Besede o eksperimentu glasbenikov Iztoka Korena, Sama Kutina in Ane Kravanja se nanašajo na njihov album Lahko sem glinena mesojedka izpred dveh let, pri ustvarjanju katerega so raziskovali, kako okolje njihovega odraščanja vpliva na njihovo glasbeno improviziranje. Izid albuma, ki je v angleški različici naslovljen I Can Be A Clay Snapper, ni šel neopazno niti mimo nekaterih osrednjih tujih medijev, kot sta BBC ali glasbeni The Wire.

Objave v tujih medijih pa so poleg besed hvale naplavile tudi vprašanja o opredelitvi žanrskega polja ustvarjanja tega tria, ki uporablja širok instrumentarij, v katerem se znajdejo tudi lastnoročno izdelana zvočila. In v tem smislu ni bilo nič drugače ob izidu letošnjega albuma.

Širom so Ana Kravanja, Iztok Koren in Samo Kutin. Foto: Tadej Čauševič

Glasba, ki jo ustvarjajo Širom, je daleč od načrtnega premisleka, izhaja predvsem iz improvizacije, ki pa kljub spontanosti ne gre mimo kulturnega nezavednega, narodne zgodovine … Tuje poslušalstvo ali kritike lahko zavede, da gre za slovensko ljudsko glasbo (s sodobnim pridihom), vendar nemara še najmanj zgrešimo, če uporabimo besedno zvezo kritika Sergea Moreuxa in jo označimo za imaginarno ljudsko glasbo.

K temu prispeva tudi njihov instrumentarij, ki je za zgolj tričlansko zasedbo nadvse pester. Torej: Iztok Koren – banjo, tristrunski banjo, bas boben, tolkala, cevni zvonci, balafon in zvočila. Ana Kravanja – violina, viola, ribab, cünbüs, balafon, ngoma boben, mizmar, qeychak, zvočila in glas. Samo Kutin – lira, balafon, hurdy gurdy, enostrunski bas, obročni bobni, brač, gongoma, mizmar, zvočila in glas.

Širom so se po letošnjem izidu svojega tretjega albuma Svet, Ki Speče Konju Cvet – v angleški različici A Universe That Roasts Blossoms For A Horse – odpravili na daljšo turnejo po Evropi, tej pa je sledilo (oziroma ji še sledi) več posamičnih koncertov doma in v tujini.

Več pa v spodnjem intervjuju!

Tako kot prejšnji je bil tudi vaš najnovejši album v preteklih mesecih deležen precejšnje pozornosti in recenzij tudi v uglednih tujih publikacijah. Ste zaznali kako posebnost v pogledu – recimo temu – anglosaksonskih medijev ali poslušalstva nasploh na vašo glasbo glede na vaše geografsko območje izvora?
Novi album Svet, Ki Speče Konju Cvet je še bolj kot prejšnji presenetil z recenzijami v uglednih tujih medijih. Vsekakor je domačemu kritiku laže dobiti vpogled v ozadje našega ustvarjanja in vplive nanj ter nas umestiti v čas in sceno slovenskega ustvarjanja kot tujemu, ki je le slišal našo ploščo. Sami se veselimo tako pozitivnih kot negativnih kritik. Ustvarjamo glasbo, jo v določeni obliki zvočno zapišemo in prepustimo ušesom. Vsak jo sliši po svoje, nekaterim vzbudi čustva in spomine, drugim morda ne da ničesar, tretji si poskušajo njeno ozadje razložiti – nekateri tuji pisci so na primer zmotno prepričani, da igramo slovensko ljudsko glasbo, drugi, da smo klasično glasbeno izobraženi –, a v tem vidimo njen čar.

Vsekakor je domačemu kritiku laže dobiti vpogled v ozadje našega ustvarjanja in vplive nanj ter nas umestiti v čas in sceno slovenskega ustvarjanja kot tujemu, ki je le slišal našo ploščo. Sami se veselimo tako pozitivnih kot negativnih kritik. Ustvarjamo glasbo, jo v določeni obliki zvočno zapišemo in prepustimo ušesom.

