11-milijonsko mesto Vuhan je bilo prvo na svetu, ki so ga popolnoma ustavili zaradi širitve novega koronavirusa, ki naj bi vzniknil na tamkajšnji mokri tržnici. Foto: Reuters
11-milijonsko mesto Vuhan je bilo prvo na svetu, ki so ga popolnoma ustavili zaradi širitve novega koronavirusa, ki naj bi vzniknil na tamkajšnji mokri tržnici. Foto: Reuters

Kaos in panika nista besedi, ki bi ju Zahod povezoval s Kitajsko. Dogajanje v bolnišnicah v Vuhanu med popolnim zaprtjem tega 11-milijonskega mesta na Kitajskem je v edinstveno fabulo osmislil kitajsko-ameriški režiser Hao Wu, ki je bil sicer ves čas snemanja v New Yorku, kamor je epidemija šele prihajala. Z diverzantsko ekipo terenskih sorežiserjev Chena Weixija in anonimnega fotoreporterja, ki zaradi lastne varnosti ne želi biti imenovan, so posneli nagrajeni in opevani dokumentarni film 76 dni (76 Days, 2020), kolikor je v Vuhanu trajal lockdown ali zaprtje med 23. januarjem in 4. aprilom lani.

"Očeee, rada bi še zadnjič pozdravila očeta," zakriči v beli skafander oblečena oseba, z zaščitno masko, zaščitnimi očali, vizirjem, zaščitnimi rokavicami oblepljenimi na rokav skafandra ter obuta v zaščitne modre copate, in to marca lani, ko smo na drugi strani sveta modre obrazne maske še vedno povezovali s kirurgi v operacijski sobi. Da je pod vsemi temi sloji ženska, sklepamo le po njenem glasu. Ne vidimo njenih solz, ne vidimo njenega trepetanja.

"Vse bomo sprejeli. Sodelujte, prosim!" zakriči medicinska sestra, ko osebje potiska vrata k zaprtju, kot da je padla atomska bomba, kot da za vrati stojijo zadnji primerki človeške vrste, ki se želijo pred svetovnim potopom vkrcati na Noetovo barko. A se ne morejo, ker je prenevarno.

Citat iz filma 76 dni

Ob njej stojijo tri identične pojave, dve jo držita za roki, kot da jo bosta odpeljali na zaprti oddelek psihiatrije. "Hvala, ker ste skrbeli zanj," nadaljuje bolj umirjeno. "Oče, za vedno boš v mojem srcu," ihti dalje in se v nekem trenutku začne priklanjati kar tam, sredi praznega hodnika, očitno nekakšne bolnišnice. Joče. Z rezkim in odsekanim glasom spregovori ena izmed treh identičnih pojav: "Nočemo, da trpite čustveno in duševno. Kaj če zbolite!" Iz sobe na vozičku odpeljejo očeta v zaprti oranžni vreči, žrtev covida-19.

Na Kitajskem prva smrt zaradi virusa zunaj province Hubej

Pretresljivejši je kader, ki sledi: jezni bolniki stojijo pred vrati zgradbe, očitno iste bolnišnice, bele identične pojave, zdaj je jasno, da gre za bolnišnično osebje, jih ne spustijo notri. "Umrli bomo, mrzlo je, izčrpani smo," rohni starec na drugi strani priprtih vrat. "Ste imeli drisko ali ste bruhali?" vpraša bolničar (zanimiva simptoma glede na to, da smo bili v Evropi pozornejši na vročino, zadihanost in izgubo vonja). "Odprite, sicer bomo vdrli," so jasni starci na drugi strani. "Vse bomo sprejeli. Sodelujte, prosim!" zakriči medicinska sestra, ko osebje potiska vrata k zaprtju, kot da je padla atomska bomba, kot da za vrati stojijo zadnji primerki človeške vrste, ki se želijo pred svetovnim potopom vkrcati na Noetovo barko. A se ne morejo, ker je prenevarno. "Vrata morajo biti zaprta, zaradi varnosti," pojasni, "tudi sama nisem jedla od osme ure zjutraj," doda, "zaprla bom vrata," je odločna. Moški se vda. "Zunaj je mrzlo," zagodrnja nekoliko tiše in se obrne.

WHO želi od Kitajske več podatkov o prvih primerih covida-19

V nasprotju s Koronizacijo Aj Vejveja so trije režiserji z edinstvenimi posnetki s kitajskih bolnišnic v ospredje postavili bolnike in medicinsko osebje, zgodbo malega bojevitega človeka, in ne velikega nadzorovanega sistema. Tako se kot protagonista med drugim pojavita tudi zakonca, mladi par, ko ona tik pred porodom izve, da je pozitivna na covid-19. Sledi carski rez, otroka ji po porodu odvzamejo, sledi mučna karantena.

Dobro leto po izbruhu epidemije covida-19 še vedno vemo tako zelo malo o dogajanju v Vuhanu kot tudi na Kitajskem. Celo predstavniki Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), ki so si januarja letos ogledali mokro tržnico, kjer naj bi vzniknil virus, kot tudi laboratorij za proučevanje virusov, od koder bi lahko virus pobegnil, so bili med preiskavo oviti v molk. Zdaj dodajajo le to, da niso imeli dostopa do vseh podatkov in vzorcev.

