V okviru knjižnega sejma in njegove Založniške akademije so vodja projekta Samo Rugelj in njegova sodelavca Miha Kovač ter Andrej Blatnik predstavili rezultate raziskave Bralna kultura in nakupovanje knjig v Republiki Sloveniji ministrstva za kulturo. V Sloveniji so doslej naredili štiri tovrstne raziskave (v letih 1973, 1979, 1984 in 1998) in letošnjo spletno, ki je zajela več kot 1000 anketirancev. Po Rugljevih besedah je prednost spletnega anketiranja višja stopnja iskrenosti kot pri osebnem anketiranju, torej posledično tudi bolj realni rezultati.

Raziskava je med drugim pokazala, da javni sektor na področju knjige po številu zaposlenih narašča, da se javna sredstva za knjigo zmanjšujejo in da procentualno številno bralcev glede na raziskavo iz leta 1998 ni zelo upadlo; leta 1998 je bralo 61 % anketirancev, leta 2014 pa je bilo takih, ki so v zadnjih 12 mesecih prebrali vsaj eno knjigo, 58 %.

Slabi in še slabši bralci
Kot je povedal Miha Kovač, so na prvi pogled stvari stabilne; tako leta 1973 kot leta 2014 polovica ljudi v Sloveniji ni kupovala knjig, tudi število nebralcev je od leta 1973 do danes relativno stabilno – kar pa ne pomeni, da so naše bralne navade spodbudne. Pravzaprav so vse prej kot to, saj glede na raziskave Eurobarometra iz leta 2007 sodimo v spodnji razred evropskih bralcev, prav tako pa nas prekašajo tudi Američani (tam vsaj eno knjigo na leto prebere 76 % odraslih Američanov).

Najbolj presenetljiv podatek letošnje raziskave pa je dejstvo – ki ga je doslej mogoče opaziti samo v Sloveniji – , da je število bralcev med visoko izobraženimi močno upadlo. Leta 1998 je 90 % ljudi z visokošolsko izobrazbo trdilo, da berejo knjige, danes je med visokošolsko izobraženimi kar 30 % takih, ki ne berejo. Takšno stanje je seveda presenetljivo, saj je doslej stereotipno veljalo, da naj bi bili redni bralci prav višje izobraženi, s tem pa tudi kupovalci knjig.

Razlogi za branje in nebranje
Najpogostejši razlogi anketirancev za branje leposlovja so: širjenje obzorja in znanja (informiranje, učenje), ker jih branje veseli, si z njim popestrijo življenje oziroma čutijo potrebo po branju. Izkazalo se je tudi, da ljudje pogosto berejo v svojem prostem času in da jim ni dolgčas. Za nebranje pa anketiranci navajajo razloge, kot so: pomanjkanje časa, dolgočasnost tega početja, lenoba, odsotnost potrebe po branju, raje berejo revije in časopise oziroma gledajo televizijo.

Na vprašanje "Kje ste dobili knjigo, ki ste jo nazadnje prebrali" je najpogostejši odgovor pri obeh raziskavah izposoja v knjižnici. To seveda ni presenetljiv podatek, če vemo, da je kar 25 % prebivalstva članov slovenskih splošnih knjižnic in da je v knjižnicah v zadnjih letih vsako leto izposojenih približno 14 knjig na prebivalca.

Domače knjižnice – ponos ali zgolj "nepotrebna navlaka"
Kovač je med drugim omenil tudi vse manj založene domače knjižnice, ki so do nedavnega predstavljale ponos meščanskih družin in bile kazalnik njihove izobraženosti ter odnosa do kulture same. Pri nas ima le šest odstotkov ljudi knjižnice z več kot 500 knjigami, pri čemer je to izjavo mogoče komentirati tudi iz malo drugačnega stališča, saj po vsej verjetnosti pri domači knjižnici nad kvantiteto prevlada kvaliteta, čeprav velikost ni zanemarljiva. Pri tem je treba upoštevati tudi v raziskavi zapisano dejstvo, da že "sama prisotnost in velikost domače knjižnice pomembno vplivata na uspešnost in izobrazbo otrok in je ta dejavnik celo pomembnejši od izobrazbe staršev".

