Film v seriji vinjet pokaže Sizifovo delo čistilcev na vseh straneh sveta, od elitnih smučarskih središč v Švici in predmestja Tirane v Albaniji do gorskih kotičkov v Himalaji in obmorskega paradiža na Maldivih. Foto: FDF
Film v seriji vinjet pokaže Sizifovo delo čistilcev na vseh straneh sveta, od elitnih smučarskih središč v Švici in predmestja Tirane v Albaniji do gorskih kotičkov v Himalaji in obmorskega paradiža na Maldivih. Foto: FDF

O filmu Smeti naše vsakdanje (Matter Out of Place) je Geyrhalter povedal, da so izraz iz izvirnega naslova povzeli po festivalu Burning Man v puščavi Nevade, kjer so med drugim tudi snemali.

"Vse, kar tam po festivalu ostane – ne samo smeti, temveč vse, kar ni 'imanentna prvina okolja' in česar tam poprej ni bilo – velja za stvar, ki ni na svojem mestu. Vse, kar so ljudje prinesli s seboj, kar tja ne sodi in je treba znova odstraniti. Od tod izvira izraz mooping, izčrpno čiščenje prizorišča po dogodku. Menim, da je lep opis, ki misel pelje dlje, onkraj konkretnega koncepta smeti, in zajame vse, česar brez nas ne bi bilo tam ali kar zaradi človekovega posega ne bi bilo spremenjeno. Ljudje smo ustvarili gromozansko količino neimanentne snovi," je o filmu zapisal režiser.

Kar v primeru festivala Burning Man lahko meji že na pretiravanje, ko prostovoljci do skrajnosti natančno pometajo puščavo, ima tudi druge skrajnosti: divja odlagališča pod zemljo, divje sežiganje odpadkov, pa spet številni prostovoljci, ki pobirajo smeti na obalah in na morskem dnu. Kamera se ustavi na elitnih smučarskih središčih v Švici, predmestju Tirane v Albaniji, v gorskih kotičkih Himalaje ali na Maldivih – povsod neobvladljiva količina smeti. Naj gre za še tako rafinirano obdelavo odpadkov, vedno se vrnejo, je eno od sporočil filma, ki na koncu trči ob človeka.

Snemati so začeli leta 2019 na festivalu Burning man, nadaljevali pa v Grčiji, kjer je bilo delo treba zaradi pandemije prekiniti. Sledil je skoraj enoleten prisilni odmor, tako da je produkcija skupno trajala kar štiri leta. Foto: IMDb
Snemati so začeli leta 2019 na festivalu Burning man, nadaljevali pa v Grčiji, kjer je bilo delo treba zaradi pandemije prekiniti. Sledil je skoraj enoleten prisilni odmor, tako da je produkcija skupno trajala kar štiri leta. Foto: IMDb

Kdo služi s trgovino z odpadki?
Po koncu projekcije se je novinarka Maja Prijatelj Videmšek pogovarjala s strokovnim vodjo Ekologov brez meja Jakom Kranjcem, ki je povedal, da so smeti postale zelo samoumevne, nihče pa jih ne bi imel rad blizu. Da se odpadki ne bi kopičili ali da jih države preprosto ne bi izvozile drugam, je rešitev v izdelkih s "pravično ceno", ko dodatnega stroška ne prestaviš na drugega, človeka ali okolje.

A po Kranjčevih besedah je to srž kapitalizma, saj temelji na izkoriščanju. Ena dobičkonosnejših dejavnosti je prav trgovina z odpadki, ki je pogosto na meji zakonitosti ali scela nezakonita.

Rešitev, da proizvajalci ne bi ustvarjali več hitro pokvarljivih izdelkov ali takšnih za enkratno uporabo, bi bila, da bi imeli pri tem ekonomski interes, saj na njihovo okoljevarstveno vest najpogosteje ne gre računati. Za zelo dobrega se je izkazal tudi kavcijski sistem, ki deluje že v polovici evropskih držav. V kratkem naj bi zaživel tudi v Sloveniji.

Čistilne akcije niso odgovor
Kranjc, ki je soorganiziral tudi vseslovensko akcijo Očistimo Slovenijo, je povedal, da čistilne akcije sicer potekajo že 100 let, a sam v njih ne vidi rešitve. Ne le, da ljudje pogosto, ko izvedo, da bo akcija potekala, na divje odlagališče pripeljejo odpadke, saj da jih bodo zdaj drugi odpeljali, ključna težava je, da takšna zgodba nima konca.

Statistika je zgovorna. Ljudje po vsem svetu ustvarijo približno 2,1 milijarde ton komunalnih odpadkov, od tega se jih reciklira 18 odstotkov. "Najboljši odpadek je tak, ki ne nastane," je sklenil.