Zemljevid je nastal na podlagi tisoče meritev, ki so jih Nizozemci nabrali na več kot ducatu odprav v obdobju tridesetih let; skoraj vse je financiralo ladjeplovno podjetje Dutch East India company. Foto: Reuters
Zemljevid je nastal na podlagi tisoče meritev, ki so jih Nizozemci nabrali na več kot ducatu odprav v obdobju tridesetih let; skoraj vse je financiralo ladjeplovno podjetje Dutch East India company. Foto: Reuters

Čeprav je na tem zemljevidu Avstralija v središču, je bila za Blaeuja in njegove rojake uganka. Pluli so ob obali, pluli so na severu, na jugu, na zahodu, iskali priložnosti za trgovino, včasih pristali, a niso našli ljudi z dobrinami, ki bi jih prepoznali ali hoteli kupiti, pa spet odpluli ... Čez nekaj let jih je radovednost spet premagala, organizirali so novo pot in isti scenarij se je ponavljal, dokler niso sklenili, da se bodo v celoti posvetili Začimbnim otokom [v Indoneziji], uganko Avstralije pa pustili pri miru.

Martin Woods, kurator za zemljevide v avstralskem Narodnem muzeju
V besedilu okrog samega zemljevida je ogromno podatkov o trgovanju in podrobnosti o plovbi. Razbrati se da celo skice ladij v bitkah. Foto: Reuters

Nizozemski kartograf Joan Blaeu je zemljevid Archipelagus Orientalis (Vzhodni arhipelag), ki je znan pod vzdevkom "Rojstni certifikat Nove Holandije", izrisal leta 1659. (Kopija, o kateri govorimo v tem prispevku, je bila natisnjena leta 1663.)

Na tej 350 let stari upodobitvi Avstralije manjka večji del vzhodne obale celine; je pa Blaeujev zemljevid pomemben zato, ker je prvi, ki vključuje Tasmanijo: morjeplovec Abel Tasman je na otok nizozemsko zastavo zapičil leta 1642.

130 let pred Cookom
Archipelagus Orientalis velja za najpomembnejši v Evropi nastali zemljevid Avstralije, preden so na celino prispeli britanski kolonialisti. Izrisan je bil skoraj 130 let pred tem, preden je slavni kapitan James Cook (s pomočjo prav tega zemljevida) zaplul v neznane vode Pacifika in dokončal še drugo stran avstralskega zemljevida (in tako Avstralijo "osvojil" v imenu Velike Britanije). Do danes se je na vsem svetu ohranila le peščica izvodov Blaeujevega zemljevida. "To je prvi veliki zemljevid, na katerem je Avstralija v ospredju," je opozoril Martin Woods, vodja kartografskega oddelka v Narodni knjižnici.

Ne vemo, kako je končal na Švedskem
Izvod, ki ga vidite na fotografijah, se je našel leta 2010, na podstrešju v Stockholmu - natančneje, med lastnino švedskega preprodajalca starih knjig. Svojo najdbo je ponudil na dražbi, kjer jo je odkupila avstralska Narodna knjižnica. Po dolgotrajni in mukotrpni restavraciji so zdaj objavili, da si lahko zemljevid še do sredine prihodnjega leta ogledate v prostorih knjižnice v Canberri.

Dragoceni zvitek je širok več kot meter in pol. Ob robu je popisan z besedilom, ki povzema dogodivščine Tasmanove odprave. Zemljevid so v 17. stoletju natiskali na papir, tega pa pritrdili na platno, kar pomeni, da za boj proti zobu časa ni bil najbolje opremljen; posamezni deli so odpadali ali pa kar v celoti manjkali. Artefakt je bil tako krhek, da restavratorji, ki so ga dobili v roke, niso hoteli niti dihati nanj. Obnovitvena dela so trajala dve leti; največji izziv je bilo odstranjevanje laka, ki se je v prejšnjih stoletjih strdil v rjavkasto rjo in razžiral papir, ki naj bi ga varoval.

"Obnovljeni zemljevid je zelo dober približek temu, kako je bil videti ob nastanku - predmet, ki bi ga lahko videli tudi v ozadju kake Vermeerjeve slike," se je pohvalila vodja obnove Denyl Cloughley.

Naključja zgodovine
Zemljevid je v skladišču na Švedskem končal leta 1950, ko je antikvar, ki ga je imel v lasti, zaprl svojo knjigarno. Kje je bil zemljevid razstavljen prej, za zdaj ni znano. "Da se je zemljevid sploh ohranil, je neverjetno - in prav gotovo posledica tega, da za njegov obstoj sto let nihče ni vedel," je leta 2013 izjavil Ryan Stokes, direktor avstralske Narodne knjižnice.

Čeprav je na tem zemljevidu Avstralija v središču, je bila za Blaeuja in njegove rojake uganka. Pluli so ob obali, pluli so na severu, na jugu, na zahodu, iskali priložnosti za trgovino, včasih pristali, a niso našli ljudi z dobrinami, ki bi jih prepoznali ali hoteli kupiti, pa spet odpluli ... Čez nekaj let jih je radovednost spet premagala, organizirali so novo pot in isti scenarij se je ponavljal, dokler niso sklenili, da se bodo v celoti posvetili Začimbnim otokom [v Indoneziji], uganko Avstralije pa pustili pri miru.

Martin Woods, kurator za zemljevide v avstralskem Narodnem muzeju