V siceršnjih razmerah je na RŠ-u dnevno prisotnih okoli 30 sodelavcev, radio na tedenski ravni doseže 70 tisoč poslušalcev, na spletni strani pa na teden naštejejo 30 tisoč unikatnih obiskov. Foto: Radio Študent/Marijo Zupanov
V siceršnjih razmerah je na RŠ-u dnevno prisotnih okoli 30 sodelavcev, radio na tedenski ravni doseže 70 tisoč poslušalcev, na spletni strani pa na teden naštejejo 30 tisoč unikatnih obiskov. Foto: Radio Študent/Marijo Zupanov
Finančni načrt ŠOU-a za RŠ še naprej predvideva 64.000 evrov

Potem ko je prvi finančni načrt Študentske organizacije v Ljubljani (ŠOU) konec lanskega leta predvidel ničelno financiranje Radia Študent (RŠ) za leto 2021, so z novim načrtom, o katerem je študentski zbor razpravljal 28. januarja, je zdaj predvidenih 64.000 evrov za redno delovanje RŠ-a, kar je dobra polovica zneska, ki mu je bil namenjen lani in je znašal 120.000 evrov. Lanska vsota je še zadoščala, da je RŠ lahko realiziral na dan v povprečju 17 ur živega študentskega programa posebnega pomena v študentskem in občem javnem interesu, za soustvarjanje katerega poskrbi več kot 200 honorarnih sodelavcev. Radio je tako lahko ohranil siceršnji obseg delovanja, produkcijo civilnodružbenih, kulturnih in izobraževalnih projektov.

Kot pove direktorica RŠ-a Ana Kandare, bi razpolovljeno financiranje za radio pomenilo drastično zmanjšanje obsega rednega medijskega programa in tudi izobraževanj, v okviru katerih na radiu brezplačno izobražujejo spikerske, novinarske, tehnične in druge medijske kadre. "Sredstva ŠOU-a, četudi so lani padla na zgolj 22 odstotkov vseh sredstev za delovanje RŠ-a – torej na 120.000 evrov – so tudi nepogrešljiva osnova za uspešno črpanje projektnih sredstev, ki so lani predstavljala kar 60 odstotkov RŠ-evega letnega proračuna in so znašala 300.000 evrov," pojasni direktorica radia.

Da, mogoče si je predstavljati Slovenijo brez RŠ-a. To bi bila povzpetniška družba na steroidih, kakršna se je razgalila skozi ponudnike hitrih testov, ki so izšli iz študentsko-podjetniškega miljeja. To bi bila družba, v kateri bo nekaj veljala le najglasnejša propaganda in v kateri bi bilo njeno ustvarjalno obrobje prisiljeno v beg iz države. Odgovornost za takšno družbo ima v rokah ŠOU, ki mu je – ne samo zgodovinsko gledano – delujoči RŠ pravzaprav še zadnji branik in argument njenega lastnega obstoja: z odgovornim ustanoviteljstvom avtonomnega RŠ-a se pravzaprav začneta in končata tudi obstoj in avtonomija ŠOU-a.

Rajko Muršič, kulturni antropolog in etnolog

Zakaj ŠOU ne zmore tega, kar zmore RŠ?
V nasprotju s ŠOU-om je RŠ zelo dejaven pri črpanju projektnih sredstev. V očeh RŠ-evcev je seveda dejstvo, da se ŠOU ne prijavlja na mednarodne razpise, skrajno nenavadno. "Predvsem zato, ker gre za hiperadministrirano institucijo, ki je tudi dobro plačana. Za primerjavo: povprečna bruto plača najbolje plačanih sedmih zaposlenih na ŠOU-u znaša dvakrat več kot povprečna plača sedmih zaposlenih na RŠ-u - torej 40.000 nasproti 19.000 evrov. Če smo na RŠ-u zmožni učinkovito pridobivati projekte, ne vidim razloga, da jih ne bi zmogli tudi na ŠOU-u," pove Ana Kandare.

