Judež in črni mesija je prvi film v zgodovini oskarjevskih nominacij za najboljši film, ki ima samo temnopolte producente (to so Shaka King, Charles D. King in Ryan Coogler). Poleg oskarja za najboljši film je nominiran še v kategoriji najboljšega igralca v stranski vlogi (za oba, Daniela Kaluuyo in Lakeitha Stanfielda), najboljšo izvirno pesem, izvirni scenarij in fotografijo. Foto: IMDb
Judež in črni mesija je prvi film v zgodovini oskarjevskih nominacij za najboljši film, ki ima samo temnopolte producente (to so Shaka King, Charles D. King in Ryan Coogler). Poleg oskarja za najboljši film je nominiran še v kategoriji najboljšega igralca v stranski vlogi (za oba, Daniela Kaluuyo in Lakeitha Stanfielda), najboljšo izvirno pesem, izvirni scenarij in fotografijo. Foto: IMDb
Od petdesetih do sedemdesetih let prejšnjega stoletja je FBI-jev kontraobveščevalni program (COINTELPRO) meril na voditelje aktivističnih organizacij, kakršen je bil Fred Hampton. Namen je bil spodkopavanje, infiltracija in širjenje dezinformacij o političnih skupinah in aktivistih, ki so jim pripadali. Foto: IMDb
Od petdesetih do sedemdesetih let prejšnjega stoletja je FBI-jev kontraobveščevalni program (COINTELPRO) meril na voditelje aktivističnih organizacij, kakršen je bil Fred Hampton. Namen je bil spodkopavanje, infiltracija in širjenje dezinformacij o političnih skupinah in aktivistih, ki so jim pripadali. Foto: IMDb

A (so)scenarista in režiserja Shako Kinga bolj kot podroben popis zgodovine zanima dialog s sodobno Ameriko: težko je zgrešiti vzporednice med paranoičnimi ognjevitimi govori o "ogroženosti našega načina življenja" nekoč in danes. Prek parabole o Judi in Jezusu, na katero namiguje naslov, načenja sodobna vprašanja sistemskega rasizma, policijskega nasilja in rastoči gnev zatirane manjšine, ki grozi, da bo izbruhnil v nasilje.

Po umoru Martina Luthra Kinga jr. se je gibanje za državljanske pravice v ZDA na razpotju znašlo ravno na vrhuncu desetletja protikulturnih gibanj. Praznino, ki sta jo za seboj pustila MLK in Malcolm X, je zapolnila stranka Črnih panterjev, ki sta jo ustanovila Huey P. Newton in Bobby Seale. Zagovarjali so nošenje in uporabo orožja v imenu samoobrambe, saj so verjeli, da mirovniške reforme zgolj "učijo sužnje, kako naj bodo boljši sužnji".

Freda Hamptona, predsednika stranke Črnih panterjev v Illinoisu in eno od vzhajajočih zvezd gibanja, so leta 1969 v raciji na domu ustrelili agenti Zveznega preiskovalnega urada. Nalog za nočno akcijo so dobili (tudi) na podlagi podatkov, ki jih je FBI-ju posredoval obveščevalec, vodja varovanja v Hamptonovem ožjem krogu.

Judež in črni mesija se od klasične zasnove "biografije velikega moža" odmakne z zanimivim premikom perspektive: v zgodbo o Hamptonu (Daniel Kaluuya) stopimo s pomočjo tega pribočnika, "Divjega" Billa O'Neala (LaKeith Stanfield), ki se je v stranki Črnih panterjev povzpel v najvišji rang vodstva, a je bil obenem dolga leta tudi FBI-jev vir zaupnih informacij.

Največja napaka filma je, da v ospredje postavi lik Billa O'Neilla, nato pa njegove motivacidje ne pojasni dovolj natančno. Lik Freda Hamptona, po drugi plati, je klasičen, idealiziran junak brez človeških hib ali pomanjkljivosti. Foto: IMDb
Največja napaka filma je, da v ospredje postavi lik Billa O'Neilla, nato pa njegove motivacidje ne pojasni dovolj natančno. Lik Freda Hamptona, po drugi plati, je klasičen, idealiziran junak brez človeških hib ali pomanjkljivosti. Foto: IMDb
Recenzije nekaterih oskarjevskih favoritov 2021

Rahlo presenetljivo je sicer, da scenarij, ki je tudi nominiran za oskarja, ne posveti veliko pozornosti notranjemu razkolu in občutkom krivde, ki so mučili O'Neala – pravi obraz njegove stiske razkrije šele kratek pripis "post festum", ki na skop način povzame, kaj se je z osrednjimi liki zgodilo po dogodkih v filmu. A v okviru filma je Bill O'Neal dejansko pregovorni Judež, simbol strahopetnosti in izdaje, dvoličnež, ki te je pripravljen poljubiti na lice in te pri tem zabosti v hrbet v zameno za pest srebrnikov. Verjetno bi lik potreboval malo bolj razdelano motivacijo, kot je le "strah pred petletno zaporno kaznijo".