Širom

S slovenskega mikrovidika ste glede na izvor vsakega izmed članov prekmursko-tolminsko-kraška zasedba. Menite, da prinaša vsaka od teh treh pokrajin kakšna posebna občutja, posebnosti v vašo glasbo, pristop k ustvarjanju ali izražanju nasploh?
Seveda, pokrajina in podnebje vplivata na ljudi in njihovo ustvarjanje. Navsezadnje so se tudi zaradi tega skozi zgodovino izoblikovale različne kulture in tradicije. Kulturno nezavedno, narodna zgodovina, naši osebni značaji, naša prejšnja glasbena ustvarjanja, ljudje, s katerimi se družimo, predniki, narava, ki nas obdaja ... Lahko bi rekli, da se vse to odraža v glasbi, ki jo igramo, ali celo, da glasbe ne ustvarjamo sami, ampak vse prej našteto in še kaj, česar ne vemo.

Pri ustvarjanju prejšnjega albuma Lahko sem glinena mesojedka smo raziskovali, kako okolje, v katerem smo odraščali, oziroma narava naših rodnih krajev vpliva na naše glasbeno improviziranje, in ta eksperiment dokumentirali v filmu Pokrajine iz spominov. Vsaka od pokrajin gotovo prinaša svoje posebnosti v našo glasbo, a je vse skupaj morda le preveč zapleteno, da bi bilo po takšnem eksperimentu smiselno delati zaključke.

Že vaš drugi album, ki je v angleški različici naslovljen I Can Be A Clay Snapper, je bil ob izidu v letu 2017 deležen velike pozornosti prav tako onkraj meja Slovenije. Kaj se je od takrat in zaradi tega spremenilo?
Odkar se je o Širom pisalo tudi v tujih medijih, nas je gotovo spoznalo več ljubiteljev ljudske in eksperimentalne glasbe ter drugačnih godb, eni prek branja recenzij, drugi s poslušanjem glasbe ali gledanjem videov, objavljenih na spletu. Dobili pa smo tudi kakšno ponudbo za koncert več.

Z nepozabne scene Seattla h krmarjenju "najbolj globalne založbe, ki operira iz Ljubljane"

Kakšna oziroma kolikšna je glede prepoznavnosti zasedbe vloga založbe Glitterbeat, ki jo vodi seattlska starosta Chris Eckman? In kako je nasploh videti vaše sodelovanje s to založbo, ki je z leti postala precej široko priznana institucija?
Eden ključnih dejavnikov za prepoznavnost tria Širom v tujini je gotovo sodelovanje z založbo Glitterbeat, ki ima zgrajeno dobro promocijsko mrežo po Evropi in velja za eno najboljših založb na področju tovrstne glasbe. Kljub temu, da se založba ne ukvarja z organiziranjem naših koncertov, s promocijo omogoči javnosti prepoznavnost zasedbe, kar lahko vzbudi zanimanje in sproži povabila. Za organizacijo naših turnej in posameznih koncertov poskrbi predvsem Rok Košir. Ob izidu plošče objavimo izvirni video. Pri zadnjem smo s pomočjo snemalcev Tee Grahek in Tadeja Čauševića v našo glasbo vpletli gibalni izraz plesalcev Adriane Vučkovič in Ryuza Fukuhare.

Navsezadnje na prepoznavnost verjetno precej vpliva to, da gremo koncertirat, če je le mogoče, kar v našem primeru pomeni, da kljub mnogim drugim obveznostim in projektom, ki nas spremljajo, veliko koncertiramo doma in v tujini. Težko je natančneje pojasniti, kako je dober odziv vplival na našo ustvarjalnost, saj nimamo "nasprotne" izkušnje, a gotovo je slišanost na nas vplivala pozitivno. Resda glasba prihaja iz nas in jo ustvarjamo, ker jo čutimo kot poklicanost, dar in nujo, a hkrati vidimo kot dar tudi možnost, da glasbo lahko predamo občinstvu. Navsezadnje tako lahko glasba zaživi v vsakem poslušalcu v svoji novi obliki.

Foto: Tadej Čauševič

Širom je med drugim preprosto rečeno tričlanska zasedba, ki je znana po uporabi ne le večje množice glasbil, temveč tudi po uporabi večje množice zanimivih glasbil in zvočila. Kako se odločite, katera izbrati iz te množice za določeno skladbo in koliko je spontanosti pri tem?
Poudariti je treba, da imata glasbena improvizacija in spontanost pri naši glasbi veliko vlogo, saj se večina materiala ustvari prav iz skupnega improviziranja. Pozneje se razni deli strukturirajo in kombinirajo v precej določene skladbe, kar pa ne pomeni konca ustvarjanja pesmi. Nekatere od njih, ki so bile, recimo, posnete pred štirimi leti, danes v živo zvenijo precej drugače, ker smo tako sebi kot skladbam pustili svobodo, da se razvijajo naprej. Ostaja živost improvizacije.

