O smrti dolgoletnega člana kolektiva RTV Slovenija je prvi poročal Radio Slovenija.

Rodil se je avgusta leta 1933 v Ljubljani. Pianistično znanje je nabiral v osemletnem študiju klavirja pri Glasbeni matici v Ljubljani. Med pionirji slovenske zabavne glasbe je bil že med študijem na filozofski fakulteti na oddelku za germanistiko, kjer je diplomiral leta 1958.

Kot gimnazijec je v baru Nebotičnik igral harmoniko in kmalu spoznaval dela medvojne in povojne generacije ustvarjalcev zabavne glasbe: Zicherla, Goloba, Vidmarja, Ponikvarja in Ferija Souvana. Še več znanja je pridobil v svojem kvartetu, v katerem je igral klavir in vibrafon. Pomembnejši korak zanj pa je bilo sodelovanje v ansamblu Mojmirja Sepeta.

Kot avtor se je predstavil na prvi Slovenskiki popevki leta 1962 na Bledu s skladbo Glas stare ure. Ura ga je spremljala tudi na festivalu Opatija leta 1965, takrat kot Stolpna (ura). Konec 60. in na začetku 70. let je sledilo njegovo najbolj prepoznavno in mnogokrat nagrajeno obdobje, v katerem se je s skladbami, kot so Plaz, Tri korake v modro, Presenečenja, Ptica vrh Triglava, Mesto mladih, Eva in Lojze, Bila sva še otroka, Pegasto dekle, Mlade oči in Na vrhu nebotičnika, predstavljal na festivalih Slovenska popevka, Opatija in Vesela jesen. Njegove so še Ples oblakov, Šel si mimo, Vrtiljak, Maja z biseri ter Orion in Na deževen dan.

Sorodna novica "Za radio sem na Švedskem vse poletje pomival posodo"

V zapuščini radijskega arhiva je 121 Robežnikovih avtorskih del v lastni orkestraciji za veliki zabavni orkester in 67 del za plesni orkester.

Pogosto je segel tudi na področje šansona v besedila pesnikov, kot so Gregor Strniša, Elza Budau, Dušan Velkaverh, Branko Šömen, Smiljan Rozman, Svetlana Makarovič, Miroslav Košuta, Milan Jesih, Ervin Fritz in Tomaž Šalamun. Dolga leta je bil producent v glasbeni produkciji Radia Slovenija, pozneje pa urednik in direktor Založbe kaset in plošč RTV Slovenija. Sodeloval je z vokalnim sestavom Bele vrane in številnimi priznanimi slovenskimi in jugoslovanskimi pevci.

Njegovo ustvarjanje je segalo tudi na področje scenske glasbe in glasbenih avizov, pa tudi na področje lahke orkestralne glasbe, kjer je ustvaril Popoldanski cocktail za simfonični orkester, Sonce mi nizko teče – porabska narodna za orkester, Pot do zvezd za harfo in godala, Sneg v maju za violo in godala ter Concertino za tenor, saksofon in orkester.

Kot skladatelj je bil prisoten in nagrajen na vseh pomembnih jugoslovanskih festivalih zabavne glasbe od Opatije do Beograjske pomladi. Zastopal nas je tudi na Festivalu Sredozemske pesmi v Aleksandriji.

Leta 2017 je prejel Kozinovo nagrado Društva slovenskih skladateljev, ki jo društvo namenja svojim članom za zaokroženi opus. Ob podelitvi je tedaj povedal, da sta ga gnali želja po ustvarjanju in občudovanje glasbe, ki je tedaj prek filmov in gramofonskih plošč prihajala iz velikega sveta.