovenski, češki, poljski in hrvaški zgodovinarji smo nasprotno prepričani, da je monarhija razpadla, ker ji ni uspelo razrešiti notranjih - posebej nacionalnih nasprotij.

Je morda znano, ali so se Slovenci zares čutili državljane habsburške monarhije ali pa so se enačili predvsem s pokrajinami, v katerih so živeli?
Ta občutja pripadnosti se niso izključevala, bila pa so v raznih situacijah med seboj v različnem hierarhičnem razmerju.

Je razpad habsburške monarhije po 1. svetovni vojni pomenil dokončno odcepitev Sl ovencev od tega kulturnega in družbenega območja ali je dogajanje v Avstriji tudi med obstojem Kraljevine SHS in pozneje Kraljevine Jugoslavije vplivalo na kulturni razvoj Slovenije?
Po prvi svetovni vojni so kulturni stiki med nekdanjim prostorom habsburške monarhije in jugoslovansko Slovenijo nekoliko zastali, gospodarski pa so se bolj ali manj nemoteno nadaljevali. V tridesetih letih pa so gospodarski stiki že nekoliko oslabeli, medtem ko so se kulturni okrepili. Posplošeno bi lahko torej rekli, da se Slovenci niso nikoli povsem odcepili od srednjeevropskega – nekdanjega habsburškega prostora.

Kakšne so hipoteze, kaj bi se zgodilo s habsburško monarhijo, če do prve svetovne vojne ne bi prišlo? Je bil razpad neizogiben?
Po mojem mnenju monarhija in njen vrh nista bila spodobna razrešiti notranjih, posebej nacionalnih nasprotij. Lahko pa seveda ugibamo, kaj bi bilo, če bi ne bilo vojne. Vojna je proces dezintegracija vsekakor pospešila.

Polona Balantič