Damien Hirst je svojo zverino v formaldehidu, s katero je leta 1991 prihrumel na umetniško sceno, poimenoval The Physical Impossibility of Death in the Mind of Someone Living (Fizična nezmožnost smrti v umu nekoga, ki živi). Delo je za 50 tisoč funtov naročil zasebni zbiratelj in mecen Charles Saatchi, ki ga je nato čez 3 leta prodal za 8 milijonov dolarjev in iz Hirsta naredil takrat drugega najdražjega živečega umetnika na svetu. Zaradi razkrajanja je Hirst morskega psa zamenjal. Foto: EPA
Damien Hirst je svojo zverino v formaldehidu, s katero je leta 1991 prihrumel na umetniško sceno, poimenoval The Physical Impossibility of Death in the Mind of Someone Living (Fizična nezmožnost smrti v umu nekoga, ki živi). Delo je za 50 tisoč funtov naročil zasebni zbiratelj in mecen Charles Saatchi, ki ga je nato čez 3 leta prodal za 8 milijonov dolarjev in iz Hirsta naredil takrat drugega najdražjega živečega umetnika na svetu. Zaradi razkrajanja je Hirst morskega psa zamenjal. Foto: EPA
Med ministrovanjem Vaska Simonitija je bilo na filmskem skladu precej burno. So pa takrat pripravljali zakon o zasebnih vlaganjih v kulturo. Vprašanje je, kaj bi ta prinesel?
Andrej Srakar
Po besedah ekonomista Andreja Srakarja nekatere študije v zadnjem času kulturo prikazujejo kot dobičkonosno, vendar pa so te študije doživele tudi veliko kritike. Foto: MMC RTV SLO

Pogovora, ki ga je vodila strokovnjakinja za kulturne politike in strateški marketing Vesna Čopič, so se udeležili poslovnež in zbiralec Igor Lah, direktorica podjetja Trimo d. o. o. Maja Lapajne, ekonomist Andrej Srakar, državni sekretar na ministrstvu za kulturo Stojan Pelko in direktor ustanove Imago Sloveniae Janoš Kern, osrednja tema njihovega pogovora pa so bile možnosti ter omejitve zasebnih vlaganj v kulturo, pri čemer so se še posebej posvetili nevladnim organizacijam.

Film in zasebni vlagatelji
Poslovnež in zbiratelj Igor Lah umetnin ne zbira, ker bi bila to dobra naložba, pravzaprav je zanj denar, ki ga je namenil za nakup neke slike, zanj "odpisan". Sicer pa ga ne zanimajo dela, ki so precenjena, ali dela, za katera meni, da bodo čez nekaj let brez vrednosti, tako da je, kot je dejal, ekonomska logika vedno v ozadju. Prav tako bi po njegovem mnenju nekdo, ki bi se odločil vložiti v film, zahteval uveljavljenega režiserja in dober projekt. Davčne olajšave po njegovem prepričanju k taki odločitvi ne bi pripeljale, saj so premajhne. Z njim se je strinjala tudi direktorica marketinga podjetja Trimo d. o. o. Maja Lapajne, ki se je vprašala, zakaj do njih nihče nikoli ne pride s filmom kot z dobrim poslovnim predlogom.

Med ministrovanjem Vaska Simonitija so se na ministrstvu za kulturo ukvarjali s pripravo zakona o zasebnih vlaganjih v kulturo, ki pa je, kot je dejala Čopičeva, obležal v predalu. Vendar pa morajo trenutno na ministrstvu "na novo definirati neke druge zadeve", je pojasnil državni sekretar na ministrstvu za kulturo Stojan Pelko, ki, kot je dejal, v javno-zasebno partnerstvo sicer ne verjame. Trenutno na ministrstvu razmišljajo o uvedbi t. i. matching fundinga, prek katerega bi država projektom, ki že imajo zagotovljen del sredstev, lahko namenila dopolnilna sredstva. Kot enega izmed poskusov ustvarjanja novih virov sredstev je Pelko izpostavil še ustvarjalne industrije.

Kultura kot dober posel
Po besedah ekonomista Andreja Srakarja nekatere študije v zadnjem času kulturo sicer prikazujejo kot dobičkonosno, vendar pa so te študije doživele tudi veliko kritike. Kultura ima sicer dve vrednosti - ekonomsko, ki je v teh študijah precenjena, tu pa je tudi ljubezen do umetnosti, ki ni nezanemarljiva. Sam meni, da so zasebna vlaganja v kulturo potrebna in da bi jih bilo treba spodbujati.

Da sta sponzorstvo in donatorstvo v kulturi dober posel in več kot posel, je prepričana Maja Lapajne. Sta namreč tudi vlaganje v prepoznavnost blagovnih znamk. Povedala je še, da je prvi kriterij pri njihovem odločanju projektova skladnost z njihovimi vrednotami ali pa je zanimiv na kakšen drug način. Sami pogosto podprejo še neuveljavljene umetnike, sicer pa pri večini prosilcev za finančno podporo, če ne gre za večje projekte, pogreša prodornost.

Za prodornost nevladnih organizacij
Sponzorski in donatorski denar se lažje najde za večje projekte, saj jih podjetja sponzorirajo tudi zato, ker želijo biti vidna. Direktor ustanove Imago Sloveniae Janoš Kern se je posvetil vprašanju, kako sponzorjem narediti zanimive tudi manjše projekte in kako bi lahko nevladne organizacije konkurirale velikim javnim zavodom. Sam meni, da bi bilo treba narediti več za prodornost nevladnih organizacij, poleg tega bi bilo potrebno širjenje njihovih mrež in organiziranje društev, ki bi delovala kot producenti. Potrebnega bi bilo tudi več povezovanja med javnimi zavodi in nevladnim sektorjem.