Kitajska je bila več kot očitno nepripravljena, primanjkovalo je bolnišničnih postelj, pa zdravnikov, ki so jih pošiljali v Vuhan iz celotne države. A hitro ukrepanje, dobra organizacija na lokalni ravni – ne pozabimo na gradnjo dveh covidnih bolnišnic, ki so ju zgradili v pičlih 14 dneh – ter 76 dni popolne zapore Vuhana, so bili zadostni ukrepi pri ravnanju z epidemijo, kot so bile odločitve v Evropi, za katero se zdi, da se vseskozi vrača pred vrata nepovrata. Samo spomnimo se letošnjih posnetkov novoletnega rajanja iz taistega Vuhana ...

Kitajska v manj kot 14 dneh zgradila dve bolnišnici. Kako ji je to uspelo?
Izbruh koronavirusa razkriva nevarnosti trga eksotičnih živali

Ob treh popoldne so ob menjavi osebja v bolnišnici Rdečega križa v Vuhanu na novo sprejeli 27 bolnikov s covidom-19. "Zunaj jih je še 36, to je več kot 50," poroča zaskrbljeno druga sestra po telefonu. Osebje se med seboj prepoznava po z na roko zapisanih imenih (če stojijo dovolj blizu), sicer pa po različnih barvah črt na skafandru: poleg črne še oranžna in svetlo modra, nekateri so odeti tudi v popolnoma rumene in oranžne skafandre, ista barva, v katero je bilo zadrgnjeno negibno telo očeta.

In ko zunaj v praznem Vuhanu iz zvočnikov odmeva poziv k mobilizaciji prebivalcev ter opozorilo: "Če ni nujno, ne zapuščajte domov. Ne nasedajte govoricam in jih ne širite," v bolnišnici s covidnimi bolniki osebje dobesedno teče po hodnikih, sicer z okretnostjo astronavtov tam nekje med Zemljo in Luno. A za življenje vsakega bolnika (vsi prikazani so bili starejši), se borijo, kot da je ta najpomembnejši državljan Kitajske.

Zaščitna rokavica, na katero osebje nariše pozitiven obraz, ki ga pripne na cevko nezavestnega bolnika na respiratorju, da bi ga opogumili k boju za življenje. Foto: IMDb
Zaščitna rokavica, na katero osebje nariše pozitiven obraz, ki ga pripne na cevko nezavestnega bolnika na respiratorju, da bi ga opogumili k boju za življenje. Foto: IMDb

"Dali bomo vse od sebe!" bodrijo skozi zaščitna očala, tudi prekrita s preznojeno plastjo polzečih kapljic, 80-letnike. Nič drugače ni z nezavestnimi na respiratorju. Z njimi se pogovarjajo, kot da bi bili budni, gladijo jih po roki, za cevko s kisikom jim ovijejo napihnjeno zaščitno rokavico z narisanim smeškom in pripisom "hitro ozdravite". Delajo do zadnje trohice moči ali prve slabosti. "Si dobro," na hitro preveri kolega medicinska sestra, ko ta s poveznjeno glavo sedi na klopi praznega hodnika, kot da bi bila v jarku prve svetovne vojne, čakajoč na novi napad. "Sem, sem," ji odgovori, "saj bo v redu."

Francija potrdila prvi okužbi z novim koronavirusom v Evropi

Bele napihnjene silhuete dobivajo obraz, obraz človeškosti, topline, odrezavo in glasno govorjenje dobiva prizvok sočutnosti in pomirjanja bolnikov, ko jim z mokro krpo brišejo obraz ali vlažijo usta, ko jim v juhi drobijo cmoke, da bo grižljaj manj zahteven. "Babica, držite se," pravi negovalec bolnici, prav vse na oddelku naslavljajo z babica in dedek.

Film na Kitajskem do zdaj ni bil prikazan. Kot je pojasnil Hao Wu v pogovoru z vodjo filmskega programa Cankarjevega doma Simonom Popkom, zaradi varnosti anonimnega sorežiserja. Snemanje je tako potekalo skorajda inkognito. Chen Weixi je prišel v bolnišnico prek medicinskega osebja, napotenega v Vuhan kot dodatna pomoč. Predtem ga je zavrnilo 44 bolnišnic. "Ko so ga v bolnišnici videli skupaj z medicinskim osebjem, so mislili, da dela zanje. Tako je prišel noter." Drugi, anonimni sorežiser, pa je delal kot fotoreporter za lokalno časopisno uredništvo v Vuhanu.

"Režiserja sta veliko tvegala. Vsa dan po koncu snemanja sta vzela kartici iz kontaminacijskega območja. Opreme nisi smela nesti ven. Posnetke sta naložila na oblak na Kitajskem in mi poslala geslo, da sem jih lahko pretočil v New Yorku. Poštne storitve namreč niso delale," je pojasnil. Sama sreča je bila, da sta snemala v slabši HD-ločljivosti, in ne 4K, zaradi česar je bil prenos podatkov hitrejši.

Zgodba iz bolnišnic Vuhana se je Hao Wuju, ki je sicer ločeno snemal epidemijo v New Yorku, zdela tako univerzalna, da jo je moral povedati. "Po umiku karantene v Vuhanu aprila so sledile tri minute molka za vse umrle. Na kitajskih družbenih omrežjih je nekdo objavil, kako so se meščani ustavili, jokal sem, bilo je neverjetno žalostno, čeprav bi to moral biti zmagoslavni trenutek. Takrat sem spoznal, da bi moral biti to konec filma, da je mesto preživeli po tako hudi travmi."

Film si lahko še danes ogledate v okviru 23. Festivala dokumentarnega filma.