In katera so poleg tega še druga knjižna dela, ki jih v branje predlagajo slovenski avtorji, ilustratorji, uredniki, prevajalci, kritiki, lektorji in drugi? Tokrat predstavljamo knjige, ki jih poleg Jakoba J. Kende predlagata piska in antropologinja Ana Svetel ter pisateljica in publicistka Agata Tomažič.

Ilustracija Davida Kranjčana. Foto: JAK/David Kranjčan
Ilustracija Davida Kranjčana. Foto: JAK/David Kranjčan

V spletni kampanji smo namreč na MMC-ju združili moči z Javno agencijo za knjigo (JAK), ki poteka pod že uveljavljenim ključnikom #domacebranje. Skoznjo se prepletata ozaveščanje o branju in povabilo k obisku spletnih knjigarn, ki omogočajo varno in brezplačno dostavo knjig.

Direktorica JAK-a Renata Zamida je ob zagonu kampanje dejala, da ta agencija kot državna institucija s to akcijo sporoča dvoje: ostanite doma – ostanite varni in zdravi ter berite knjige. Sporočila, ki jih želijo v tem času poudariti, so, da branje zmanjšuje negativne posledice stresa, odganja tesnobnost in preganja osamljenost.


Ana Svetel ‒ piska in antropologinja

Za branje v času korone sem izbrala knjige, ki se, vsaka na svoj način, v svojem jedru ukvarjajo s položajem posameznika ali posameznice v okolju, pa naj bo to družbeno, družinsko, geografsko ali mišljenjsko okolje. Povedano drugače – vsa tri dela preizprašujejo odnos med kje sem in kdo sem.

Slobodan Šnajder: Doba brona

Slobodan Šnajder: Doba brona (V. B. Z., 2018, prev. Sonja Polanc)
Presunljiv in fascinanten roman govori o več generacijah slavonskih folksdojčerjev, večji del pripovedi pa spremljamo pripovedovalčevega očeta, Georga/Đuko Kempfa v širšem obdobju druge svetovne vojne. Delo epskega zamaha je vpeto v stvarnost in fikcijo, v rodovno in biblično mitologijo, je komentar družbeno-političnih procesov in intimnih brezpotij posameznika. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje brala delo, ki tako natančno pokaže, kako silno zmedena in krhka so merila identitete, domovine, skupnosti. Slobodan Šnajder, hrvaški pisec in dramatik, je ustvaril literarno mojstrovino, ki jo je vredno brati počasi in zbrano.

Italo Calvino: Baron na drevesu (Beletrina, 2010, prev. Nataša Koš)
Če boste pri Dobi brona ponekod zadrževali solze, vam bo pri Baronu večkrat šlo na smeh. Ta inteligentna, igriva, satirična pripoved, ki se včasih bere kot pustolovska pravljica, včasih kot parodija razsvetljenskega racionalizma, včasih kot alegorija posameznikovega (ne)angažmaja, je hkrati preveč izmuzljiva, da bi jo lahko zadovoljivo ujeli v opis. Cosimo, dvanajstletni baronov sin, nekega dne pri kosilu zavrne krožnik s polži, spleza na drevo in – nikdar več ne stopi na tla. Roman za vse, ki se nenehno sprašujemo, kaj pomeni biti vključen.

Lucija Stupica: Točke izginjanja

Lucija Stupica: Točke izginjanja (LUD Literatura, 2019)
Na švedskem otoku Oaxen živeča pesnica in oblikovalka Lucija Stupica se v svoji najnovejši zbirki utrjuje kot avtorica zrele, dodelane poezije, kjer so tudi na videz vsakdanje impresije naslonjene na temeljna (senčna) bivanjska vprašanja. Skozi njeno pisanje preseva občutljivost za vsakršne prostore (Namesto knjig prebiram prostor./ Poznam ga na pamet.), pesniški jezik je slikovit, zadržano umerjen, (ne)umeščenost subjektke je v zbirki vseprisotna, a ne zdrsne v sentimentalnost ali ponavljanje. Otoki, svetlobe, osebne in kolektivne preteklosti, narava, prisotnost otroka in moža – razpon te tihe, jasne in premišljene poezije je širok (vse, kar svetloba razkriva,/ vse, kar korenina dosega,) in obenem notranje konsistenten (Priplavaj skozi kožo. Priplavaj skozi. Skozi otok v sebi. Otok.)


Agata Tomažič ‒ pisateljica in publicistka

David Sedaris: Me Talk Pretty One Day (Abacus, 2002)
Duhoviti zapisi znanega ameriškega humorista, ki se ‒ kot vsi najboljši tovrstni mojstri ‒ ne ustavi niti pred smešenjem samega sebe. Kolikor razumem, so vsi zapisi večinoma avtobiografski, zato nekoliko spominja na Aleksandra Hemona v Knjigi mojih življenj in Budo iz predmestja Hanifa Kureishija. Prav zanima me, kako so se preživeli sorodniki odzvali na nekatere Sedarisove vrstice ...

