Slikar, oblikovalec, pisatelj, skladatelj Ismar Mujezinović se zadnja leta posveča delu pri filmu. Foto: Osebni arhiv
Slikar, oblikovalec, pisatelj, skladatelj Ismar Mujezinović se zadnja leta posveča delu pri filmu. Foto: Osebni arhiv

"Umetnost je vse tisto, kar naredimo in za kar se ustrašimo, da ne bomo mogli ponoviti. Tisto, kar ponavljamo, je šablona, poklic." To je definicija umetnosti, ki ji sledi vsestranski bosansko-hercegovski umetnik Ismar Mujezinović, ki že desetletja živi med Sarajevom, Istro in Ljubljano.

Likovno akademijo je končal v Zagrebu, pozneje pa je vodil katedro za slikarstvo na sarajevski Likovni akademiji. V 70. in 80. letih je pripadal sarajevskim umetniškim krogom. Izmojstril se je tudi kot oblikovalec plakatov: ne samo za filmske klasike, ampak tudi za zimske športe. Prve je pripravil za sarajevsko zimsko olmpijado leta 1984, sledilo pa je kar 100 akvarelov za norveški ski-center Hemsedal. Razstavljal je na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, ves ta čas pa je imel v Ljubljani le eno samostojno razstavo. V zadnjem obdobju se je obrnil k eksperimentalnemu in risanemu filmu, skladanju glasbe in pisanju. Pogovoru lahko sledite v oddaji NaGlas! ob 12.35 na TVS1 ali v nadaljevanju članka.

Vaša priljubljena slikarska tema je od nekdaj erotika. Kako so jo razumeli v socializmu v 70. letih, ko ste po končani akademiji v Zagrebu prišli v Sarajevo?
Takrat je bila erotika zelo priljubljena. Leta 1968 je bila seksualna revolucija. Zanimivo je, da je bila erotika prvič v jugoslovanskem filmu prav v BiH-u, v filmu Hanka Slavka Vorkapića. V glavni vlogi je igrala Vera Gregorič. Drugi erotični film je režiral Boško Kosanović, Majhne stvari. Erotika je bila kar priljubljena. Ljudje so kupovali slike.

Vaše slike so kupovali partijski funkcionarji, da bi jih podarili Titu.
Kot slikar sem bil na črnem seznamu, vendar ne zaradi erotike. Nekdo je moral biti črn. Hkrati pa je Hamdija Pozderac, takratni predsednik predsedstva BiH-a, pri meni kupil lepo erotično sliko in jo poklonil Titu.

Slika je še danes v Beogradu?
Da, na sekretariatu oziroma v Muzeju Jugoslavije. Tam hranijo njegova darila.

Promocijski plakat za legendarni film Se spominjaš Dolly Bell je ustvaril Ismar Mujezinović. Foto: Osebni arhiv
Promocijski plakat za legendarni film Se spominjaš Dolly Bell je ustvaril Ismar Mujezinović. Foto: Osebni arhiv

Sodelovali ste pri številnih filmih, kot scenograf pri Bitki na Neretvi. Zanj ste oblikovali promocijski plakat. Oblikovali pa ste še številne plakate za legendarne filme (Se spomniš Dolly Bell, Valter brani Sarajevo). Kako je slikati film?
Kako je slikati film? Več možnosti je. Navadno sem oblikoval prve plakate. To so bili umetniški plakati. Za distribucijo, kot se temu reče, so jih nadomestili z drugimi, ki so bili podobni hollywoodskim. Za film Valter brani Sarajevo sem oblikoval prvi plakat, ki je bil v tistem obdobju sodoben. Potem je Hafizović oblikoval plakat, ki je bil bolj kavbojski.

Torej je imel isti film različne plakate?
Različne. To je bilo zanimivo tudi pri Dolly Bell. Oblikoval sem plakat in naročil, naj bo velik. Za Tanjo Dugonjić je prišel v kino novi direktor, ki je bil na Japonskem. Naročil je tisk majhnih plakatov, da so jih lahko obesili v omarice pred kinodvoranami. Zato so natisnili majhne plakate. Z majhnim plakatom je šel v Benetke in dobil nagrado.