Ko je po neuspešnem poskusu kraje avtomobila pristal v rokah policije, O'Neal namreč ni imel prav veliko izbire; grozilo mu je pet let za zapahi. A tu je že FBI-jev agent Roy Mitchell (Jesse Plemons, spet v vlogi priskutnega, uglajenega zlikovca) kot deus ex machina: kartoteka lahko priročno izgine, če O'Neal privoli v vlogo tajnega obveščevalca in se približa aktivistu Fredu Hamptonu, vodji illinoiške veje Črnih panterjev. Ker fant ni pretirano ozaveščen ali del gibanja za državljanske pravice, mu Mitchell z lahkoto "proda" FBI-jevo stališče: Črni panterji in Ku Klux Klan samo dve plati iste medalje, dve nasilni tolpi s ciljem sejanja sovraštva in razkola. Tudi pozneje, ko bo Bill na lastne oči videl, koliko energije Panterji posvečajo političnemu ozaveščanju skupnosti, oskrbovanju otrok s šolskimi malicami ter vzgajanju aktivistov v duhu Martina Luthra Kinga in Malcolma X, establišment ne odstopa od ideje o kot stranki nevarnih radikalcev.

FBI je prikazan kot odkrito rasistična, reakcionarna organizacija, ki deluje po ukazih paranoičnega J. Edgerja Hooverja. Foto: IMDb
FBI je prikazan kot odkrito rasistična, reakcionarna organizacija, ki deluje po ukazih paranoičnega J. Edgerja Hooverja. Foto: IMDb
MLK / FBI

Za dvom tukaj ni prostora: ko Mitchell sam na neki točki podvomi o FBI-jevem pregonu Hamptona, ga direktor urada J. Edgar Hoover (Martin Sheen) prizemlji z vprašanjem: Kaj boš naredil, ko bo tvoja hčerka domov pripeljala temnopoltega snubca? Sporočilo je jasno – ideja enakopravnosti temnopoltih Američanov je največja grožnja Ameriki. (Hooverjev paranoični strah pred "vzponom črnega mesije" je pretresal tudi dokumentarec Sama Pollarda MLK/FBI.) Ni bilo treba veliko, da sta Hoover in z njim cel FBI to grožnjo locirala v Fredu Hamptonu, karizmatičnem vodji multikulturne "mavrične koalicije", ki je različne organizacije povezala v skupen boj proti revščini in policijskemu nasilju, v možaku, ki bi "polžu lahko prodal sol", tako sijajen govornik je bil.

Cela igralska zasedba filma je sijajna, v njej pa še posebej pa izstopa Daniel Kaluuya, eden redkih igralcev, ki imajo tako močno prezenco pred kamero, da so enako prepričljivi v vseh vrstah vlog, od romantičnih zgodb do likov srhljivih zlikovcev in revolucionarjev; v istem človeku sta združeni vsestranskost karakternega igralca in karizma zvezdnika. Težko je razumeti, zakaj je za oskarja nominiran v kategoriji stranskega igralca (in ne glavnega), a zlati kipec si zasluži v vsakem primeru. Lik Hamptonovega dekleta Deborah Johnson je frustrirajoč, dvodimenzionalen stereotip (zdi se, da je v filmu samo zato, da vdahne človeško dimenzijo osrednjemu moškemu liku), a ji je igralki Dominique Fishback kljub temu uspelo vnesti globino. Judež in črni mesija je tudi sicer film, ki ženske pred kamero pripelje samo v trenutkih, ko se je treba "pogovarjati o čustvih" – ta razsežnost življenja je v domeni "nežnejšega spola", je implicirano sporočilo takih nazadnjaških scenarističnih prijemov.

Shaka King je tudi sam priznal, da bi
Shaka King je tudi sam priznal, da bi "se lahko bolj potrudili in ustvarili več močnih vlog za ženske v tem filmu". Foto: IMDb

Kdor zgodbe Freda Hamptona pred ogledom tega filma ni poznal, bo najbrž presenečen nad tem, da je bil aktivist v času svoje smrti star šele 21 let; Bill O'Neal, po drugi stran, je štel 17 let, ko je FBI pritisnil nanj in ga začel izsiljevati. Podatek, ki dogodke prikaže v popolnoma novi luči, se v film prikrade šele tik pred odjavno špico. Seveda je lahko razumeti, zakaj je studio hotel uporabiti znana igralca, kakršna sta Kaluuya in Stanfield (skupaj smo ji videli že v Zbeži!, grozljivki Jordana Peela), a dalo bi se argumentirati, da bi bil čustveni učinek zgodbe še veliko večji, če bi lahko tudi videli, da gre za ljudi šele na pragu odraslosti.

Judež in črni mesija je po tehnični plati veliko bolj dovršen izdelek kot po scenaristični. Direktor fotografije Sean Bobbitt, sicer redni sodelavec režiserja Steva McQueena, je ustvaril čudovito gibek film, z elegantnimi prehodi med različnimi situacijami, in se protagonistom znal približati na način, da je njihova čustva ujel tudi v prizorih brez besed. Vsebinsko pa je pred nami vseeno bolj ali manj konvencionalen film o izjemnih posameznikih, ki se na koncu zadovolji z navdihujočo floskulo o tem, da "lahko ubiješ posameznika, ne moreš pa utišati revolucije". Take ugotovitve zvenijo še posebej pokroviteljsko glede na to, koliko ključnih borcev za državljanske pravice je padlo pod streli atentatorjev.

Ocena: 4.