Manj spodbudno je, da se kljub potrojitvi števila knjižnih naslovov, ki letno izidejo v Sloveniji, statistična količina knjig v domači knjižnici le neznatno spreminja. Takih, ki doma sploh nimajo knjig, je v obeh raziskavah tri odstotke anketirancev. Je pa ob tem treba opozoriti, da so pri tej primerjavi upoštevane le tiskane knjige, ne pa tudi elektronske, saj teh knjig raziskava iz leta 1998 ni zajela.

E-knjige in črna luknja
Svojevrstno področje so seveda e-knjige, ki so sicer med slovenskimi bralci kar razširjene (20 % je takih, ki jih imajo doma), vendar pa pri slovenskih ponudnikih e-knjig kupujeta le dva odstotka teh bralk in bralcev, samo eden izmed desetih pa se ustavi na slovenskih platformah, kot sta brezplačni Biblos in plačljiva E-emka.

Raziskava opozarja tudi na dejstvo, da razmeroma majhen del e-branja poteka mimo slovenskega knjižnega prostora, kar na pravi pogled pomeni da nanj nima vpliva. Kot opozarja Kovač gre sicer za relativno majhno število ljudi, vendar pa je njihov vpliv na celotni knjižni trg večji od njihovega števila, ker gre za najbolj intenzivne bralce in kupce, ki v marsičem določajo smernice v panogi. In ker pri nakupih v angleškem jeziku prevladujejo mlajši od 34 let, je mogoče, da njihovo obnašanje napoveduje prevladujoča gibanja knjižnega trga. In glede na to, pravi Kovač, da branje te skupine poteka popolnoma mimo našega knjižnega prostora, o bralnih navadah te skupine nimamo pojma.

Kupci in izposojevalci
Delež intenzivnih kupcev, ki kupijo več kot 20 knjig na leto, se je v zadnjih 16 letih zmanjšal s treh na en odstotek. Število tistih, ki kupijo od 11 do 20 knjig, se je zmanjšalo s sedem na štiri odstotke, povečalo pa se je število tistih, ki kupijo od štiri do deset knjig. Skupna prodaja knjig na prebivalca se je zmanjšala s 3,2 knjige na 2,8. Bralci ne kupujejo več dražjih knjig, kot je bila Enciklopedija Slovenije ali razni zdravstveni priročniki, ki so jih večinoma kupovali po direktnih prodajnih poteh. Do velikega padca pa je po letu 1998 prišlo tudi pri prodaji učbenikov.

So pa po drugi strani slovenske knjižnice bolje obiskane; knjižnična izposoja namreč že od osamosvojitve dalje narašča. Na Slovenskem se izposodi 4,8 knjige na odraslega prebivalca, kar je 20 % več kot leta 1998. Poraba knjige na prebivalca se je tako povečala, a izključno na račun izposoje v knjižnicah, je poudaril.

Ah ta prah …
Vsekakor je raziskava slovenskih bralnih navad projekt, ki bi bil lahko bolj pogost. Podatki o kupovalnih navadah Slovencev so sicer zanimivi predvsem za založnike in knjigotržce, medtem ko je za širšo javnost zanimivo predvsem, kakšne so naše bralne navade. Raziskava se jih seveda loteva skozi statistično prizmo; pri čemer so se nekatere ugotovitve izkazale za zelo zanimive, in s stališča bralne kulture tudi nekoliko skrb vzbujajoče.

Denimo dejstvo, da upada število bralcev med visoko izobraženimi ljudmi – torej slojem, ki je od nekdaj veljal za bralsko orientiranega. Ob tem pa tudi dejstvo, da se domače knjižnice vse bolj krčijo. Verjetno bi bilo tu mogoče potegniti povezavo med nekdanjimi in današnjimi statusnimi simboli. Nekdaj je bila to velika, bogato založena (tudi nekoliko prašna) knjižnica, danes pa je to minimalizem, poln elektronskih igračk (s katerih se prah kaj hitro obriše). Tu pa se seveda sama od sebe ponuja e-knjiga – in njena zaenkrat precej nepredvidljiva prihodnost.