Leta 1984 so bile v Sarajevu zimske olimpijske igre. Zanje ste oblikovali osem plakatov zimskih športnih panog. Pozneje ste ustvarili še sto akvarelnih slik in tri velike slike zimskih športov za smučarsko središče Hemsedal na Norveškem. Kaj je posebnost plakata s športno tematiko?
Pri takih plakatih je posebnost dinamika. Če je šport dinamičen, mora biti tak tudi plakat. To sem znal narediti kar hitro. Oblikovanje takrat ni bilo samostojna veja, temveč je bilo v okviru našega likovnega dela, zato smo se vsi slikarji takrat ukvarjali tudi z oblikovanjem. To je bil naš dodatni zaslužek.

V Sarajevu ste se gibali v umetniških krogih. Kako ste se takrat družili? Kakšne so bile takrat gostilne v Sarajevu? Kakšne so v Sloveniji?
Dokler so bili v Sloveniji begunci, so bile podobne sarajevskim. Zdaj jih je manj. Pa tudi postarali smo se. V Sarajevu je bilo takole. Če sem se hotel prepirati, sem šel v določeno gostilno, ker je bil tam določen človek. Če sem hotel slišati pohvale, sem šel v drugo gostilno, ker je bil tam nekdo, ki me rad hvali. Če sem hotel slišati kritiko in videti, kaj kdo rovari za hrbtom, sem šel v tretjo gostilno. Gostilne so imele stalne goste. Bile so profilirane. Moral si vedeti, kaj hočeš. Vedel si, kdaj bo kdo v kateri gostilni.

V 70. letih je bil zaradi erotike na svojih slikah na črnem seznamu sarajevskega dnevnika Oslobođenje, hkrati pa so partijski voditelji njegove slike podarjali nekdanjemu predsedniku Josipu Brozu - Titu. Foto: Osebni arhiv
V 70. letih je bil zaradi erotike na svojih slikah na črnem seznamu sarajevskega dnevnika Oslobođenje, hkrati pa so partijski voditelji njegove slike podarjali nekdanjemu predsedniku Josipu Brozu - Titu. Foto: Osebni arhiv

Strokovno profilirane?
To je bilo mešano. Sarajevo ima še danes prednost, saj se ljudje različnih starosti in poklicev družijo. Tako izmenjujejo izkušnje. Ni dobro, če se ločijo po stroki.

Ko se je začela vojna, ste bili v Ljubljani. Tukaj že dolgo živite. Atelje pa ste morali zgraditi v Istri, ker tuji državljani v Sloveniji takrat niso smeli graditi, kot ste želeli vi. Kako ste to doživljali? V vsem tem času ste imeli v Ljubljani le eno samostojno razstavo.
V Ljubljani sem imel samostojno razstavo v starem delu mesta. Tiste galerije danes ni več. Štiri razstave sem imel na Hrvaškem: v splitski Kuli, Bjelovarju, Rovinju, Poreču. Moral bi jo imeti tudi v Zagrebu, a sem jo zaradi politike preklical. Zato sem zdaj na črnem seznamu.

Ste bili tudi tukaj?
Ne vem. To me ni zanimalo. Razstavljal sem v Švici. na Norveškem sem imel svojega galerista, ki mi je pomagal, da sem lahko za Hemsedal naslikal sto akvarelnih slik in še tri velike za glavno dvorano. Tako je bilo. Tudi v Švici sem razstavljal, ko sem bil v Sloveniji. Nekaj sem prodal, da sem kupil avto (nasmešek).

Ismar Mujezinović je mojster tudi za športne plakate. Foto: Osebni arhiv
Ismar Mujezinović je mojster tudi za športne plakate. Foto: Osebni arhiv

Kako ste živeli v Sloveniji? Od česa?
Ne od slik. Pomagal mi je Zvone Filipović, ki je vodil založbo. Zanj sem delal. Oblikoval sem okoli 50 knjižnih naslovnic. Takrat so bili tukaj tudi ljudje iz Sarajeva, iz časopisov Oslobođenje in Ljiljan, zato sem imel tudi njihova naročila. Največ sem zaslužil z akvarelnimi slikami, ki jih najhitreje ustvariš in najlaže prodaš.

