Ifigenija Simonović zase pravi, da je pogumna le v toliko, da večkrat spregovori o sebi in da 'stvari, ki jih ne more več povedati po ovinkih, pove kar direktno'. Foto: Mladinska knjiga
Ifigenija Simonović zase pravi, da je pogumna le v toliko, da večkrat spregovori o sebi in da 'stvari, ki jih ne more več povedati po ovinkih, pove kar direktno'. Foto: Mladinska knjiga
Ifigenija Simonović
Ifigenija Simonović je na Filozofski fakulteti študirala primerjalno književnost in slavistiko; po diplomi se je odpravila v London, kjer je na diplomirala še na Višji šoli za umetno oblikovanje. Od leta 2003 živi in ustvarja v Ljubljani. Ukvarja se z lončarstvom, sodeluje na umetniških razstavah keramičnih izdelkov, prevaja iz angleščine, piše članke in eseje. Foto: RTV SLO

Žirija Sklada Marjana Rožanca (Edvard Kovač, Manca Košir, Milček Komelj, Ivo Svetina in Jelka Ciglenečki) je nagrajenko imenovala po literarnem večeru nominirancev (poleg Simonovićeve so bili to Mitja Čander, Gorazd Kocijančič, Jaroslav Skrušny in pokojni Vlado Šav). Nagrado ji bodo uradno podelili v soboto na Trubarjevi Rašici.

Pisanje, ki odpira nova obzorja
Avtoričino delo, ki je knjiga izpovedi, "prežarja iskrenost", je v svoji utemeljitvi zapisala žirija. Gre za "izpovedi ženskega bitja, ki hodi po svetu in išče svoji samoti ustrezno, prijazno, ljubljeno pokrajino, mesto, kraj, prizor, nebo, osebo. In vedno znova se vrača na svoj začetek, k svojemu srcu, iz katerega zajema besede, s katerimi gradi nove pokrajine, 'kraje in konce'".

Pisava Simonovićeve se ne navdušuje nad lastnim slogom, ampak je stvarna, preprosta in hkrati zaresna, so zapisali v žiriji, s čimer po mnenju članov žirije presega umetelnost pisave. Prav s tem pa "mora še tako neobčutljivega bralca prekriti s srhom".

Pred razglasitvijo je predsednik žirije Kovač vodil pogovor z nominiranci, ki so tudi prebirali odlomke iz svojih del. Nagrajenka je ob tej priložnosti povedala, da njeni eseji v nasprotju s pesmimi nastajajo sproti, strukturirano in v določenih rokih, medtem ko "pri pesmih nikoli ne ve, kdaj pridejo".

Državljanka sveta
Simonovićeva, ki je skoraj petindvajset let živela v tujini, je leta 1993 rubriko Sprotnosti za Novo revijo začela pisati predvsem zato, da bi ohranila stik s slovenščino. V svojih esejih piše o vsakdanjih pripetljajih, komentira stike z ljudmi, ki jih ima rada, opisuje naključna, presenetljiva ali nezaželena srečanja, zaplete, probleme, spomine, zadržke, strahove, sanje in potovanja. Iz zadnjih petnajstih let je za pričujočo knjigo zbrala zgodbe s pohodov po Londonu, Ljubljani, Dunaju, Benetkah, New Yorku, Tokiu, Škotski, Irski in Kanadi.

Razmisleki o poslanstvu esejista
Mitja Čander
, nominiran za delo Kuvertirana poteza, je dejal, da mu nominacija - gre že za njegovo tretjo - kot esejistu veliko pomeni. "Esejisti nismo ne romanopisci ne poeti," je pojasnil in dodal, da so "čudni pisci, ki pa jih zavezuje razmislek o sebi in svetu".

Gorazd Kocijančič, nominiran za zbirko Razbitje - Sedem radikalnih esejev, meni, da je poezija "radikalno pričevanje o eni poti", filozofija pa temelji na "mišljenju, ki se izpraznujeje ob svoji poti in se mora odpirati za druge poti"; esejistika povezuje oba pristopa.

Jaroslav Skrušny - bil je nominiran za delo Varuhi spomina - je priznal, da je s pisanjem lastne literature končal že v gimnaziji; pri svojih kritikah del drugih pa se močno naslanja na francoska eksistencialista Sartra in Camusa.

Delo Vlada Šava, nominiranega za delo Vrelec, so predstavili s predvajanjem posnetka arhivskega pogovora s pokojnim avtorjem.