Glasba
(2)

Poudarki

  • Slovenska filharmonija
  • 5. julija ob 20. uri
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.6 od 11 glasov Ocenite to novico!
Goran Bojčevski
Goran Bojčevski je leta 2002 prišel v Ljubljano, kjer je diplomiral na Akademiji za glasbo v razredu profesorja Slavka Goričarja. Med študijem je bil član orkestra ljubljanske akademije za glasbo in opere, igral v zasedbah Langa, Terrafolk in še kje, nato pa leta 2008 odšel na salzburški Mozarteum, kjer je zaključil specializacijo. Foto: Simfonični orkester RTV Slovenija
       Ravno hrepenenje po jugu in življenje na severu sta dve ključni stvari, ki sta me spodbudili k pisanju tega kompleksnega dela. Skozi glasbo lahko slišite, kako močna čustva vrejo ves čas. Balkanska duša je pa polna kontrastov, skrajnosti - mehka, hkrati bojevita in polna ljubezni. In velikokrat pozabi na čas in gleda skozi otroške oči.       
 O Balkanskih portretih
Goran Bojčevski
Bojčevski je resnično zapisan glasbi. Predvsem klasiki, toda brez predsodkov se sprehaja po etnu, džezu, balkanski glasbi, v zadnjih nekaj letih se posveča tudi skladateljstvu. Balkanski portreti so njegovo do zdaj najobsežnejše delo. Foto: Jani Ugrin
       Glasbo doživljam kot spekter barv, ki so nam dane. Kaj naslikamo, je odvisno od nas. In se mi zdi smešno, da bi ves čas slikal eno in isto sliko. Bolj kot je barvito, lepše je, drugače je in več življenja je v tem. Vsaka zvrst glasbe mi daje neskončno možnosti, da se lahko izražam tako, kot želim.       
Denis Macujev
Balkanske portrete bo Bojčevski z ruskim pianistom Denisom Macujevom in Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija izvedel v torek, 5. julija, v Slovenski filharmoniji. Foto: Simfonični orkester RTV Slovenija

Dodaj v

Goran Bojčevski: Junaki so tisti, katerih solo sproži največ čustev pri poslušalcu

Intervju pred nastopom z ruskim pianistom Denisom Macujevom in simfoničnim orkestrom RTV Slovenija
2. julij 2016 ob 10:14
Ljubljana - MMC RTV SLO

Po lanskem nastopu na Festivalu Ljubljana, kjer se je predstavil s celovečerno glasbeno suito Balkanski portreti, je klarinetist in skladatelj Goran Bojčevski tokrat združil moči s simfoničnim orkestrom RTV Slovenija.

Z dirigentom Patrikom Greblom sta že obstoječim Balkanskim portretom dodala še tri narodne makedonske pesmi (Jovano Jovanke, Uči me, majko, karaj me in Zajdi, zajdi). Balkanski portreti skozi glasbo slikajo dve podobi Balkana. Prva je košček sveta, ki ga prevevajo vihrava zgodovina stičišča med vzhodom in zahodom, Evropo in Orientom, valovita gorstva, prostrane ravnice in reke, ki se vijejo skoznje, štiri morja, ki oblivajoča balkanski polotok kopičijo spomine neizprosne preteklosti te utrujene zemlje.

Drugo podobo predstavljajo portreti balkanskega človeka, popotnika, rojenega na jugu, živečega na severu, nenehno potujočega med Vzhodom in Zahodom, trdno odločenega, da je njegov dom tam, kjer je njegovo srce, in da meje, vrisane ali vtisnjene, lahko zbledijo z dobro vero v ljudi in naklonjenostjo zemlji, ki tiho nosi bremena mater, očetov - in ne sprašuje, le brezpogojno daje ter s svojimi zakladi vabi k mirnemu sožitju.

Goran Bojčevski je leta 2002 - po prvem letniku študija klarineta v Skopju - prišel v Ljubljano, kjer je diplomiral na Akademiji za glasbo v razredu profesorja Slavka Goričarja. Med študijem je bil član orkestra ljubljanske akademije za glasbo in opere, igral v zasedbah Langa, Terrafolk in še kje, nato pa leta 2008 odšel na salzburški Mozarteum, kjer je končal specializacijo.

Bojčevski je popolnoma zapisan glasbi. Predvsem klasiki, toda brez predsodkov se sprehaja po etnu, džezu, balkanski glasbi, v zadnjih nekaj letih se posveča tudi skladateljstvu. Tako je sodeloval z Majo Weiss kot avtor glasbe za njen dokumentarni film o ukradenih otrocih Banditenkinder, je avtor glasbe za baletno predstavo He, he, helium Hiše kulture Celje, napisal je tudi nekaj skladb za soloklarinet. Balkanski portreti, ki jih bo skupaj s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in ruskim pianistom Denisom Macujevom izvedel v torek, 5. julija, v Slovenski filharmoniji, so njegovo do zdaj najobsežnejše delo.