Vendar se brez zadostnega financiranja tudi radio bolj ali manj ne bi mogel več prijavljati na razpise. "Brez zadostnih sredstev ustanovitelja bi bila zmanjšana sposobnost črpanja že pridobljenih lokalnih, nacionalnih in mednarodnih razpisov, med drugim tudi osrednjega medijskega razpisa v državi pri ministrstvu za kulturo. Močno okleščena bi bila tudi izvedba Klubskega maratona, mednarodnega festivala Tresk, programa izmenjave nekomercialne glasbe s številnimi evropskimi radiji v okviru projekta Ustvarjalna Evropa, platforme evropske kohezijske politike in drugih. Ob tako nizkem sofinanciranju ustanovitelja bi bila zgodba uspeha glede pridobivanja projektnih sredstev na RŠ-u zgolj še spomin na čas, preden nas je ŠOU s finančnim podhranjevanjem uspel popolnoma izčrpati," razloži direktorica radia.

Poleg RŠ-a v družino ŠOU spadajo še zavodi ŠOLT (Študentska organizacija ljudske tehnike), Kersnikova, ŠOU Šport, Študentski kampus in Študentska svetovalnica. (Pred leti je bila med njimi še Študentska založba, ki se je leta 2014 razšla s ŠOU-om in se preimenovala v Beletrino.) Vendar je RŠ v primerjavi z drugimi zavodi v skrajno depriviligiranem položaju. Kot še pove Ana Kandare: "Če smo bili leta 2012 v družini zavodov ŠOU na prvih mestih po obsegu ŠOU-financiranja, smo leta 2020 pristali na predzadnjem, letos pa trdno na zadnjem mestu. To ni naključje – gre za načrtno podhranjevanje radia s končnim ciljem izstopa iz ustanoviteljstva oz. privatizacijo. Žal ima dolgoletno podfinanciranje ŠOU-a, kljub uspešnem nadomeščanju virov na RŠ-u, svoje posledice: krmarjenje med neskončnimi varčevalnimi cikli in nižanje stroškov na vseh ravneh imajo svojo mejo. Vanjo smo zadeli že lani, saj manevrskega prostora za varčevanje več ni."

Prihodek iz koncesij ŠOU-a v Ljubljani. Foto: Youtube/zajem zaslona
Prihodek iz koncesij ŠOU-a v Ljubljani. Foto: Youtube/zajem zaslona
Sredstva ŠOU-a, namenjena zavodom: za leto 2020 in osnutek za leto 2021, kot je bil predviden na zasedanju študentskega zbora ŠOU-a 30. decembra lani. Foto: Televizija Slovenija/zajem zaslona
Sredstva ŠOU-a, namenjena zavodom: za leto 2020 in osnutek za leto 2021, kot je bil predviden na zasedanju študentskega zbora ŠOU-a 30. decembra lani. Foto: Televizija Slovenija/zajem zaslona

V prvi polovici tega meseca je predvideno še drugo branje finančnega načrta ŠOU-a za leto 2021, ki lahko prinese spremenjene postavke. Prvotna vest, da ŠOU sploh ne namerava več financirati RŠ-a, je glasno odjeknila v javnosti in medijih. Iz ŠOU-a zdaj sporočajo, da si prizadevajo najti rešitev, ki bo ustrezala tako RŠ-u kot tudi znatno znižanemu proračunu ŠOU-a. "Na odločitev predsednika, da v proračunu nameni tudi sredstva za RŠ, je vplivala predvsem komunikacija s poslanci, ki so kot najpomembnejši predstavniki študentov v finančni načrt ŠOU-a želeli vključiti tudi financiranje RŠ-a. Bi si pa na tem mestu želeli več medijskega pritiska, usmerjenega na poslance državnega zbora in vlado, ko so študentskim skupnostim novembra 2020 odvzeli več milijonov evrov sredstev, hkrati pa so študentom od začetka epidemije namenili skupaj le 300 evrov pomoči, kar zagotovo ni pripomoglo k izboljšanju že tako slabega socialnega stanja mnogih študentov," pove Iva Meršnik, ki pri ŠOU-u skrbi za odnose z javnostmi.

