Po zmagi levosredinske koalicije v Rimu so obmejni postfašisti v Trstu in Gorici manj hreščavo vpili in naenkrat se mi je zdelo, da bi bilo dobro, če se ozrem čez svoj nos, ki sem ga dotlej večinoma tiščala le v italijanske mineštre, in si poiščem še kakšno drugo temo.

Izjemen pečat je pustila z dokumentarnim filmom Žerjavi letijo na jug, v katerem je leta 1975 prvič predstavila aleksandrinke. Foto: Univerza NG
Izjemen pečat je pustila z dokumentarnim filmom Žerjavi letijo na jug, v katerem je leta 1975 prvič predstavila aleksandrinke. Foto: Univerza NG

Piši o čem, kar se bo bralo, mi je govoril urednik Robert Botteri, kot bi bilo za Jano, a na Mladinin način. Nisem točno vedela, kaj mi je s tem želel povedati, niti si nisem predstavljala, kako bi to izgledalo, a če ti šef reče, da delaj, potem se vsaj potrudiš, da se zdi, kot da delaš.
Naredila sem reportažo o sladoledu. Potem o slovenskih krajih s čudnimi imeni, na primer Znojile ali Ritomeče ali Govejek. Pa Bruhanja vas. Potem sem šla na Kras od prašiča do pršuta. Šla sem na Brezje intervjuvat sestro Vandelino, medtem ko je pekla torte in popravljala recepte za Slovensko kuharico Felicite Kalinšek. Pisala sem o estetskih plastičnih operacijah, ki so bile pri nas v zasebnih praksah še precej v povojih. To je bilo še posebej smešno, pa ne zaradi mojega besedila, ampak zaradi ilustracij, ki jih je prispeval Diareja; na eni je zdravnik s čikom v kotičku ust na zajetni gospe liposukcijo izvajal s hišnim sesalcem.

Potem sem nekega dne opazila, da bodo na etnovečeru Slovenskega etnološkega društva v Klubu Cankarjevega doma predvajali film o ženskah iz spodnje Vipavske doline, ki so v letih med obema vojnama odhajale za služkinje in dojilje v Egipt. Film iz leta 1975. Avtorice Dorice Makuc. Ki je o tem izdala tudi knjigo. Njen naslov mi takrat ni pomenil nič. Aleksandrinke.
Ne spomnim se, ali sem šla gledat film. Vem samo, da sem dolgo iskala njeno telefonsko številko. In da sem jo morala dolgo prepričevati, preden je privolila v intervju.

Gospa Dorica je bila nezaupljiva. Zakaj se zanimam zanjo? O čem hočem pisati? Zakaj ravno ona? Bom razmislila, pokličite jutri. Nisem razumela, zakaj je tako previdna.
Potem sem ugotovila, da ni bila previdnost. Bolj pomisleki nekoga, ki je vajen, da stoji za mikrofonom, ne pred njim.

Ko je končno privolila, sem se odpeljala k njej domov. V Gorico. Njena hiša je bila olivno zelene barve tik ob meji in železniški progi za ovinkom od mejnega prehoda v Rožni Dolini. Spredaj ogromno parkirišče za tovornjake, na katerem so decembra prirejali Andrejev sejem s stojnicami in vrtiljaki, zadaj policisti in vlaki.

Ponudila mi je piškote in čaj. In me ves čas gledala izpod obrvi, kot da je prav nič ne veseli, da sem tam.

Poslovila se je dolgoletna sodelavka RTV Slovenija Dorica Makuc

A kar mi je pripovedovala, je ostalo z mano za vedno.

