Toda za oboževalce grungea je še en opomin na čase, ko je heroin pustošil po prizorišču te glasbene zvrsti vse od njenih začetkov sredi 80. let. Starr namreč nikakor ni prvi grunger, ki je prezgodaj umrl zaradi heroina. Pravzaprav niti ni bil prvi član Alice in Chains, ki je postal njegova žrtev - leta 2002 je zaradi prevelikega odmerka umrl njihov pevec Layne Staley, star 34 let.

Seveda so tudi druge, "slavnejše" smrti grungerjev - najvidnejši pokojnik gibanja je bil Kurt Cobain, že leta 1990 pa so mamila vzela Andrewa Wooda, pevca skupine Mother Love Bone, v spomin kateremu je nato Chris Cornell iz Soundgardnov z Eddiejem Vedderjem (iz poznejših Pearl Jam) in drugimi sestavil "superskupino" Temple of the Dog - in heroin se odlično prilega samoomalovažujočemu in nihilističnemu vidiku te glasbe. A grunge najbrž vseeno ni najbolj smrtonosen žanr, ugotavlja Tim Jonze v Guardianu. Pravzaprav je grunge zvrst, v kateri smo spremljali več zgodb preživetja kot smrti: Scott Weiland, Courtney Love, Mark Lanegan in Evan Dando so imeli vsi težave s heroniom, a se jim je iz njih le uspelo izviti.

Glasba je že od nekdaj tvegan posel, smrti glasbenikov pogosto odsevajo značilnosti določenega žanra, ugotavlja Jonze. Prav občutek svobode in avanturizem zgodnjega rock'n'rolla je v sozvočju s številnimi izvajalci, ki so "živeli hitro in umrli mladi" v prometnih ali letalskih nesrečah (Buddy Holly, Johnny Kidd, Eddie Cochran). Spolna svoboda dobe diska je imela tudi temačno stran, saj je številne izvajalce vzel aids, metalska nagnjenost k teatralnosti se je končala z nizom čudnih smrti ...

Grunge proti hiphopu pravi "dopust"?
Morda najnevarnejši žanr od vseh pa je hiphop, "poleg katerega je s heroinom prepojena kariera v grunge rocku videti kot sedemdnevni oddih v kakem centru joge", piše Jonze. "Fantom z ulice", ki rapajo o pištolah in mamilih, se namreč nemalokrat zgodi, da jih pokosijo pištole (Biggie, 2 Pac) ali mamila (Ol' Dirty Bastard). A so tudi drugi, manjkrat omenjani načini, na katere lahko hiphop uniči zdravje in povzroči prezgodnji konec življenjske poti: najbolj pereča je debelost, ki je nekatere celo ubila, na primer portoriškega raperja Big Puna. Spet je to mogoče povezati z vzdušjem glasbe, kjer so v ospredju "nevarno" življenje, hedonizem in pohlep, piše Jonze.

A tudi glasbenikom v srednjih letih ni vedno prizaneseno, pred kratkim se je proti ameriškemu zdravstvenemu sistemu izrekel Josh Homme, saj sta dva njegova kolega ostala brez sredstev, da bi si privoščila zdravljenje raka, Natasha Shneider je celo umrla. Seznam glasbenikov, ki niso imeli zdravstvenega zavarovanja, med njimi so tudi uspešna imena, je presenetljivo dolg, ugotavlja Jonze, na njem je bil tudi funkkitarist Garry Shider.

Nauk zgodbe je, kot sklene Jonze: tudi če preživiš mladostno norijo rock'n'rolla, te lahko "na drugi strani" čaka kaj podobno temačnega. Tega žal ne bodo nikoli izvedeli člani "Kluba 27", v katerem se je znašlo pet vplivnih predstavnikov žanrov rocka in bluesa, ki so umrli pri rosnih 27 letih: Brian Jones, Jimi Hendrix, Janis Joplin, Jim Morrison in že omenjeni Kurt Cobain. Pozneje so na seznam vključili še številne druge glasbenike. O nenavadnem pojavu je Cobainov in Hendrixov biograf Charles R. Cross zapisal: "Število glasbenikov, ki so umrli pri 27-ih, je resnično izjemno po vseh merilih."

Alenka Klun, delno po Guardianu