Založba Nova revija je zbirko Samorog obogatila s štirimi novostmi. Domače pisanje zastopata roman Neizpeta andska koloratura Vladimirja Kovačiča ter knjiga novel in kratkih zgodb Pihalec Klemna Piska. Med prevodnimi deli sta se znašla roman kubanskega pisatelja Aleja Carpentiera Izgubljeni koraki in zbirka pesmi hrvaškega poeta Vlada Gotovca.

Kovačič se je v Neizpeti andski koloraturi tematsko navezal na ambient, mitsko izročilo in situacijske prigode ob potovanju po andskih deželah, je na današnji predstavitvi dejal urednik zbirke Samorog Niko Grafenauer. Če ne bi veliko mesecev preživel pod andskimi gorami in v krajih pod njimi, potem te knjige ne bi bilo, zatrjuje avtor, ki je sicer tragičen razvoj zgodbe popisal na komičen, grotesken, burlesken način, vmes pa je vpletel veliko osebnih izkušenj iz vsakdanjega življenja.

Bralec se že na prvi strani znajde v eksotičnem okolju perujskega mesteca Huaraz v osrčju Andov, kjer se druščina slovenskih gornikov - pustolovcev pripravlja na plezalski podvig. Močno deževje jih prisili k čakanju. Med postopanjem po blatnih ulicah, posedanjem po zanikrnih beznicah in obiskovanjem bordelov z dvomljivim poreklom se zapletajo v prijateljska, alkoholična in ljubezenska nasprotja, predvsem pa v nasprotja v sebi samih, je vsebino romana v spremni besedi opisal Milan Dekleva.

Kratke zgodbe z glasbeno noto
Novele in kratke zgodbe z naslovom Pihalec so četrta leposlovna knjiga in obenem prozni prvenec Klemna Piska, ki je bil doslej znan predvsem kot pesnik in glasbenik. Matej Bogataj jih je v spremni besedi označil za humoreske, s čimer se avtor pogojno strinja. Toda zgodbe imajo, čeprav v vseh prevladuje humor, tudi neko ozadje in simboliko, je prepričan Pisk. V knjigi se, kot pravi, kaže njegova strast do jezikoslovja in glasbe, a ne v želji, da bi bil erudit, temveč z določeno distanco.

Izgubljen v džungli, izgubljen v času
Kubanski pisatelj Alejo Carpentier velja za utemeljitelja magičnega realizma, slog njegovega pisanja je poudarjeno baročen. Roman Izgubljeni koraki je pripoved o izgubljenem človeku, ki pa ni izgubljen v pragozdu, temveč v času in iskanju sebe v drugem, v tem primeru v ljubljeni ženski, od katere ga odreže narava. V spremni besedi pa je prevajalec Ferdinand Miklavc vsebino predstavil takole: Junak romana, glasbenik latinskoameriškega porekla, se želi iztrgati vezem sodobne civilizacije, ki jo simbolizira velemesto, v katerem živi kot suženj časa. Znajde se v konfliktu, saj išče svoje bistvo v preteklosti, vpet pa je v dogajanje v sedanjosti.

Izbrane pesmi pokojnega hrvaškega pesnika Vlada Gotovca so dolgo čakale na objavo, v prevodu Vena Tauferja so zdaj izšle pod naslovom Up brez dokumentov. Gotovac, po izobrazbi filozof, je poezijo pisal, ker je bil prepričan, da človek s svojim enkratnim, neponovljivim življenjem pušča prstne odtise na večnosti, po kateri hrepeni, je dejal Taufer, tudi avtor spremne besede. Gotovac je v hrvaško poezijo, v kateri velja za enega najbolj prepoznavnih glasov, ponovno vpeljal meditacijo. Njegova poezija je po prevajalčevih besedah lirsko meditativna in filozofsko poglobljena. Ni romantična in ni privzdignjena, a pozna tudi humor.