Film
(1)
Se vsaka velika ljubezen na koncu zaostri v "hladno vojno"? Sta se Wiktor in Zula lahko ljubila le v represivnem jarmu komunističnega režima? So njuna glavna težava zunanje ali notranje prepreke? Ta vprašanja si s svojim kritiško hvaljenim novim filmom zastavlja Pawlikowski. Foto: IMDb
Pawel Pawlikowski
Pawlikovski je Hladno vojno posvetil svojim staršem, saj sta glavna lika ohlapno zasnovana na njunih usodah. Foto: MMC RTV SLO
Pawel Pawlikowski
Poleg mednarodnega festivalskega uspeha je film izjemno uspešen tudi v domovini, kjer si ga je ogledalo ogromno ljudi. "Presenetljivo - ne znam natančno določiti, za kaj gre. Na neki način je to eskapističen film, v njem ima vsaka odločitev ogromno težo in jasne posledice." Foto: Sarajevski filmski festival/Obala Art Centar
       V resnici se na Poljskem v trenutnem režimu na kulturnem področju dogaja veliko več kot prej – sovražnik pred vrati ljudi pač poživi.       
 Pawel Pawlikowski
Slavnostna otvoritvena projekcija sarajevskega festivala se je tudi letos odvijala pod milim nebom avditorija Open Air Cinema. Foto: Sarajevski filmski festival/Obala Art Centar
Delček zgodbe se odvije tudi v Splitu. Režiser je imel najprej za "jugoslovansko etapo" zgodbe v mislih Sarajevo, a se je nato odločil za lokacijo, ki je vizualno bolj odstopala od Pariza in od Poljske - Split v ozadju ponuja mediteransko kuliso palm in morja. Foto: IMDb
Ko se karieristični menedžer Kaczmarek (Borys Szyc, na fotografiji) Sovjetom in folklorni zbor pregnete v propagandno trobilo, Wiktor sklene pobegniti na Zahod, ideološko manj opredeljena Zula pa ostane. Režiser pravi, da so liki, kakršen je "poklicni komunist" Kaczmarek, še vedno prepoznaven tip v poljskem javnem življenju. Foto: IMDb
       Ko stopiš iz kina, se niti ne spomniš, da je bil film črno-bel. Moral bi zbujati karseda "barvit" občutek.       
Pawlikowski z ženo, igralko Malgorzato Belo, na sarajevski rdeči preprogi. Foto: Sarajevski filmski festival/Obala Art Centar
Sarajevo je tisti festival v regiji, ki se najbolj potrudi z zvezdniškim bliščem in glamurjem. (Na velikih zaslonih še vedno predvajajo tudi utrinke gostovanja Angeline Jolie pred leti.) Foto: Sarajevski filmski festival/Obala Art Centar
Hladna vojna je bila prvi poljski film po letu 1990, ki se je v Cannesu potegoval za zlato palmo. in na koncu dobil nagrado za režijo. Foto: Sarajevski filmski festival/Obala Art Centar
"Tomasz Kot ima pridih predvojnega intelektualca - nekoga, ki je veliko doživel, ki ni razvajen buržuj." Foto: IMDb

Dodaj v

Pawel Pawlikowski: "V tujini nisi nikoli tako duhovit in samozavesten, kot si doma"

Pawel Pawlikowski je v Sarajevu predstavil film Hladna vojna
12. avgust 2018 ob 07:02
Sarajevo - MMC RTV SLO

Letošnji sarajevski festival svojih adutov ne hrani za konec: celotedenski filmski maraton se je začel s preciznim, v Cannesu za najboljšo režijo nagrajenim celovečernim filmom Hladna vojna. Režiser Pawel Pawlikowski ga sicer opiše kot "neke vrste muzikal", a ne pričakujte poplesovanja v Technicolorju – Hladna vojna je glamurozno posneta reinterpretacija melodrame stare šole, tragična zgodba o ljubezni, razpeti čez železno zaveso.

Osebna zgodovina Pawla Pawlikowskega je neločljivo povezana z njegovim ustvarjalnim opusom: pri štirinajstih letih je z mamo, ki je bila baletna plesalka, prebegnil iz komunistične Poljske. Nov dom si je ustvaril v Veliki Britaniji, kjer je tudi ustvarjal. Šele ko mu je Ida, njegov prvi film v poljščini, leta 2015 prinesla tujejezičnega oskarja, se je preselil nazaj v Varšavo in svoje delo še trdneje zasidral v osebni zgodovini. Klic izgubljene domovine, Poljske, je rdeča nit, ki povezuje režiserja z Zulo in Wiktorjem, nesrečnima protagonistoma njegove pripovedi.

Hladno vojno lahko mirno opišemo kot komplementarno zgodbo Idi vrača se k askezi črno-belega filma, pripovedno pa se umešča med konec druge svetovne vojne in obdobje, v katerem smo spoznali Ido, mlado nuno, ki se je morala soočiti s tragično zgodbo o smrti svojih staršev.