Balkanski portreti. Koliko je v tem projektu Gorana Bojčevskega, njegove balkanske duše, njegovega hrepenenja po jugu, njegovega življenja na severu?
Balkanski portreti so moje največje delo do zdaj. Pisani so za simfonični orkester in štiri soliste (klarinet, harmonika, klavir in ljudska tolkala). Trajajo celih 45 minut in opisujejo introdukcijo in sedem portretov. Nastajali so v različnih življenjskih okoliščinah, in ravno zaradi tega so karakterno raznoliki. Tudi slogovno se gibljejo od stroge klasike do džeza in sodobne klasike, in hkrati nikoli ne pozabijo poudariti mojega lastnega sloga - makedonskih korenin, ki so najbolj izrazite pri solistu za ljudska tolkala. Ritmično so zelo kompleksni. Govorijo o vojni in ljubezni, o prijateljstvu in sovraštvu, o vsem tem, kar je bilo na prostoru Balkana, in hkrati so zrcalo, skozi katero pogledamo v lastnosti sodobnega človeka. Ravno hrepenenje po jugu in življenje na severu sta dve ključni stvari, ki sta me spodbudili k pisanju tega kompleksnega dela. Skozi glasbo lahko slišite, kako močna čustva vrejo ves čas. Balkanska duša je polna kontrastov, skrajnosti - mehka, hkrati bojevita in polna ljubezni. In velikokrat pozabi na čas in gleda skozi otroške oči.

Prihajate iz Makedonije, kjer velja klarinet za neke vrste narodno glasbilo, tamkajšnji dobri klarinetisti pa malodane za narodne junake. Kaj Makedoncem pomeni klarinet?
V Makedoniji je klarinet res eden vodilnih inštumentov. Odraščal sem blizu romskega naselja in sem imel to čast, da sem imel priložnost vsak dan poslušati velike mojstre na klarinetu, ki so igrali na romskih porokah. Vsake tri dni ena poroka. Dovolj je bilo le, da sem imel okno odprto. In teh stvari se ne da naučiti v šoli. Šolal sem se veliko časa, vendar imata ljudska glasba in ljudsko izročilo v mojem svetu prav tako veliko težo in ju nadvse spoštujem. Glasba je velik dar in je treba biti zelo spoštljiv do nje. Kar pa zadeve junake; junaki so tisti, katerih solo sproži največ čustev pri poslušalcu. Mislim tudi, da je to splošno pravilo povsod, kjer ljudje radi prisluhnejo glasbi, vendar se o tem ne govori. Pred nekaj leti sem s skupino Terrafolk v nekem baru v Parizu igral čudovito makedonsko pesem Eleno kerko. Pred mano je bila temnopolta mama s svojim dojenčkom. Ko sem končal pesem in odprl oči, sem videl, kako se je jokala in imela čudovit izraz na obrazu. To je bil eden največjih honorarjev, kar sem jih dobil.

Klarinet je glasbilo, ki mu je tukajšnjo domovinsko pravico dala narodno-zabavna glasba. Kako je s tem v Makedoniji?
V Makedoniji ne mine ena sama poroka in veselica brez klarineta.

Ste klasično izobražen glasbenik, pa vendar se zelo radi predajate tudi drugim zvrstem glasbe. Zakaj?
Glasbo doživljam kot spekter barv, ki so nam dane. Kaj naslikamo, je odvisno od nas. In se mi zdi smešno, da bi ves čas slikal eno in isto sliko. Bolj kot je barvito, lepše je, drugače je in več življenja je v tem. Vsaka zvrst glasbe mi daje neskončno možnosti, da se lahko izražam tako, kot želim. In hkrati se z vsem spoštovanjem do nje trudim približati popolnosti.

V klasiki je bolj malo improvizacije. Vi pa kot da ne morete brez nje. Zakaj?
Življenje je improvizacija, upati si je treba. Klasika ima druge zahteve, predvideva natančnost, ki jo je ravno tako zelo težko doseči.

Kako je klarinetist postal skladatelj?
Moj profesor Alois Brandhofer z Mozarteuma je dejal, da je v meni ogromno ustvarjalne energije in naj napišem eno skladbo za klarinet. Ta skladba je ostala tudi za prihodnje rodove na Mozarteumu, skladba z naslovom Ples senc, s katero sem tudi končal magistrski študij. V Avstriji stvari delujejo tako, da sem zelo hitro dobil tudi druga povabila. Lani je orkester Mozarteuma izbral mojo skladbo RAUM 4032 kot najboljšo med povabljenimi skladatelji iz Evrope in letos sem na podlagi tega dobil novo povabilo za skladbo, ki bo premierno uprizorjena aprila 2017 v Festspiele Hausu v Salzburgu.

Menda ste si kompozicijo želeli študirati v Ljubljani, pa vas je ustavila birokracija. Kako je to mogoče?
Res je. Naredil sem sprejemni izpit in bil redno vpisan. Potem so ugotovili, da ne morem biti redni študent, ker sem že končal akademijo, in da bom moral plačati šolnino, ki je bila precej visoka. Kljub napisanim prošnjam za nadaljevanje študija, brez šolnine ni šlo. Je pa škoda, kajti ljubljanska akademija ima kakovosten kader, tudi s profesorji sem se odlično razumel. Sem pa šel svojo pot, kar tudi ni slabo, ker velikokrat se izkaže, da bolj ko obvladamo teorijo, manj si upamo.

Sodelovali ste z mnogo glasbeniki. Tudi s svojim legendarnim rojakom Vlatkom Stefanovskim. Kako je prišlo do tega sodelovanja in zakaj se je nehalo, če se sploh je?
Vlatko je tem prostoru gotovo legenda svojega časa. Do sodelovanja je prišlo naključno pri projektu Balkan superselection. Ni se pa končalo. V drugačni obliki se s koncerti po Sloveniji nadaljuje že julija.

Tadej Čater
Prijavi napako
Komentarji
prim00z
# 02.07.2016 ob 10:48
odličen glasbenik
velenjcan
# 02.07.2016 ob 12:52
V tem trenutku najbrž v Sloveniji ni boljšega klarinetista,, vsaka čast
Kazalo