Aleš Čar ne skriva, da so misli pripovedovalca zgodbe romana O znosnosti njegova razmišljanja in raziskovanja. Foto: BoBo
Aleš Čar ne skriva, da so misli pripovedovalca zgodbe romana O znosnosti njegova razmišljanja in raziskovanja. Foto: BoBo
Pogovor z Alešem Čarom, nominirancem za kresnika

Roman, ki je izšel pri Študentski založbi, je druga knjiga, za katero je Aleš Čar nominiran za nagrado kresnik, ki jo bodo v soboto tradicionalno podelili na ljubljanskem Rožniku. Leta 2000 mu je nominacijo prineslo delo Pasji tango, po enajstletnem romanesknem premoru pa znova kronika družine, skozi katero slika zgodovino dvajsetega stoletja. Tako 'star foter' zamenja štiri različne vojske, s tem tudi zastave, težav pa z mirom ni zares konec. Sreča, ali bolje občutki evforije, kot jo vidi Čar, se nam prehitro razblini, najvišji cilj torej postane človeška znosnost.
Z nominirancem se je v oddaji Svet kulture na programu radia Ars pogovarjal Vlado Motnikar.
Roman O znosnosti je pripoved o neki družini skozi kar dolgo obdobje 20. stoletja. Gre za odnose v družini - so ti tisti, ki so znosni ali neznosni?
Moram priznati, da se mi je to utrnilo nekje sredi romana, kjer sem pisal o sreči kot tistem elementu, pri katerem ne gre toliko, da ljudi ne motivira, ampak trenutku napolnjenosti z občutki evforije. Ti nas običajno frustrirajo, ker so nedosegljivi. Evforija je občutek, ki ima zelo hitro razpolovno dobo, traja lahko dan, dva, več ne, ampak običajno jo razumemo kot srečo. V tem smislu sem si rekel, dajmo spustit kriterij na človeško raven, raven znosnosti, da zasledujemo znosnost in ne srečo v življenju. To je bila tista misel in točka, ki me je pripeljala do omenjene besede, ki mi je tudi sicer všeč.
Nekaj so odnosi v družini, drugo je sam pripovedovalec. Ta je v središču, čeprav se vse dogaja okoli njega.
Res je. Ta pripovedovalec, njegove perspektive, načini razmišljanja so moji. Nimam kaj skrivati. Tukaj je tudi kar nekaj resničnih karakterjev, medtem ko so zgodbe in anekdote tako premešane in prelepljene na resnične karakterje, da je nastala zmes, o kateri res ne znam pametno povedati, kako se sooblikuje. Pripovedovalec je moj, sestavlja zgodbo, najprej skozi spomine, potem tudi skozi raziskovanje zgodovine, potem se pa poda še na pot, da odkrije zadnje drobce in jih sestavi.
Roman se konča v rajski koči na smetišču. Tudi to smetišče ima posebno vlogo?
Roman se tudi začne na njem. Tudi sam frazem družinsko smetišče je pomenski, vsebinski, ne nujno v slabem smislu. To so te družinske zgodovine. Meni je posebno lepa gradacija, kako se smetišče skozi roman počasi spreminja v rajsko miniaturo, nekaj urejenega, medtem ko družinska hiša propada. Tu nastopi neka dvojnost. S tem povežem zgodbo prek knjižnic, kjer se izkaže, da je moj ded, česar moj oče ne ve ... Vse to dobi močno metaforično sporočilo, da nezavedno ponavljamo geste svojih predhodnikov, tudi v lepem smislu. V smislu nemoči, nezavedno, urejamo te 'robove' in smo v tem tako lepi kot nemočni.

Preberite si tudi pogovor s Cvetko Bevc.

Intervju v celoti lahko poslušate v zvočnem posnetku na desni, v spodnjem videoposnetku pa si lahko ogledate pogovor z avtorjem. V sredo se bo predstavitev nominirancev v oddaji Svet kulture, ki bo ob 16.15 na sporedu radia ARS, nadaljevala s pogovorom s pisateljem Zdenkom Kodričem.

Pogovor z Alešem Čarom, nominirancem za kresnika