"Naši študentje prihajajo brez predhodnega znanja makedonščine, razen če so otroci priseljencev, ker se je v šolskem sistemu ne morejo naučiti, čeprav je učni načrt za makedonščino kot izbirni predmet potrjen še leta 2008, kar se mi zdi škoda", pravi predavateljica makedonskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Namita Subiotto.

To jesen so namreč številna makedonska društva proslavila 30 let delovanja, zvrstile so se številne prireditve, v pripravi pa je zbornik ob 100. obletnici rojstva enega vodilnih makedonskih pesnikov Aleksandra Šopova. Zato smo v NaGlas! povabili Namito Subiotto. Celotno oddajo si lahko ogledate v spodnjem videu, vabljeni pa ste tudi k branju.

Kako dolgo se makedonski jezik poučuje na Filozofski fakulteti v Ljubljani?
Že zelo dolgo. Lani smo praznovali 60-letnico makedonistike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in to je najstarejši lektorat makedonščine izven Makedonije.

Kdo so vaši študenti, kakšen interes obstaja za makedonščino v Sloveniji danes?
Makedonščina je del študijskega programa Južnoslovanski študiji. Naši študentje se poleg makedonščine učijo še hrvaško, srbsko in bolgarsko. Interes obstaja ves čas, sicer ni množičen, ampak kakovosten, zato smo kar zadovoljni. Včasih so ti študentje otroci priseljencev ali študentje na študijskih izmenjavah, ki študirajo kaj drugega, v glavnem pa ne. Za študij južnoslovanskih jezikov se zanimajo predvsem slovenski dijaki, ki smo jih vedno veseli.

Kako pa je z učenjem makedonščine v osnovnih šolah? Obstaja možnost v okviru dopolnilnega pouka? Kako pa je z makedonščino kot izbirnim predmetom?
To je tudi zanimivo. Naši študentje prihajajo brez predhodnega znanja makedonščine, razen če so otroci priseljencev, ker se je v šolskem sistemu ne morejo naučiti. Smo pa v letu 2008 s kolegicama pripravili Učni načrt za makedonščino kot izbirni predmet v zadnjem triletju osnovnih šol. Ta predmet je bil leta 2008 potrjen, nimam pa podatka, da pa bi se izvajal na kakšni osnovni šoli, kar se mi zdi škoda.

Zakaj pa se ne izvaja po vašem mnenju?
Mogoče zaradi tega, ker že obstaja paralelni dopolnilni pouk, ampak to je nekaj drugega. To je res samo za otroke iz Makedonije, tudi učiteljica je iz Makedonije. Naš učni načrt je zasnovan tako, da bi se predmetu lahko pridružili tudi drugi učenci, ki bi jih zanimalo učenje makedonščine in bi se tako bolje povezali in drug drugega učili.

Tudi sami prevajate iz makedonščine v slovenščino. Kakšen pa je interes za makedonske avtorje? Kako je s promocijo makedonske književnosti pri nas?
Interes je dober, veliko založb se zanima za objavljanje makedonskih avtorjev, od leta 2000 naprej vsako leto izide vsaj en knjižni prevod makedonskih avtorjev, drugo pa je potem, kako te knjige pridejo do bralske publike. Nekatere založbe se potrudijo, nekaterim malo zmanjka zanosa ali energije.

Na fakulteti pripravljate zbornik ob 100-obletnici rojstva Aleksandra Šopova. Za kakšnega pesnika gre, zakaj je pomemben?
V Makedoniji letos praznujejo stoto obletnico Aca Šopova, to je tudi na programu Unesca, tako da gre resnično za pomembnega avtorja. Bil je namreč prvi makedonski pesnik, ki je objavil zbirko v makedonščini in v Makedoniji istega leta, ko je bila makedonščina uzakonjena oziroma je postala uraden jezik v Republiki Makedoniji, leta 1944. Je največji in najimenitnejši predstavnik lirike intimizma v Makedoniji. Zame je pomemben zato, ker se mi zdi, da je izredno kultiviral makedonščino, čudovit zvočno, na estetsko ravni je njegov jezik, ukvarja pa se v poeziji z bivanjsko tematiko, filozofskimi razsežnostmi, ima pa tudi ljubezenske pesmi.

Je blizu slovenski poeziji?
Največ njegove poezije je prevedel in tudi pesniško zbirko Zlij se s tišino Ivan Minatti, mislim, da sta si zelo sorodna po poetikah. Omenjeni prevod pa je sploh prvi prevod kakšnega makedonskega pesnika v slovenščino, nastal je leta 1957.

Šopov pa je prvi prevedel Ciciban Otona Župančiča v makedonščino.
Tako je. Že leta 1951 so ta prevod brale generacije in generacije makedonskih otrok, saj je bilo obvezno čtivo v prvem ali drugem razredu osnovne šole, in so se učili eno pesem tudi v slovenščini.

Kako pa je zdaj s poukom slovenščine v Makedoniji?

Slovenščina obstaja kot študij, slovenski jezik in književnost na Filološki fakulteti Blažeta Koneskega na Univerzi v Skopju.

Kaj bi lahko še izboljšali?
Veliko bi se dalo izboljšati, mogoče tudi v povezavi z makedonskimi kulturnimi društvi pri nas, ki jih kar nekaj in pridno delajo, ampak nimajo zelo ugodnih razmer. Mislim predvsem na finančne možnosti, se pa seveda trudijo po svojih močeh. Dobro sodelujemo, zlasti naša katedra za makedonistiko na oddelku za slavistiko odlično sodeluje z makedonskima društvoma iz Kranja in pa Ljubljane. Z ljubljanskim izdajamo skupaj publikacije, za katere naši študenti prevajajo; z društvom iz Kranja pa Prešernovo oro. Veliko že delamo, bi pa radi še več, če bi bilo to mogoče.