Na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja je diplomirala v Srbiji. "Od leta 1948 do 1952 sem študirala na Novinarsko-diplomatski visoki šoli v Beogradu, ki naj bi dala prvi kader jugoslovanskih diplomatov, obenem pa smo bili zraven tudi novinarji, imeli smo isti program. Prej sem hodila na slavistiko v Ljubljani, vpisala sem se drugo leto po osvoboditvi, ker sem si želela postati profesorica slovenščine, toda potem so mi predlagali, da bi šla v Beograd na fakulteto. Bila sem pač zamejka in tudi pozneje bi bila novinarka v zamejstvu. In sem šla. Tam so bili v glavnem odličnjaki iz vseh republik, učili smo se vse, od ekonomije do prava, zelo zahtevni so bili jeziki, pa diplomatsko obnašanje in protokol. Takrat so bili hudi časi, to so bila leta takoj po Informbiroju, ko ni bilo ničesar, še mleka ne. Šef protokola na zunanjem ministrstvu nam je govoril, kako moraš biti oblečen, ko se predstaviš kraljici, kralju, skratka, ko izročaš akreditive v tuji državi. Da moraš imeti posebno obleko, mi pa smo bili tako ubogi, da nam je bilo to seveda smešno. Pripovedoval je, kako si je neki predstavnik Jugoslavije sposodil slavnostno obleko v zastavljalnici, ko je moral na angleški dvor. No, ko je bil ceremonial končan, je menda stopil k njemu neki Anglež iz spremstva in mu rekel: Oprostite, ampak vsaj tale listek si nekam skrijte. Fantov je bilo na tej šoli čez sto, nas, deklet, pa mogoče le kakšnih trinajst. Toda imeli smo dobre predavatelje, mi pa smo si ta predavanja pretipkavali in jih potem prodajali tudi na druge fakultete, da smo si pomagali v življenju. Štipendije so bile pač takšne, kakršne so bile."

Kar je po vrnitvi iz Beograda našla v Gorici, je ni preveč navduševalo. "V Gorici sem res imela starše in dom, toda tukaj je bilo vse tako zaprto, majhno in ozko. Pisala sem iz Gorice, Trsta, se ukvarjala z mladinsko organizacijo, toda, saj veste, kaj vse vam naložijo. Mislila sem, da bom kar shirala. Takrat ni bilo tu ničesar, ni bilo prepustnic, čez mejo so hodili le komisarji, novinarji smo tudi imeli možnost, toda drugi ne. Bilo je kot v zaporu. Smejali se boste, ampak v Raštelu, ki je bil od nekdaj trgovski pojem Gorice, kulturno-gospodarskega centra goriške kneževine, kjer smo vsi nakupovali, mlade pupe so si tja hodile izbirat balo, no, v tem Raštelu je tista leta, preden so izdali prepustnice, med kockami, ki so tam še od Marije Terezije, rasla trava, trgovci pa so stali na vratih in niso imeli kaj početi. Gorica je umirala. Tako sem odromala v Milano, kjer so ravno takrat odpirali predstavništvo Jugoslovanske zunanjetrgovinske zbornice. To mesto pa je bilo res veliko in iz svoje duhovne samote sem se reševala tako, da sem hodila v kino. Bil je ravno čas po italijanskem neorealizmu, obdobje Antonionijevih in Viscontijevih filmov, in imela sem prijateljico, ki je bila blagajničarka v kinu. Pomagala mi je, da sem si lahko ogledala vse predstave. V filmski kulturi sem iskala tolažbo in zaljubila sem se v film."