Poročilo radiokluba Študentsko naselje, ustanovljenega leta 1953. Foto: Radio Študent
Poročilo radiokluba Študentsko naselje, ustanovljenega leta 1953. Foto: Radio Študent

Ključnost študentskih medijev
Prav tovrstne situacije še očitneje pokažejo na pomembnost kakovostnega in neuklonljivega študentskega medija. "Študentski mediji so za študentsko gibanje ključni, če želijo študenti brez oblastnega filtra in brez rigidnih form svobodno artikulirati svoja zanimanja, prizadevanja in širiti zavest med študenti o njihovem lastnem položaju. Prav iz potrebe po kanalu in skupnosti, ki bi omogočala vse našteto, je nastal Radio Študent, katerega temelji so bili na neki način položeni že z radioklubom, poimenovanim Študentsko naselje, ustanovljenim leta 1953 na pobudo Ljudske tehnike, ki je bila predhodnica današnjega ŠOLT-a, ki tudi sodi med zavode, ki jih ŠOU skuša letos odrezati od sredstev in ustanoviteljstva. V sklopu radiokluba sta se vzpostavila tehnično znanje in oprema, ki so ju leta 1969 uporabili študenti v Rožni dolini pri ustanovitvi zdaj najstarejšega študentskega radia v Evropi. Neprekinjeno delovanje je zagotavljalo desetine generacij študentov, od katerih so se po študiju mnogi razkropili po slovenskem intelektualnem, medijskem, kulturnem, političnem in drugih področjih, mnogi od njih so radijski proces soustvarjali in ga še soustvarjajo, pri čemer znanje prenašajo na mlajše generacije ter še naprej širijo virus radovednosti in dobrega štosa prek frekvence 89,3 MHz," razloži Hana Radilovič, urednica Univerzitetne redakcije Radia Študent.

Prek radia ozaveščamo študente in dijake o njihovih pravicah, predstavniških organih in jih izobražujemo o delovanju študentskega organiziranja, kar jim lahko omogoča aktivno participacijo - prek vključevanja v obstoječe sisteme ali prek samoorganizacije.

Hana Radilovič, urednica Univerzitetne redakcije Radia Študent

Pravzaprav je RŠ edini od zavodov družine ŠOU, ki vseskozi deluje tudi v času epidemije, ki je s sabo seveda prinesla dodatne preživetvene stiske študentov in dijakov. Na RŠ-u so bili v tem obdobju "v stiku z različnimi iniciativami in uradnimi predstavniki študentov ter osvetljevali nemogoč položaj mladih in prekarcev. Ob tem smo tudi opozarjali in še opozarjamo na dolžnosti in netransparentnost študentskih organizacij, ki so same nezadostno skrbele za obveščanje javnosti in upoštevanje volje študentov, posebej pri razdeljevanju milijonov javnih študentskih sredstev, ne le v času epidemije in posledične gospodarske krize, ampak tudi sicer. Prek radia ozaveščamo študente in dijake o njihovih pravicah, predstavniških organih in jih izobražujemo o delovanju študentskega organiziranja, kar jim lahko omogoča aktivno participacijo – prek vključevanja v obstoječe sisteme ali prek samoorganizacije."

Radio Študent ali pol stoletja proaktivne radioaktivnosti

Več kot zgolj radio za študente
Sicer študentski radio že od svoje ustanovitve presega vlogo zgolj študentom namenjenega medija. Hana Radilovič ob tem razloži, da je RŠ kot plod študentskih protestov, ki so se po svetu razširili po letu 1968, dobil "več vlog: a) megafon za študentske zahteve in upor, b) prostor izmenjave znanja, informacij, razmišljanj med študenti in med generacijami, c) valilnica spikerskih, tonskotehničnih, novinarskih, lektorskih, uredniških in drugih kadrov, č) medij za zapostavljene teme in skupine. Če izpostavim samo nekaj primerov: ob razpadu Jugoslavije je oddaja Nisam ja odavde dajala glas vsem prebivalcem nekdanje skupne države; oddaja Sektor Ž se posveča feministični politiki in kulturi že 20 let, njen kolektiv je lani prejel nagrado Mesta žensk; oddaja, ki jo pripravljajo migranti 30 minutes with a refugee; oddaja Klopca pod svobodnim soncem, ki jo soustvarjajo brezdomci. RŠ tradicionalno, podobno kot je veljalo že za študentska gibanja 60. let minulega stoletja, presega zgolj študentsko problematiko, kot se je izkazalo že pri poročanju o aferi JBTZ in razpadu Jugoslavije, pri čemer gre omeniti, da je radio letos prvi prejel zahvalo predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja za vlogo pri demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije ob njeni 30-letnici."

