Srečko Kosovel se je rodil 18. marca 1904 v Sežani. Kosovel je v svojem kratkem življenju - umrl je v starosti 22 let - prešel skozi več obdobij, vendar je težišče njegovega dela v ekspresionizmu; je najizrazitejši, pa tudi najpomembejši slovenski ekspresionist. Foto: Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani
Srečko Kosovel se je rodil 18. marca 1904 v Sežani. Kosovel je v svojem kratkem življenju - umrl je v starosti 22 let - prešel skozi več obdobij, vendar je težišče njegovega dela v ekspresionizmu; je najizrazitejši, pa tudi najpomembejši slovenski ekspresionist. Foto: Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani

Rad bi povedal ljudem lepo, dobro besedo, svetlo besedo, kakor je svetlo novembrsko sonce na Krasu. Toda moja beseda je težka in molčeča, grenka kakor je brinova jagoda s Krasa. V njej je trpljenje, za katero ne boste nikoli zvedeli, v njej je bolest, katere ne morete spoznati. Moja bolečina je ponosna in molčeča in bolj nego ljudje jo razumevajo bori na gmajni in brinjevi grmi za skalami.

Iz zbirke Pesmi, 1927
Iz zapuščine Srečka Kosovela

Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU je pod naslovom Iz zapuščine izdal pesmi Srečka Kosovela, še neobjavljene v Zbranem delu. Urednik knjige Marjan Dolgan je na predstavitvi opozoril na problematiko rokopisov, s katerimi je imel težave že Kosovel sam. Pesnik je deloval po navdihu in ni pazil na obliko in slovnico.

Janez Vrečko, ki ga je Dolgan predstavil kot enega največjih poznavalcev Kosovela, je dejal, da je Kosovel avtor, ki vedno znova preseneča. Med novimi presenečenji je po njegovem tudi pričujoča zbirka. Poudaril je, da je bil Kosovel izredno plodovit pesnik, ki je na dan napisal več pesmi in približno tri pisma, bral besedila v šestih jezikih ter spal le po dve uri.

Ni se oziral na slovnico
Rokopise, ki jih je pisal na "škrniclje od kupljenih žemljic", je imel skrbno shranjene pod ključem v miznici, je povedal Vrečko. Te je po pesnikovi smrti dobil njegov brat, pozneje pa prof. Anton Ocvirk. Ta je Kosovela, kot je pojasnil Vrečko, v začetku cenil bolj kot prijatelja kot pa pesnika in je "šele, ko se je sam prelevil v znanstvenika, začel odkrivati izredno vrednost Kosovelovih pesmi". Ocvirk je po Vrečkovih besedah opravil veliko delo, saj je imel opravka s posebno Kosovelovo pisavo.

S slednjim se je strinjal tudi Dolgan, ki je rokopise transkibiral in napisal razpravo ter spremno besedo k zbirki. Dejal je, da je Kosovel deloval po principu navdiha, kar je pomenilo, da se ni oziral na slovnico, "tako da je pesmim večkrat kar zmanjkalo ločil". Omenil je tudi dvojno zapisovanje črke "r" in ločljivo zapisane besede, kar je bilo glavni vzrok temu, da so nekatere besede ostale neberljive.

Od pesmi za otroke do pesmi o smrti
Pesmi, ki so večinoma brez datumskih označb, je Dolgan uredil - tako kot že Ocvirk - po naslovih oziroma po prvem verzu, saj veliko pesmi v izvirniku nima naslova. Pesmi je razvrstil po dominantnih motivih, kar ni bilo lahko, ker se motivika meša.

Zbirko začenjajo pesmi za otroke, končujejo pa jo pesmi o smrti. V zbirki pa med drugim najdemo kraške in druge krajinarske pesmi, ljubezenske pesmi, pesmi o kaosu in kozmosu, o slovenstvu in religiozne pesmi. Kot je poudaril urednik, je želel pesmi dati bralcu brez vnaprejšnjega vrednotenja.

Rad bi povedal ljudem lepo, dobro besedo, svetlo besedo, kakor je svetlo novembrsko sonce na Krasu. Toda moja beseda je težka in molčeča, grenka kakor je brinova jagoda s Krasa. V njej je trpljenje, za katero ne boste nikoli zvedeli, v njej je bolest, katere ne morete spoznati. Moja bolečina je ponosna in molčeča in bolj nego ljudje jo razumevajo bori na gmajni in brinjevi grmi za skalami.

Iz zbirke Pesmi, 1927
Iz zapuščine Srečka Kosovela