"Poljska v petdesetih je bila tako ali tako večinoma siva"
Kot je dan po sarajevski premieri svojega filma povedal Pawlikowski, pristop, ki ga loči od levjega deleža sodobne filmske produkcije, sploh ni bil neka načelna ali vnaprejšnja odločitev. V resnici v izhodišču sploh ni nameraval posneti še enega črno-belega filma, da se pač "ne bi ponavljal" – a se je kmalu izkazalo, da si Hladne vojne drugače preprosto ne more predstavljati. "Pri Idi je šlo v veliki meri za zgodovinsko obdobje – za čas, ki se ga spominjam ali pa si ga predstavljam samo v črno-belih odtenkih. Take so tudi fotografije v mojem družinskem albumu. S svojim pristopom sem skušal "oklestiti" resnični svet v zgodbi, ga narediti malce bolj abstraktnega, ga odmakniti od realizma resničnega sveta, ki je seveda v barvah. Hladno vojno sem, nasprotno, najprej hotel posneti v barvah, že zato, da ne bi delal krivice čudovitim folklornim oblekam, ki jih nosijo pevke v filmu. Ampak potem se je izkazalo, da preprosto ni nobene barvne lestvice, ki bi bila učinkovita. Razmišljal sem o tem, da bi posnemal sovjetski Technicolor iz petdesetih, paleto spranih zelenih in rdečih odtenkov, ki premorejo določen šarm. Ampak potem bi bil film preveč manierističen." Sploh pa je bila Poljska tistega časa večinoma siva, pristavi prostodušno. "Ni bilo tako kot v Ameriki, ki je bila v petdesetih polna zasičenih barv. Odtenkov zelene, rjave in sive se ne da fotografirati na ravno zanimiv način." Ni se sicer odločil za klasičen dokumentaristični pristop, pač za močne, dinamične kontraste med temo in svetlobo. "Ko stopiš iz kina, se niti ne spomniš, da je bil film črno-bel. Moral bi zbujati nadvse "barvit" občutek."

Rdeča nit, ki povezuje vse ravni filma, je, z eno besedo, glasba, ki s tehnične prestopa na vsebinsko raven filma. Režiser pojasni: "Glasba je v tem filmu samostojen lik. Vedno sem raje kot namensko zloženo glasbeno podlago uporabljal že obstoječe skladbe, ki služijo kot kontrapunkt ali poudarek filmske zgodbe. Tokrat sem šel še dlje in celo zgodbo spletel okrog glasbe – odločil sem se, da bo moja protagonista povezalo prav sodelovanje v pevskem zboru. Spomnil sem se na folklorne pevske zbore, ki izvajajo poljsko ljudsko glasbo, kar mi je odprlo ogromno novih iztočnic. In tako sem posnel svoj prvi muzikal! (Smeh.)"

V času priprav na snemanje je obiskoval nastope dveh glavnih, z državno podporo okrepljenih poljskih ljudskih zborov. "Ko sem v šestdesetih odraščal na Poljskem, se mi je folk glasba zdela cenen, dvodimenzionalen pastiš raznih folklornih elementov. Lažna folklora. Ampak ko vse to vidiš na odru, dobita v našem digitalnem svetu ta žar plesa in sozvočje glasov kar naenkrat svež, poglobljen pomen. Izbral sem pesmi, ki se jih je dalo prirediti v džezovske različice, tako da se skozi ves film ponavljajo kot motiv."

Nesojena ljubimca
Wiktor (Tomasz Kot) in Zula (Joanna Kulig) sta pianist in dekle s podeželja, ki ju politične silnice povojne Evrope več desetletij premetavajo po stari celini; njuni usodi sta prepleteni druga z drugo in z glasbo. Poti naših protagonistov se prvič križata v ljudskem zboru Mazurek, ki s svojimi perfekcionističnimi izvedbami folklornega izročila pritegne pozornost oblasti: kmalu z vrha državnega aparata pride direktiva, naj poleg žetvenih pesmi v repertoar dodajo še kako hvalnico Stalinu in agrikulturnim reformam; prizadevati si je tudi treba, da bi bile pevke videti čim bolj "slovansko" (beri: nejudovsko). Skratka, skrajni čas je, da se pobereta v tujino.

Leta pozneje v Parizu, ko sta vsak po svoje našla pot skozi železno zaveso, je karizmatična, provokativna Zula tik pred tem, da postane džezovska zvezda. Z Wiktorjem jo povezuje globoka ljubezen, pa čeprav pogosto cela leta ne živita skupaj, in čeprav se občasno zapletata z drugimi ljudmi. Ne moreta živeti skupaj in ne moreta živeti narazen: hladna vojna je očitno metafora tudi za odnos, ki temelji na sumničavosti, izdajah in medsebojni odvisnosti, globoko v svoji matrici pa ima skrit gumb za samouničenje. Pawlikowski uspe ujeti tisti izmuzljivi občutek hrepenenja in neizpolnjenosti, ki se včasih naseli v človeka – pa čeprav notranjih življenj protagonistov ne podaja vedno na popolnoma transparenten način.

