Anselm Kiefer je eden najbolj cenjenih nemških umetnikov obdobja po drugi svetovni vojni. Beuysov učenec slovi po svojih ostrih soočenjih z nemško zgodovino, katera predstavlja v svojih tako imenovanih 'materialnih slikah', delih, ki bivajo med slikarstvom in kiparstvom. Foto: EPA
Anselm Kiefer je eden najbolj cenjenih nemških umetnikov obdobja po drugi svetovni vojni. Beuysov učenec slovi po svojih ostrih soočenjih z nemško zgodovino, katera predstavlja v svojih tako imenovanih 'materialnih slikah', delih, ki bivajo med slikarstvom in kiparstvom. Foto: EPA
Anselm Kiefer
Na začetku svoje kariere je Anselm Kiefer ustvarjal pod močnim vtisom slikarstva Georga Baselitza, pozneje je ob spoznavanju mitologije, judovske akbale in različnih umetniških usmeritev izoblikoval povsem samosvoj slog. Foto: EPA
Anselm Kiefer
Anselm Kiefer je na častnem mestu frankfurtskega lavreata nasledil v Pragi rojenega izraelskega zgodovinarja in pisatelja Saula Friedländerja. Foto: EPA

63-letni slikar in kipar priznanje prejme kot umetnik, ki se v svojem delu vedno znova spoprijema z nemško zgodovino; tudi z njenimi temnimi platmi. O sebi je tako po poročanju časopisa Die Welt nekoč dejal: "Moja biografija je biografija Nemčije." S tem pristopom k delu Kiefer stopa v tradicijo nemških umetnikov obdobja romantike, ki so pred 200 leti v umetnosti skušali izraziti 'pravo nemškost'.

Knjižni regal kot opomin na prevare vsakokratne oblasti
Združenje nemških založnikov, ki podeljuje nagrado, je med drugim sporočilo, da zaradi bogate sporočilnosti gledalec pred Kiefrovimi slikami resnično postane bralec. In prav zares je v Kieferjevih delih pogosto najti navezave na literaturo, razglasitev Kieferja kot dobitnika frankfurtskega priznanja pa je tudi priložnost, da se spomnimo na eno najbolj monumentalnih Kieferjevih del. Razstavljeno je v muzeju Hamburger Bahnhof v Berlinu oziroma v muzeju za sodobno umetnost, predstavlja pa svinčen (svinec je v Kieferjevi umetnosti skoraj najpogosteje uporabljeni material) knjižni regal.

Delo z naslovom Volkszählung (Popis prebivalstva, 1991) je spomin na štetje prebivalstva v Zvezni republiki Nemčiji leta 1987. Okoli tega štetja prebivalstva se je namreč spletla afera. Oblast je štetje prebivalstva utemeljevala kot ukrep, s katerim se bo lahko zaznalo spremenjene socialne razmere in posledično omogočilo bolj pravično razdeljevanje socialne pomoči, številni kritiki pa so v štetju videli le potezo, ki bi oblasti omogočila plačevanje manj socialnih podpor.

Knjige so simbol zgodovinskega časa
Učenec znamenitega Josepha Beuysa, prav tako znanega človekoljuba, je v resnici do zdaj izdelal več kot le eno skladovnico knjig. O njih sam pravi, da nikakor niso spomeniki domnevno vedno bolj izginjajoči kulturi, ki je temeljila na knjigi. Kiefer jih - tako so zapisali v časopisu Tagesspiegel - imenuje "zgodovinski čas" in se tako naveže na svoje večno raziskovanje zgodovine, katere dogodki vplivajo tudi na sodobnega človeka.

Boj proti nesnovnosti povojne kulture
Anselm Kiefer bo nagrado prejel 19. oktobra, in sicer, tako kot je že običajno, v legendarni frankfurtski cerkvi svetega Pavla. Torej v cerkvi, ki je kot prizorišče zasedanja prvega svobodno izvoljenega političnega predstavništva nemškega naroda (to je bilo v letih 1848 in 1849) tudi sama spomenik tiste etike, katero v svojem delu zastopa Kiefer. Ob koncu pa zapišimo le še besede, ki naj bi bile kleč utemeljitve izbora lavreata: "Anselm Kiefer se je pojavil v pravem trenutku, ko je treba premagati diktat neobvezne nepredmetnosti oziroma nesnovnosti povojnega obdobja."

Polona Balantič