George Orwell: Burmanski dnevi

George Orwell: Burmanski dnevi (Beletrina, 2015, prev. Tina Mahkota)
Ker berem v slovenščini, uživam predvsem v pretanjenem prevodu Tine Mahkota, ki je kot po navadi znala izbrati pravo besedo in se vešče poigrava z registri jezika ter pričara rasistično ozračje britanske skupnosti v Burmi. Ob branju pogovorov med britanskimi gastarbajterji, ki so zagozdeni v različne stopnje alkoholizma in sovraštva do "orientalcev" ter "črnuhov", se na glas krohotam. Ob tem je seveda treba vedeti, da je bil Orwell sam velik humanist in da rasizem pri svojih likih popisuje s točno določenim razlogom. Tudi moj smeh, jasno, ne pomeni, da kakor koli soglašam z britanskim pogledom na svet.

Jerneja Ferlež in Peter Rezman: Maribor paralaksa

Jerneja Ferlež, Peter Rezman: Maribor paralaksa (Beletrina, 2019)
Te knjige še nisem začela brati, se je pa zelo veselim, ker sem o njej slišala že veliko lepega.


Jakob J. Kenda ‒ prevajalec, literarni zgodovinar, pisatelj

Carlos Pascual: Debeli zidovi, majhna okna (Cankarjeva založba, 2017, prev. Mojca Medvedšek)
Verjetno najboljši literarni vpogled v Slovenijo iz tuje perspektive. Za razliko od mnogih ponesrečenih poskusov se Pascual vsekakor zna izogniti površnim klišejem in čvrsto stoji na osebni perspektivi, ki je tudi osvežujoče zabavna: na pristnem latinomačizmu. Kakšnega pozitivistično strukturiranega pregleda vsega slovenskega torej ni pričakovati, a iz takšnega stojišča izhajajo mnogi dragoceni rezi, ki sežejo kar globoko v slovensko psiho(zo): tista o Slovenkah, ki nič hudega sluteče mladeniče požrejo od znotraj, je sploh dragocena, o pronicljivosti Pascualovega pogleda pa konec koncev priča že naslovna metafora. In seveda: v preciznosti in nepopustljivosti zamahov njegovega rezila je čutiti tudi roko njegove prevajalke in družice. Dvojni užitek!

Gregor Strniša. Foto: RTV Slovenija
Gregor Strniša. Foto: RTV Slovenija

Gregor Strniša: Ljudožerci (Obzorja Maribor, 1972)
Najboljše gledališko delo najboljšega pesnika med slovenskimi dramatiki. Ne samo, da so v tem vrhuncu Strniševe samosvoje in osupljivo lepe estetike druga za drugo nanizane same antološke vložene pesmi od Življenja zvezde do Krone sveta. Tudi vmesno besedilo v najrazličnejših registrih doni od toliko lepega, mdr. seveda od bravuroznega obvladovanja asonanc, ki tudi v svetovnem merilu ne najde prav dosti konkurence. A morda še pomembnejši razlog, da se besedilu nikakor ne pozna pol stoletja, ki bo kmalu preteklo od njegovega nastanka, je njegova fascinantno široka in izrazito nadčasna svetovnonazorska in etična plat. Prek njiju drama ni le nepresežen literarni prikaz druge svetovne vojne na Slovenskem, temveč vzpostavlja paleto etičnih položajev v Strniševem osupljivo zapletenem, a vendar preprosto jasnem videnju človeške stvarnosti in njenih metafizičnih ter transcendentalnih gonil.

Irena Cerar

Irena Cerar: Pravljične poti Slovenije (Sidarta, 2004)
Ne le, da številni ponatisi in skupna naklada tega kakovostnega knjižnega izdelka namigujejo, da bi se od njega dalo v času propadanja knjižnega trga naučiti kakšnega rešilnega prijema. Obenem je ta vodnik večkrat uspelo preizkušeno protisredstvo za verjetno najbolj nenavadno vseh slovenskih lastnosti: naš naraščaj je menda najbolj tolst izmed vseh evropskih. Kaj na uspešnici predvsem privabi družine k planinski fizkulturi, pa je težko reči. Eden bolje usklajenih naborov najboljših slovenskih ilustratorjev? Uigrane in seveda vabljive fotografije ter knjižno oblikovanje, po katerih slovi založba? Zemljevidi in druge brezhibne praktikalije? Vsaj po mojem mnenju sam izbor izletov, v katerem se najde kaj za vsako od začetniških stopenj družinskega planinarjenja in organska navezava izbranih poti na pravljično izročilo.