Človeštvo kot po navadi predstavljajo Američani, Nezemljani pa so manj številčni, čeprav nič manj grozeči, kot je videti na prvi pogled. Studio DreamWorks je po tradicionalno animiranem in finančno dokaj uspešnem Egipčanskem princu kljub kakovostnim izdelkom (Sinbad: Legenda sedmih morij, Pot v El Dorado, Spirit: Divji žrebec) začel počasi, a vztrajno izgubljati obiskovalce. Obenem pa se je priljubljenost njihovih računalniško animiranih filmov (Mravljinec Z, Shrek) povečevala. Po izjemnem uspehu Shreka in hudem finančnem propadu Sinbada so opustili tradicionalno animacijo in se bolj ali manj posvetili različnim žanrskim parodijam popularne kulture (Kraljestvo morskega psa, Madagaskar, Shrek 2 in 3, Čebelji film, Kung Fu Panda). Z izjemo prvega Shreka in Kung Fu Pande so večinoma sicer zabavni in tehnično vse bolj dovršeni, vendar pa zaradi površne karakterizacije in zgodbe precej povprečni ter hitro pozabljivi izdelki. Pošasti proti Nezemljanom v tem pogledu ni nič drugačen.

Glede na to, da se od malih nog navdušujem za animacijo in znanstveno fantastiko, bi mi moral Pošasti proti Nezemljanom biti pisan na kožo. In kljub pomislekom (na podlagi zgornjega odstavka) sem imel občutek, da napovedniki vendarle obetajo potencialno solidno žanrsko parodijo. Žal pa so se prvi pomisleki izkazali za pravilne. S parodijo ni nič narobe, če se je lotijo na način, kot smo ga videli pri odlični Kung Fu Pandi ali prvem Shreku. S to risanko pa so zamudili kopico priložnosti. Med pripovedjo nam natrosijo vrsto kratkih vizualnih/melodičnih referenc na klasične ZF-filme, kot so Muha, E.T. Vesoljček in Zvezdne steze, kar pa je odločno premalo za učinkovito parodijo. Izpostavil bi le navdihnjen prizor petnotne klasike iz sedemdestih, ki se sprevrže v eno najprepoznavnejših sintesajzerskih melodij iz osemdesetih.

Zgodba bi težko bila ohlapnejša, osrednji liki pošasti ostanejo slabo izkoriščeni, povrhu vsega pa so se ustvarjalci odločili zadržati pri generično dramatskih prizorih, zabavne in akcijske pa na eni strani razvlekli do meje suhoparnosti, na drugi pa jim namenili le nekaj bežnih trenutkov. In navsezadnje žanrski poznavalci ne morejo spregledati podobnosti z bizarno Burtonovo farso Mars napada!.

Povedanemu kljub pa težko zatrdim, da gre za popolno izgubo časa. Pošasti proti Nezemljanom so namreč na voljo v podnaslovljeni običajni (2-D) in slovensko sinhronizirani digitalno stereoskopski (3-D) različici. Vizualno DreamWorks strumno koraka za Pixarjevimi petami, katerega prvo 3-D-risanko Up pričakujemo v Sloveniji oktobra 2009. Ogledal sem si običajno različico, ki me je vizualno dovolj prepričala, da si brez težav lahko predstavljam bombastičnost 3D-različice. Upam, da bo naslednja, How to Train Your Dragon (2010), bolj prepričljiva, ko se jim ne bo več treba naprezati z demonstriranjem 3-D-ja in se bodo imeli možnost malo več posvetiti zgodbi. Vsi veliki animacijski studii so namreč do nadaljnjega napovedali vse svoje risanke v 3-D, kar pomeni, da bo "novotarija" hitro zbledela, ko se bodo ljudje navadili naočnikov in spregledali puhlost zgodb.

Ocena: +2; piše Uroš Šetina