Vendar dodaja, da se pri vsem tem prav danes znova kaže RŠ-eva "nepogrešljiva vloga platforme za živo študentsko udejstvovanje, posebej tisto, ki se bori za dostojne bivanjske in delovne pogoje mladih ter za demokratizacijo in ponovno osmišljenje študentskega organiziranja. V iniciativi Akademski kolegij študentom so, denimo, nedavno zapisali: 'Ko smo se znotraj iniciative AKŠ borili za obstanek študentskega doma, je bil RŠ neprestano v neposrednem stiku z nami. Nudili so nam vso možno pomoč in nedvomno je ta pomoč pripomogla k ohranitvi AKŠ-ja za vsaj še dve leti. V tistem času je ŠOS (Študentska organizacija Slovenije, op. n.) o situaciji širil lažne novice. Z nami, ki smo boj vodili, niso bili v stiku, tako distancirani kot so bili oni od nas, pa so bile njihove rešitve distancirane od povprečnega študenta.'

ŠOU Ljubljana ne želi več financirati Radia Študent

O pomenu RŠ-a tudi za širšo javnost pa njegov odgovorni urednik Matjaž Zorec poudari, da je ”Marko Milosavljević 8. januarja letos za Odmeve povedal, da je RŠ eden od najpomembnejših medijev v državi. Izjava se morda bere hiperbolično, a ob podrobnejšem pogledu se izkaže za povsem točno. Zgodba RŠ-at je tesno povezana z zgodovino študentskega gibanja, civilno družbo, alternativnim pogledom na kulturo in glasbo ter najprogresivnejšimi družbenimi elementi, ki so ne nazadnje pripeljali do demokratizacije. Ves ta čas je bil RŠ del študentskega organiziranja v tej ali oni obliki, zato je bil vedno upravičen do javnega študentskega denarja. Prav to je bistven del za ohranjanje neodvisnosti in nepridobitnosti medija, ker nam hkrati omogoča, da delujemo kot nevladna organizacija, s čimer imamo dostop do nestalnih projektnih virov financiranja. Ti brez osnovnih lastnih sredstev niso mogoči. Zato vsakršno govorjenje o privatizaciji pomeni popolno nerazumevanje RŠ-a, njegovega delovanja in pomena neodvisnih medijev ter tudi smisla študentskega organiziranja in njegovih prioritet.

Sredi banalizacije medijskega prostora, širjenja lažnih novic in radikalne delitve na te ali one ideološke zablode medij, kot je RŠ, ki eden redkih, če ne edini, odgovorno izobražuje nove in nove generacije novinarjev, spikerjev, tehnikov ter nasploh kritičnih posameznikov in posameznic.

Matjaž Zorec, odgovorni urednik Radia Študent

Zato poudarja, da delovanje tovrstnega medija, ki po organizacijski strukturi, načinu delovanja, unikatni vsebini in izobraževalni funkciji nima para ne le v Sloveniji, ampak tudi precej širše, ni bilo še nikoli pomembnejše. ”Sredi banalizacije medijskega prostora, širjenja lažnih novic in radikalne delitve na te ali one ideološke zablode medij, kot je RŠ, ki eden redkih, če ne edini, odgovorno izobražuje nove in nove generacije novinarjev, spikerjev, tehnikov ter nasploh kritičnih posameznikov in posameznic, obenem pa vzdržuje visoko kakovost svojega 17-urnega dnevnega programa – oboje kljub epidemični in finančni krizi –, ni bil še nikoli tako nujen. Trenutno smo tudi sredi ene najplodovitejših avdicij, ki izobražuje več kot 60 novinarjev in novinark. Zato je nujno, da na ŠOU-u najdejo minimalna sredstva za naše nadaljnje delovanje v višini lanskega sofinanciranja in da ima RŠ tudi v prihodnosti zagotovljena sredstva iz javnega študentskega denarja, ne glede na to, kako se bo ta razporejal. Trenutna oblika študentskega organiziranja namreč ni prva, del katere je v svoji preteklosti bil RŠ. Vprašanje je prej, ali bi ŠOU sploh obstajal brez RŠ-a,” opominja Zorec.

