Heel Stone je veliki pokončni kamen, katerega naj bi po legendi hudič vrgel za 'nesramnim' duhovnikom, ki je iz njega bril norce. Skala je visoka 4,7 metra. Foto:
Heel Stone je veliki pokončni kamen, katerega naj bi po legendi hudič vrgel za 'nesramnim' duhovnikom, ki je iz njega bril norce. Skala je visoka 4,7 metra. Foto:
Ljudje se smejo med kamni Stonehengea sprehajati le štirikrat na leto, in sicer ob poletnem in zimskem solsticiju ter ob obeh enakonočjih. Foto: EPA
Resna akcija za zavarovanje Stonehengea se je začela leta 1928, ko je National Trust s pomočjo donacij zasebnikov kupil Stonehenge in naredil načrt konzervatorskega varovanja spomenika. Foto: EPA
Nedavno so po pol stoletja v Stonehengeu spet stekla arheološka dela. Arheologi skušajo ugotoviti, v katerem obdobju so postavili najstarejši del Stonehengea in čemu je Stonehenge v resnici služil. Foto: EPA

Možaka, ki sta domnevno lovca na zaklade, je varnostna služba sicer hitro zasačila, čemur je sledil pobeg nepridipravov, kljub temu pa je na kamnu, imenovanem Heel Stone, ostala 6 centimetrov dolga vidna razpoka. Heel Stone sicer ni del ene od krožnih kompozicij skal, s katerimi največ ljudi povezuje pojem Stonehenge. Gre za veliko skalo, ki stoji nekoliko stran, natančneje 77,4 metra od središča Stonehengea. Kamen so nekoč imenovali Friars's Heel (Menihova peta), izvor tega imena pa tiči v legendi, ki naj bi sicer nastala šele v 17. stoletju.

To je zgodba o hudiču, ki je na Irskem od neke ženske kupil več orjaških skal in jih pripeljal v Anglijo. Ena od skal mu je padla v reko Avon, druge je pripeljal na ravnico, na kateri danes stoji Stonehenge. Hudič je vzkliknil, da nikoli nihče ne bo ugotovil, kako so kamni prišli v Anglijo, ob čemer je neki menih pripomnil: "Kar misli si!" V tem trenutku je razkačeni hudič v duhovnika vrgel eno od skal. Zadela ga je v peto in dobila ime Duhovnikova peta. Obstajajo pa tudi domneve, da je ime Friar's Hell popačenka starejšega izraza Freyja's He-ol (Frejina pot ali Frejina nedelja). Freja je bila ključna boginja nordijskega panteona.

Škoda sicer majhna, dogodek pretresljiv
Predstavnica angleškega urada za kulturno dediščino (English Heritage) Debbie Holden je nesrečni dogodek komentirala z besedami: "Škoda je zelo, zelo majhna, saj so varnostniki storilca nemudoma odkrili, vendar pa nas je dogodek zelo pretresel." To je bilo prvo vandalsko dejanje na spomeniku v zadnjih desetletjih, kakšen namen je pri nesprejemljivem dejanju vodil storilca, pa upravitelji spomenika niso uspeli ugotoviti.

Le štirikrat na leto smete vstopiti v Stonehenge
Stonehenge velja za enega najbolje varovanih britanskih zgodovinskih spomenikov. Varnostna služba ob njem patruljira noč in dan. Tako je že od sredine sedemdesetih, ko so Stonehenge zaprli za javnost. Dotiki obiskovalcev so namreč močno škodovali menhirjem, ki jih je tako ali tako že dodobra načela erozija. Danes si tako lahko obiskovalci Stonehenge ogledajo le od daleč; English Heritage izjemo naredi le štirikrat na leto. Ob poletnem in zimskem solsticiju ter ob obeh enakonočjih je dovoljeno tudi sprehajanje po spomeniku, katerega pomena znanstveniki v celoti še vedno niso uspeli spoznati.

Norost - letališče Stonehenge
Takrat se ob spomeniku v angleški grofiji Wiltshire gnetejo predvsem novodobni druidi in privrženci new aga ter drugih ezoteričnih in neopoganskih gibanj, ki verjamejo v magično moč teh starih kamnov. Sicer pa glavna grožnja Stonehengeu, spomeniku, katerega najstarejši del naj bi postavili že okoli leta 3.100 pr. n. št., nikoli niso bili posamezniki, ki so si hoteli kot spominek ali zdravilni kamen odškrtniti del starodavnega spomenika. Posebno ogrožen je Stonehenge postal konec dvajsetih let 20. stoletja, ko so v njegovi bližini začeli graditi niz sodobnih naselij, med prvo svetovno vojno pa so prav ob robu v več krogov nanizanih kamnov uredili letališče.

Odstranitev stavb v bližini Stonehengea
Verjetno ni potrebno pojasnjevati, da so tresljaji, ki jih še posebej pri vzletanju in pristajanju povzročajo letala, močno načeli "zdravje" kamnov. Podobno je veljalo tudi za veliko cestno križišče, ki so ga zgradili v bližini spomenika. Slednjega niso odstranili niti, ko se je že dodobra okrepila iniciativa za reševanje Stonehengea in ko je bilo to območje s pomočjo zasebnih donacij odkupljeno in prodano ustanovi National Trust (Nacionalna fundacija). Kmalu so stekla prizadevanja za sistematično varovanje Stonehengea, katerih protagonistom je celo uspelo doseči, da so zgoraj omenjene grozde sodobnih stavb odstranili. Tako je okolica Stonehengea že nekaj desetletij spet pravo podeželje, na katerem se vedno bolj obnavlja tudi naravno rastje, značilno za tla, za katerih sestavo je značilen velik delež krede.

Sicer pa je Stonehenge zadnje tedne znova v središču pozornosti britanske javnosti. Prvič po skoraj petdesetih letih se namreč nadaljujejo arheološka izkopavanja, ki naj bi pomagala enkrat za vselej ugotoviti, kdaj so bili zares postavljeni najstarejši kamni Stonehengea in kaj je bil njihov namen.

Polona Balantič