Začeli ste pisati knjige.
Leta 2005 sem začel ... Ne vem, kaj mi je bilo. Tudi prijateljem in prijateljicam sem pošiljal samo telegrame. Nenadoma sem začel pisati. Najprej sem napisal scenarij. Ring je prvi bosanski erotični roman. Napisal sem ga za stavo. Stavil sem, kdo bo prej napisal knjigo. V 25 dneh sem napisal roman. Drugo knjigo sem začel pisati za Muzej sodobne umetnosti v Beogradu. Napovedana je bila bolgarsko-srbska razstava. Pripravil sem videoart. Nato sem to spremenil v film, da bi jim ga predstavil. Toda razstave ni bilo. Pozneje je bil film predstavljen v izboru Muzeja sodobne umetnosti, v katerem so bila tudi dela Bunuela, Maye Deren, Vorkapića, Légera. Nato sem napisal svoj prvi roman z naslovom Rdeča kapica. Na naslovnici ni bilo nič.

Tabula rasa.
Ja, rekli so mi, da knjiga brez naslova ne more imeti ISBN-ja. Rekel sem, da je tabula rasa, zato je lahko samo nič. To so sprejeli.

Vaša velika strast je eksperimentalni film. Od kod izvira?
Iz otroštva. Prvi film sem naredil, ko sem bil star sedem ali osem let. Film me je spet začel privlačiti v 70. letih. Na akademiji sem vodil filmski klub z Zoranom Tadićem. Mentor je bil Krsto Papić. Klub sem vodil eno leto, nato sem ga zaradi dela zapustil. Zoran Tadić je postal velik režiser.

V filmu ste vse naredite sami. Delate tudi risane filme …
To je slikarska logika. Slikar najprej delo naslika, nato vam ga proda. Nekoč ni bilo tako. V renesansi so delo naročili in plačali vnaprej. Danes slikar delo naslika, nato ga proda. V filmu pa vse naredi sam. Delam po logiki slikarja. Ustvarjam film. Igralec je model, ki mu določim položaj in nalogo, potem pa njegova občutja prenesem na film. Slikarska logika je, da slikar vse naredi sam. Sam napnem platno, nanašam temeljno barvo, sam slikam in tudi prevažam slike. Vsi igralci pri tem sodelujejo prostovoljno.

Mujezinović je ustvaril plakat tudi za prvi nastop Bosne in Hercegovine kot samostojne države na Evroviziji leta 1993, ko jo je predstavljal pevec Fazla. Foto: Osebni arhiv
Mujezinović je ustvaril plakat tudi za prvi nastop Bosne in Hercegovine kot samostojne države na Evroviziji leta 1993, ko jo je predstavljal pevec Fazla. Foto: Osebni arhiv

Brezplačno?
Iščem igralce, ki delajo iz veselja. Pohvaliti moram ljubljansko srenjo. Tukaj je veliko ljudi, ki radi delajo zunaj sistema. Zelo pogosto igrajo. Igrale so na primer Nana Milčinski, Mateja Vajda, Petra Jurjec, Helena Byrne in Urša ... Igral je tudi igralec Uroš Fürst.

Zdaj ustvarjate tudi risane filme?
To je najlaže, saj vzamete tablico, ležete v posteljo, gledate televizijo in narišete risani film.

Ste tudi skladatelj, pišete glasbo.
Tudi to se je začelo zaradi filma. Za prijateljico sem posnel dokumentarni film. Hotel sem ga naložiti na Youtube, pa ni šlo, ker je bila glasba tuja. Spoznal sem, da moram glasbo napisati sam. Napisal sem kakšnih 30 pesmi in izdal svojo zgoščenko. Samo izdal sem jo, nisem je prodajal. Podarjal sem jih.

Pohvalil vas je tudi Arsen Dedić.
Zgoščenko sem mu dal, ker sem vedel, da nima dlake na jeziku. Zanimalo me je, kaj bo rekel. Dal mi je priznanje. Rekel je, da je vse odlično. Arsen je na moji samostojni razstavi v galeriji Forum v Zagrebu tudi igral po odprtju ...

Čudovito. Hvala, da ste z nami delili svoje spomine.
Bolje je, da se spominjamo, kot da pozabimo!

Ismar Mujezinović