Tudi evropski poslanci iz Slovenije izrazili zaskrbljenost zaradi Radia Študent

RŠ kot konstitutivni del evropskega tretjega medijskega sektorja
RŠ pa ni omejen ne zgolj na področje slišnosti in tudi ne zgolj na področje nazadnje nastale države, opominja njegov nekdanji odgovorni urednik in pozneje direktor Tomaž Zaniuk. Brez poslancev SDS-a so ga z javnim pismom podprli vsi preostali evropski poslanci iz Slovenije, saj so se ob posameznih partnerskih radijskih postajah, kot sta, denimo, Radio Popolare iz Milana in Civil Radio iz Budimpešte, ali nacionalnih organizacijah, kot je Zveza skupnostnih radiodifuznih postaj Avstrije, s protestnim pismom, naslovljenim na ŠOU, med drugimi odzvali tudi v Evropski federaciji novinarjev (EFJ) in Forumu skupnostnih medijev Evrope (Community media forum Europe - CMFE), ki je osrednja zagovorniška organizacija v mreži AMARC Europe združenega tretjega medijskega sektorja. Kot je opozoril EFJ, je bil RŠ med soustanovitelji evropske podružnice svetovnega združenja skupnostnih radijski postaj (World Association of Community Radio Broadcasters/Association Mondiale Des Radiodiffuseurs Communautaires – AMARC Europe), leta 1994 je bila v Ljubljani sprejeta še danes veljavna Listina evropskih skupnostnih postaj (AMARC Charter).

"Nobenega dvoma ni, da je pri nas t. i. tretji medijski sektor, ki se je vzpostavil ob javnih in profitnih, zasebnih medijih, nastal kot izraz potrebe po lastnem komunikacijskem kanalu takratne študentske skupnosti na Univerzi v Ljubljani. Kljub temu pa njegovega pomena tako medijska zakonodaja kot aktualne oblike študentskega organiziranja ne priznavajo. Zato RŠ, Mariborski radio študent (MARŠ) in NOR – Neodvisni obalni radio z mednarodno zagovorniško podporo ustanavljajo nacionalno Zvezo svobodnih skupnostnih medijev tretjega medijskega sektorja Slovenije - Neuvrščeni," še dodaja Zaniuk.