Možnost izbire instrumentarija nam da večjo svobodo izražanja, saj se z vsakim glasbilom razširi zvočna paleta, hkrati pa vsako od glasbil tudi kliče po drugem prijemu in tehniki igranja, novih izzivih. Pri strukturiranju skladb ali njihovih delov včasih potrebujemo več mesecev, da se stvari sestavijo na način, s katerim smo zadovoljni vsi trije - najsi gre za kombinacijo instrumentarija ali zvočnosti. Zgodi pa se tudi, da kakšno skladbo v celoti povzamemo po zvočnem zapisu kakšne od naših improvizacij.

Vsi trije člani Širom posamično ustvarjajo še v zasedbah ali projektih ŠKM banda, Hexenbrutal, Najoua, Samo Gromofon in Horda grdih. Foto: Jana Jocif

Do katere mere se je vaš instrumentarij spremenil od začetkov skupnega ustvarjanja prek drugega do aktualnega albuma? Kako je prišlo do tega, da ste začeli ustvarjati tudi svoja glasbila oziroma zvočila? In ima morda vsak od vas svojega ljubljenca v tem instrumentariju?
Samo: Nekatera glasbila v instrumentariju ostajajo že od začetka, druga opustimo ali jih dodamo. Med njimi so instrumenti, ki smo jih kupili na potovanjih po svetu, jih izdelali, dobili v dar ali pa jih preprosto kupili v glasbeni trgovini. Meni zelo ljub je srednjeveški madžarski instrument hurdy gurdy, s katerim sem pred leti veliko igral po ljubljanskih ulicah, zadnja leta pa sem z njim aktivno vključen v svobodno improvizirano sceno. Nekatera glasbila sem izdelal z določeno idejo, druga so nastala, ko se je načrt ponesrečil in so se zaradi tega izkazala za še bolj zvočno posebna. Balafone, torej afriške ksilofone, smo izdelali skupaj, nekatere predmete pa smo v zvočila spremenili le z igranjem nanje.
Iztok: Banjo je moj najljubši inštrument, ker ponuja mnogo zanimivih načinov igranja in širok spekter zvočnosti. Dela se mu krivica, ko se ga bolj kot ne postavlja samo v kontekst kantri glasbe, jaz pa želim to ozko gledanje razširjati.
Ana: Trenutno mi je najbolj pri srcu iransko godalo qeychak, in ker sem ga spoznala pred kratkim, me njegov poseben zvok še bolj preseneča.

Namenimo nekaj besed še fizičnim izdajam vaše glasbe. Na naslovnicah vseh treh albumov so likovne stvaritve Marka Jakšeta, ki se dejansko nadvse dobro podajo k vašim glasbenim stvaritvam. Kako je prišlo do te odločitve oziroma povezave med vami?
Ko smo razmišljali o naslovnici prvega albuma in sklenili obiskati Marka Jakšeta v njegovem ateljeju, smo slikarja le bežno poznali, kasneje pa smo se prav zaradi te ideje večkrat družili, razglabljali o slikah in muziki, nastopili na njegovih razstavah. Vse tri, za naslovnice uporabljene Markove slike, se na poseben način povezujejo z našo glasbo, njeno zgodbo nadaljujejo, je ne podvajajo.

Naslovnica letošnjega albuma. Foto: Tak:til

Tako naslovi vaših albumov kot tudi skladb so povedne narave in obstajajo tako v slovenski kot angleški različici. V katerem jeziku zaživijo prej in kako se jih sploh domislite? Obstaja v tem smislu tudi kakšna - ne nujno očitna - navezava na pestrost slik Marka Jakšeta?
Naslove ustvarjamo na podlagi zapisovanja našega skupnega toka zavesti, včasih pa tudi kot zapis podob iz sanjskega sveta. Vedno jih najprej zapišemo v slovenski različici, za njihove izjemne prevode, ki bolj kot na dobesednosti temeljijo na pomenskosti in občutju pa poskrbi prijatelj Gregor Zamuda. Tako kot Markove slike tudi naslovi skladb nadaljujejo zgodbo pesmi, so njihov podaljšek, razširitev.

Ko smo že pri podaljšku, razširitvi ... Zadnja skladba prejšnjega albuma, ki nosi naslov Deset besed, se pravzaprav prelije v prvo na aktualnem, naslovljeno Spran Fantič Iz Vreče Žabje Vzema Fosile. Koliko je z vašega vidika kontinuitete med tema dvema ali vsemi tremi vašimi izdajami?
Toliko, kot med eno in drugo reko, med katerima je slap ...