"Kemija pred kamero je trik luči in kamere"
Predvsem Joanna Kulig bo za marsikoga veliko odkritje Hladne vojne: čeprav je v domovini menda znana po svojih televizijskih vlogah, pa je – z izjemo majhne vloge v Idi – drugje še ne poznamo; na njej je nekaj magnetičnega, od česar je težko umakniti pogled (spominja na Jessico Chastain in hkrati na Leo Seydoux). "Kemija med igralcema je nekaj, kar v filmu ustvariš," mirno priznava režiser – "Opravka ima z lučjo in s kadriranjem in podobnimi triki. Seveda pa se ustvari neka globina, ko igralca preživljata več časa skupaj." Joanno je imel v mislih že, ko je pisal scenarij, z iskanjem primernega igralca pa je imel malce več dela. "Potreboval sem dobrega igralca, ki je tudi videti kot tip iz predvojnih časov, ki ni tak kot večina sodobnih moških. Čudovitih igralk je ogromno, z moškimi pa je včasih težava: večinoma so lepi obrazi ali pa hipiji. Težko je najti koga v maniri Gregoryja Pecka, stare šole, možatega, ampak občutljivega. Tomasz Kot ima pridih predvojnega intelektualca – nekoga, ki je veliko doživel, ki ni razvajen buržuj."

V tuji deželi si vedno malo manj duhovit in samozavesten, kot si bil doma
Pawlikowski priznava, da ga je presenetilo, kako zelo so se različna občinstva znala poistovetiti z izkušnjo izgnanstva, ki je tako zelo zaznamovalo zgodovino njegove lastne družine in posledično njegove filme. "Na neki stopnji se lahko vsi, tudi Zahodnjaki, poistovetijo z ljubezensko zgodbo v filmu – tudi, če sami ne vedo, kako je živeti v deželi, kjer jezika ne govoriš popolnoma tekoče, kjer ne poznaš vseh pravil in kjer nisi tako duhovit in samozavesten, kot si bil prej. Spremeniš se – ali pa gledaš svojega partnerja, za katerega si v domovini mislil, da ga poznaš, zdaj pa se spreminja v drugo osebo, nekoga šibkejšega in strahopetnejšega. Izgnanstvo je težka stvar. Spomnim se, kako se je moj oče spremenil v tujini: na Poljskem je bil glasen, samozavesten, junak. Ko sem ga obiskal v Nemčiji, pa se je bal iti v banko in odpreti račun."

A kljub vsem oviram, ki jih v Hladni vojni pred zaljubljenca postavi ideološki aparat, je težko zgrešiti poanto filma: glavna prepreka sreči se skriva v srcih dveh posameznikov, ki sta kljub globoki medsebojni ljubezni preprosto slab par. "Razlikujeta se po temperamentu, po socialnem poreklu, po vsem mogočem. Že mogoče, da vedno znova končata skupaj, ampak ne znata pa živeti skupaj."

O svojem konciznem pripovedovanju zgodb, ki tudi najbolj epsko formo spravi v relativno kratek in zgoščen format, Pawlikowski pove takole: "Vsak moj film od Mojega poletja ljubezni (2004) naprej je trajal 83 minut – šele z odjavno špico dosežejo 85 minut, kar je spodnja meja za producente."

Ne primerjajte današnje Poljske s totalitarno državo
Kljub politično obarvani kulisi Hladne vojne pa Poljak ne soglaša z vlečenjem poenostavljenih vzporednic med življenjem v najostrejših letih stalinizma in zdrsom proti nacionalizmu in omejevanju svobode govora, ki smo jima priča danes. "No, dandanes nikogar ne aretirajo, nikogar popolnoma ne prepovejo. Ne vemo seveda, kaj bo prinesla prihodnost, in smernice niso spodbudne, ampak ne morem pa trditi, da mi je kdo preprečeval posneti film, kakršnega sem hotel posneti. Res je, da so nam ultrakonservativci prevzeli državno televizijo, ki je samo še trobilo hitlerjevske propagande, ampak še vedno obstajajo zasebne, plačljive postaje. Tudi sodstvo so prevzeli – a bitka ni izgubljena. Trenutni establišment ima, ironično, res spet rad ljudsko glasbo, a to ne pomeni, da so prepovedali džez, hiphop ali kaj tretjega. V resnici se na Poljskem v trenutnem režimu na kulturnem področju dogaja veliko več kot prej – sovražnik pred vrati ljudi pač poživi. Ni dovolj, da samo demonstriramo, saj ima desnica 30-odstotni delež volilnega telesa, kar jih bo obdržalo na oblasti. Pomembno je, da delamo dobro in pošteno, da druga polovica Poljske ne izgubi volje."

Iz Sarajeva,

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
Eska
# 13.08.2018 ob 20:43
Duhovitost je znak 'nakovala' priznanja razlike v mentaliteti.
Kazalo