RŠ ima status študentskega radijskega programa posebnega pomena v občem in študentskem javnem interesu. Kot pove njegov nekdanji odgovorni urednik in pozneje direktor Tomaž Zaniuk, radio povezuje in projektno sodeluje s posameznimi študentskimi radijskimi postajami, na regionalni ravni je to HEAR.ME – regionalna konferenca študentskih radijskih postaj iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Črne gore, Makedonije in Slovenije, v okviru katere je bila na pobudo RŠ leta 2014 vzpostavljena Asociacija študentskih radijskih postaj in programov SWORD – Student word. Če so prvo desetletje nosilci regionalnega sodelovanja z alternativno kulturno sceno, kateri je v prejšnji državi pripadal RŠ, bile posamezne oddaje in posamezniki, kot je bila denimo Nisam ja odavde avtorice Aide Kurtović, je v naslednjem to vlogo prevzela skupna oddaja mreže radijskih postaj Crossradio, katere soustanovitelji so bili ob RŠ leta 2001 še B92 iz Beograda in Radio Student iz Zagreba, nekoliko pozneje pa so se priključili še Radio EFM iz Sarajeva, Studio 88 iz Mostarja, Radio Balkan iz Banje Luke, Radio Kojot iz Zrenjanina, Radio 021 iz Novega Sada, Radio Sombor in Kanal 103 iz Skopja. Od njenega razpada pa sodelovanje poteka v okviru projektov, redakcij in služb. Preboj zunaj republiških (iniciativa za povezovanje radijskih mladinskih urednikov in srečanja mladinskih programov na Braču) in tudi državnih (vključevanje v F.E.R.L. – zvezo evropskih svobodnih postaj) meja so po Zaniukovih besedah na RŠ-u začeli leta 1988. Foto: BoBo
RŠ ima status študentskega radijskega programa posebnega pomena v občem in študentskem javnem interesu. Kot pove njegov nekdanji odgovorni urednik in pozneje direktor Tomaž Zaniuk, radio povezuje in projektno sodeluje s posameznimi študentskimi radijskimi postajami, na regionalni ravni je to HEAR.ME – regionalna konferenca študentskih radijskih postaj iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Črne gore, Makedonije in Slovenije, v okviru katere je bila na pobudo RŠ leta 2014 vzpostavljena Asociacija študentskih radijskih postaj in programov SWORD – Student word. Če so prvo desetletje nosilci regionalnega sodelovanja z alternativno kulturno sceno, kateri je v prejšnji državi pripadal RŠ, bile posamezne oddaje in posamezniki, kot je bila denimo Nisam ja odavde avtorice Aide Kurtović, je v naslednjem to vlogo prevzela skupna oddaja mreže radijskih postaj Crossradio, katere soustanovitelji so bili ob RŠ leta 2001 še B92 iz Beograda in Radio Student iz Zagreba, nekoliko pozneje pa so se priključili še Radio EFM iz Sarajeva, Studio 88 iz Mostarja, Radio Balkan iz Banje Luke, Radio Kojot iz Zrenjanina, Radio 021 iz Novega Sada, Radio Sombor in Kanal 103 iz Skopja. Od njenega razpada pa sodelovanje poteka v okviru projektov, redakcij in služb. Preboj zunaj republiških (iniciativa za povezovanje radijskih mladinskih urednikov in srečanja mladinskih programov na Braču) in tudi državnih (vključevanje v F.E.R.L. – zvezo evropskih svobodnih postaj) meja so po Zaniukovih besedah na RŠ-u začeli leta 1988. Foto: BoBo

Medtem ko je RŠ ohranil kontinuiteto svoje vloge v družbi kot generator in platforma za razvoj raziskovalnega, razmišljujočega, kritičnega duha, pa se je ŠOU spremenil v enega glavnih degenerirancev tranzicije in postal obrat za štancanje brezobličnih, brezvsebinskih turbokarieristov in brezobzirnih profiterjev ter v navezavi z biznisom študentskih servisov s tem nestanjem duha okužil tudi generacije študentov.

Matjaž Manček, nekdanji urednik Glasbene redakcije Radia Študent

Degradacija študentskega javnega interesa
Ko je v začetku januarja letos – ko je torej še bilo predvideno ničelno financiranje RŠ-a – se je ob tem omenjal tudi ultimat študentske organizacije "Odidite sami, sicer vas prodamo". Vendar na ŠOU-u danes pravijo, da radiu tega ultimata niso nikoli postavljali, saj so kot ustanovitelji dolžni financirati svoje zavode. "Vodstvu RŠ-a smo zaradi upadanja naših sredstev predlagali, da jim lahko pomagamo, če bi si sami želeli, skupaj z vsemi sodelavci zavoda, ustanoviti pravno osebo, denimo, društvo, ki bi prevzelo ustanoviteljske pravice. Podobno smo se razšli tudi z nekdanjo Študentsko založbo Beletrina, ki danes deluje še bolje, kot takrat, ko je bila del družine ŠOU. Glede na buren odziv RŠ-a o tej možnosti trenutno ne razmišljamo," pravi Iva Meršnik. Vendar je tukaj treba omeniti, da prejme Beletrina veliko sredstev od Javne agencije za knjigo (JAK), pri čemer je eden izmed članov sveta agencije Mitja Čander, direktor založbe Beletrina.