Leta 1962 je prišla na TV Ljubljana, kjer je četrt stoletja delala v uredništvu izobraževalno-dokumentarnih oddaj. Izmed številnih prispevkov, ki jih je pripravila v tem času, je gotovo največji odmev doživel ciklus oddaj, ki mu je dala naslov Po sledovih Slovencev v svetu in v katerem sta s kolegico režiserko Mijo Janžekovič-Jankovič v sedmih letih obdelali večji del slovenskega izseljenskega sveta. "Vleklo me je v slovensko okolje. Imela sem diplomo, znala sem jezike in na televiziji sem jim povedala, da bi rada delala v zunanji politiki, pa so rekli, da ni več prostora, in mi ponudili dve možnosti, ki sta še ostali: šolstvo ali socialo. S šolo je vedno križ, sem si mislila, bom pa že rajši socialo. To je bilo leta 1962. Pozneje sem ugotovila, da me to pravzaprav zelo zanima – in veste zakaj? Ker sem z obrobja, mi ob meji smo vsi z roba, nismo v središču, okrog katerega se vse vrti, in tako so me vedno mikale razne obrobne teme, ljudje z obrobja, alkoholiki, stari ljudje, duševno prizadeti otroci, prestopniki, tudi ženske, veste. Spomnim se, kako smo, recimo, obdelovali nočno delo žensk, ki je bilo tedaj prav pošastno. Spomnim se tudi svojega prvega prispevka o alkoholizmu, takrat je namreč veljalo, da v naši socialistični družbi nimamo teh problemov. No, to je bil desetminutni prispevek o tem, kako so nekateri takrat zdravili alkoholizem tudi tako, da so ti dovolili piti do onemoglosti, potem si pa bruhal. To je zelo hudo, kajne, ampak takrat je bila to ena od terapij in pet psihiatrov je bilo vabljenih na televizijo, da o njej spregovorijo še pred objavo prispevka. No, kasneje, ko se je ustanovilo uredništvo izobraževalno-dokumentarnega programa, sva bila v njem samo dva: urednik Miloš Macarol in jaz, potem je prišel Peter Likar in tako smo počasi kapljali skupaj. O tem, kako se dela film, pa čeprav dokumentarni, smo vedeli bore malo ali nič. Toda imeli smo srečo, da je bil takrat slovenski film že precej v krizi in so zato prihajali na televizijo v službo najboljši filmski snemalci, pa montažerke, tako da smo se potem od njih tudi kaj naučili. Le redki režiserji, ki so bili takrat zaposleni na TV, so imeli diplomo AGRFT, med njimi je bila tudi moja dolgoletna kolegica in prijateljica Mija Janžekovič-Jankovič, ki je sicer diplomirala igralstvo in s katero sva kasneje krasno skupaj delali."

Izseljevanje Primorcev v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja ni bilo le ekonomska emigracija, pač pa tudi politična. "Italijanski fašizem je zelo vesel, da se je znebil naših ljudi, na veliko jim je dajal dokumente in odhajali so tisoči." Ko je govorila o tem poglavju svojih zgodb, je bila v njenem glasu grenkoba. In ko sva prišli do aleksandrink, sva se večkrat ustavili, molčali in brez besed srkali čaj.

Kaj ste občutili, ko ste se srečevali z aleksandrinkami, poslušali o njihovih usodah, pisali o njih, sem jo vprašala. "Hudo, hudo mi je bilo. Zato tudi nerada govorim o tem, kajti še vedno je boleče. Svoj sok, svojo kri dajati tujemu otroku in misliti pri tem na svojega! Ni čudno, da so se te bogate družine obotavljale, ali naj pokažejo svoji dojilji pismo od doma. Jokala bo, če ji ga pokažejo, še bolj pa bo jokala, če ji ga ne bodo, in če joka, ni mleka. To so bile strašne stvari. Dojilje poznamo sicer že iz rimskih časov, toda te niso imele drugega izhoda! Bili smo revna dežela, nekoč hlapci in dekle, veliko otrok, od katerih je le eden podedoval, drugi so morali od doma. Takrat je vse rinilo tja dol kot v procesiji, veste, bila je nuja. Zemlje ni bilo in treba se je bilo zaposliti, toda kje, saj ni bilo tovarn? Moški so hodili sekat gozdove v Istro in še dlje, kaj pa ženske? Če je dobila kakšno delo kot gospodinjska pomočnica – drugega takrat na Primorskem ni bilo. Rajši kot da gre mož v Ameriko ali v Argentino, grem sama, so govorile, kajti če gre on, bogvedi, če pride nazaj. Jaz bom pa prišla nazaj."

Zdaj je odšla tudi gospa Dorica. Srečala sem jo samo enkrat. In je ne bom nikoli pozabila.