Tomaž Zaniuk pa ob aktualnem dogajanju glede financiranja radia poudarja, da "ni nobenega dvoma, da je RŠ od ustanovitve naprej iz študentskih javnih sredstev subvencionirana radijska postaja, ki je tako svojim ustanoviteljicam, prvotni Skupnosti študentov in vsem njenim naslednicam, kot širši družbi nastavljala ogledalo". Kot dodaja, to pravzaprav nikoli ni bilo všeč ne prvim ne drugim, a zaradi tega študentske oblike organiziranja nikoli niso pomislile na odprodajo ali popolno ukinitev sofinanciranja. "V svojem osnovnem smislu in namenu se tako ni spremenila najstarejša študentska radijska postaja v Evropi, ampak so se materializirale študentske oblike organiziranja, z njimi pa splošen družbeni pogled na to, kaj danes študent sploh je. Obstoj RŠ-a ob siceršnji ponudbi na poceni množično zabavo osredotočenih študentskih vsebin in projektov ŠOU-a sam po sebi še potrjuje, da je študent lahko tudi kaj več kot potrošniška kategorija in da sta temeljni del študentskega javnega interesa tudi dodatno izobraževanje in alternativna kontrakultura," še pove Zaniuk.

"Zgolj sledi denarju"
Za ŠOU je v letu 2021 predvidenih 2,9 milijona evrov in tudi trenutna različica proračuna namenja kar okoli 40 odstotkov sredstev (1,177 milijona evrov) namenjenih delovanju organizacije same – skupnim službam oziroma odhodkom za zaposlene, vzdrževanju in materialnim stroškom. V luči zmanjševanja koncesijskih dajatev pa ŠOU, ki trenutno išče novega direktorja (Po neuradnih informacijah naj bi sicer direktor ostal Andrej Klasinc, zdajšnji Klasinčev svetovalec Andrej Bole pa naj bi po novem postal prvi prokurist ŠOU-a), kot nove vire prihodkov postavlja svojo nepremičninsko zapuščino, ki bo namenjena prodaji. Za zdaj je, denimo, v načrtu, da se Študentski kampus (za katerega je iz koncesijski dajatev v letu 2021 predvidenih 325.000 evrov) dokonča prav s sredstvi, pridobljenimi s prodajo prostorov na Vojkovi cesti in Kersnikovi ulici.

Zato je glede smiselnosti nadaljnjega obstoja ŠOU-a tudi na študentkah in študentih, da se vprašajo, ali se dejansko identificirajo z organizacijo, ki jo vodi predvsem tržna logika. Za razumevanje premikov v načinu delovanja žal tudi v organizaciji, ki naj bi služila študentom, pa velja upoštevati preprosto, a zanesljivo krilatico: "Zgolj sledi denarju." Ko vemo, od kod prihaja in kam se steka denar, običajno vemo tudi, s kom imamo opravka.

Matjaž Manček, pomočnik direktorja Kina Šiška za glasbeni program in nekdanji urednik Glasbene redakcije Radia Študent

"Mislim, da zares ni potrebe po vnovičnem naštevanju zaslug Radia Študent za razširitev in dvig kulturne in civilizacijske zavesti naše družbe nasploh. Ne samo, da se nanje vedno znova opozarja ob čedalje bolj častitljivih obletnicah vztrajnega angažmaja ter ob čedalje bolj rednih klicih na pomoč zaradi finančne situacije. Rezultati, vplivi vztrajnega razširjanja obzorij in vzgoje kadrov so vidni v vseh segmentih naše družbe - za tistega ki dobro pogleda in ki hoče videti. Vodilni kader ŠOU-a pa tega ne zna in noče videti oziroma pomena vloge RŠ-a ne razume in ne bo razumel in vsi članki in državna priznanja so tu bob ob steno. Gre za prepad med nasprotujočima si mentalnima poloma, smerema razvoja družbe, prepad, katerega bregova povezuje le čedalje bolj tanka in navrtana finančna brv. Če je bila ta naveza smiselna in plodna v začetnem obdobju, pa je zadnje četrt stoletja to mučna in nenaravna španovija.

Medtem ko je RŠ ohranil kontinuiteto svoje vloge v družbi kot generator in platforma za razvoj raziskovalnega, razmišljujočega, kritičnega duha, pa se je ŠOU spremenil v enega glavnih degenerirancev tranzicije in postal obrat za štancanje brezobličnih, brezvsebinskih turbokarieristov in brezobzirnih profiterjev ter v navezavi z biznisom študentskih servisov s tem nestanjem duha okužil tudi generacije študentov. ŠOU-u bi morali odvzeti te finančne vire in moč upravljanja z njimi ter jih preusmeriti – neposredno ali prek kakega bolj zdravega vzvoda - v RŠ in druge sorodne organizacije, ki poslanstvo opravljajo v korist dviga stanja duha študentske populacije. Tako pa te finance napajajo nenadzorovano močvirje korupcije in mladoprofiterstva, ki se naknadno preliva čez odločevalske in vplivne vzvode družbe. To se mi zdi eden od najbolj škodljivih fenomenov za našo družbo nasploh in RŠ bi moral aktivno prispevati, da se to sanira, ne pa da - že mnogo predolgo - pusti močvirju, da ga ugonablja na obroke.

A sam RŠ tega dela ne more opraviti – potrebuje konkretno pomoč (in ne diplome) odločevalcev, odgovornih deležnikov, ki se zavedajo pomena RŠ-a, hkrati pa tudi širšega problema in posledic aktualne študentske organiziranosti in financiranja.
"

Rajko Muršič, etnolog in kulturni antropolog ter član sveta Zavoda Radio Študent, v katerem predstavlja zainteresirano javnost

"Kot velik privrženec obrobnih in izzivalnih glasbenih praks sem dolga leta po tem, ko sem prenehal delati kot sodelavec Glasbene redakcije Radia Študent, poslušal ta radio kot edinega, ki je večino časa predvajal tovrstno glasbo. Toda Radio Študent ni samo to. Lansko leto je prineslo povsem nove razsežnosti delovanja Radia Študent. Med pandemijo je RŠ (p)ostal ne le eden redkih kredibilnih medijev v Sloveniji, ampak morda celo edini medij, ki ne poroča senzacionalistično in ne naseda diktatu vplivnežev. Kaj imam v mislih? Z ustanovitvijo posebne Znanstvene redakcije se je začelo povsem novo obdobje tega radia: poročanja o znanosti na način, da ga lahko razumemo tudi tisti, ki ne delamo v naravoslovju.

Kredibilnost Radia Študent izhaja iz njegovega neodvisnega položaja, ki si ga je priboril že ob svojem nastanku in svojo neodvisnost živel vse do danes: generacija za generacijo se je morala boriti za avtonomijo javne besede. In se bo še naprej. Današnji RŠ je lahko neodvisen predvsem zato, ker za svoj obstoj uporablja različne neodvisne vire in ker se nihče, niti Svet zavoda niti njegova ustanoviteljica, ne moreta vtikati v njegovo uredniško politiko. V dobrih petih desetletjih je RŠ neizbrisno zaznamoval Slovenijo: njeno glasbeno življenje, njeno humanistiko in naš odnos do sveta. Danes me še posebej navdušuje izjemno visoka raven teoretske refleksije na področju humanistike. Tega pa ne bi bilo brez izkušenih in vedno novih sodelavk in sodelavcev. Govorim o stotinah ljudi, ki držijo radio skupaj in prispevajo svoj, v etru v glavnem nevidni delež k delovanju celote. Svoja znanja in izkušnje, ki jih pridobijo v tem izjemnem kolektivu, nato prenašajo naprej, v širšo družbo. Zato ne morem drugače, kot da se obrnem v prihodnost. Slovenija nujno potrebuje takšen avtonomen medij; študentje in študentke, predvsem njihovo na prvi pogled obrobno, a družbeno izjemno ustvarjalno jedro, potrebujejo medij, ki je zmožen najglobljega in najbolj kritičnega, pogosto tudi bolečega samopremisleka in premisleka celotne akademske skupnosti in družbe.

Da, mogoče si je predstavljati Slovenijo brez RŠ-a. To bi bila povzpetniška družba na steroidih, kakršna se je razgalila skozi ponudnike hitrih testov, ki so izšli iz študentsko-podjetniškega miljeja. To bi bila družba, v kateri bo nekaj veljala le najglasnejša propaganda in v kateri bi bilo njeno ustvarjalno obrobje prisiljeno v beg iz države. Odgovornost za takšno družbo ima v rokah ŠOU, ki ji je – ne samo zgodovinsko gledano – delujoči RŠ pravzaprav še zadnji branik in argument njenega lastnega obstoja: z odgovornim ustanoviteljstvom avtonomnega RŠ-a se pravzaprav začneta in končata tudi obstoj in avtonomija ŠOU-a."