V tem se je posvetila dolgo spregledanim detajlom starih knjig – majcenim ostankom srednjeveških rokopisov, ki pa so v pravih poznavalskih rokah lahko resnične zakladnice novega znanja o srednjem veku.

Platnice knjige pokojnih v župniji Ig so bile ovite v fragment graduala: biti je moral lepo delo in je blizu poznoromanskim rokopisom iz benediktinskega samostana sv. Petra v Črnem lesu (Schwarzwaldu; kat. št. 86). Foto: Lucija Planinc, Arhiv Republike Slovenije
Predstavitev knjige:

Srednjeveški rokopisi in rokopisni fragmenti. Arhiv Republike Slovenije

V sredo, 30. januarja, ob 11.00

Prvo nadstropje Arhiva RS

Gre za najmanjše ohranjene preostanke srednjeveških rokopisov, ki jih ob prihodu nove dobe preprosto niso več prebirali, so se pa zato dobro zavedali trpežnosti njihovega osnovnega materiala, pergamenta, in zato posamezne strani ali le delce teh uporabili pri vezavah novih knjig. Rokopisni fragmenti so se tako pogosto ohranili kot polnilo ali prevleke platnic knjig iz poznejšega časa, kot okrepitve čez hrbtišča in vogale, večkrat pa so jih našli med restavriranjem.

S knjigo Srednjeveški rokopisi in rokopisni fragmenti s podnaslovom Arhiv Republike Slovenije izpod peresa ddr. Nataše Golob smo zdaj dobili prvi sistematični pregled tega poglavja srednjeveške rokopisne dediščine, ki ga hranijo v našem osrednjem državnem arhivu.
Medtem ko sta prvi sistematični pregled srednjeveških rokopisov že leta 1931 prispevala Milko Kos in France Stele (ki sta sicer že tedaj omenjala tudi nekatere fragmente), pa je pred nami prva takšna strokovna obdelava rokopisnih fragmentov.

Antifonar je prepisan in iluminiran v slogu beneških delavnic v 15. stoletju, iniciala E pa je bila očitno tako lepa, da je nekoga zamikala; ostala je samo cvetlično-listna kita na robu (kat. št. 98). Foto: Lucija Planinc, Arhiv Republike Slovenije

Nataša Golob, ena ključnih avtoritet umetnostnozgodovinske stroke pri nas in najboljša poznavalka na slovenski prostor vezanih rokopisnih knjig, z delom dopolnjuje svojo bogato bibliografijo in dolgemu seznamu referenčnih del za proučevanje tega področja dodaja novo monografijo. A ne tudi zadnjo. Z njo namreč šele začenja serijo Manuscripta et fragmenta, v kateri namerava predstaviti še fragmente iz Narodne in univerzitetne knjižnice, Nadškofijskega arhiva v Ljubljani, Semeniške knjižnice in Zgodovinskega arhiva Ljubljana. "Rada bi zaokrožila in pokazala vsaj ljubljanske fragmente, saj se z njimi vendarle kaže intelektualna in kulturna politika v srednjeveških in renesančnih stoletjih v deželi Kranjski. Izjemno bogate pa so tudi knjižnice na Štajerskem, zlasti arhivi in knjižnice na Ptuju in v Mariboru. To je pa tako rekoč nova celina," nam pove.

Sami smo do svoje zgodovine površni, pozabljamo, da je treba spremeniti nepopolne in zastarele poglede.

Nataša Golob

Katalog, v katerem je navedenih 132 enot (a kot opozarja avtorica, je fragmentov več, posamično pa jih je opisanih več kot 190), sta skupaj izdala SAZU in Arhiv Republike Slovenije, kjer bodo v sredo, 30. januarja, ob 11.00 delo tudi predstavili, ob tej priložnosti pa si bo nekaj fragmentov mogoče tudi ogledati.

Čeprav so drobceni, so ti majhni ostanki nekoč mogočnih knjig pričevalci o bogati kulturni dediščini, ki je bila v tem prostoru. Tako nam povedo, da je bila nekje v Ljubljani ali njeni bližini knjiga Orderika Vitala, napisana ob istem času in okrašena v istem skriptoriju kot knjiga Jožefa Flavija, ki je bila v lasti francoskega kralja Karla VIII. (1470–1498) in je zdaj v pariški Narodni biblioteki. Med fragmenti se je znašel tudi bifolij najbrž najstarejšega latinskega prevoda Ptolemajevega Almagesta na svetu. In še marsikatero drugo dragocenost je mogoče prepoznati v teh skromnih ostankih nekdanjih kodeksov. Rokopisni fragment ima svojo antropološko vrednost – v smislu svojega nastanka, svoje zgodovinske prezence in svojega izročila, poudarja Nataša Golob. "Prek svoje prezence govori o času in miljeju, v katerem je nastal, in tudi o miljeju in času svojega poznejšega življenja, ko ga je dobil v roke neki knjigovez, razdrl prodani ali podarjeni rokopis, stresel folije v škatlo in iz nje vzel tisto, kar mu je prišlo prav."

Več pa v spodnjem pogovoru.

Ko po tako dolgem ukvarjanju z rokopisi pripravljate novo monografijo, se poglobite v novo poglavje, tokrat o rokopisnih fragmentih, ali še vedno naletite na kakšen detajl, informacijo, ki vas popolnoma preseneti, morda celo v čisto novo luč postavi vaše dozdajšnje vedenje?
Tukaj moram vendarle reči, da sem v to raziskovalno polje vstopila pred 20 leti. Takrat sem najprej v piranskih arhivih našla nekaj zelo zanimivih fragmentov. Potem me je na fragmente v Semeniški knjižnici v Ljubljani opozoril profesor Marijan Smolik, zatem še prijatelj fr. Felicijan Pevec iz Novega mesta, ki mi je fotokopiral nekaj krasnih stiških fragmentov. Ko sem raziskovalno delo še nadaljevala ter bila tudi v ZDA in na Dunaju, se mi je pokazalo, da sem, kar se tiče fragmentov, pravzaprav na zelo spolzkem terenu: to so popolnoma razdrobljene, nepovezane informacije.

Tudi slabo vidne in poškodovane nitaste iniciale pomagajo pri določanju časa in kraja, kjer je nastal izvirni rokopis – to je preostanek Biblije, napisane v Avstriji ali na Frankovskem proti koncu 13. stoletja (kat. št. 27). Foto: Lucija Planinc, Arhiv Republike Slovenije

Razlika med analizo srednjeveškega rokopisa in sočasnega rokopisnega fragmenta je velika. Rokopis, ki ima 50 ali 200 folijev, je zakladnica podatkov in pove več kot kateri koli fragment. Fragment pa je zadnji preostanek srednjeveške knjige, ki je bila nekoč resnična knjiga, ampak kakšna je bila njena prvotna podoba? Katere vsebine so bile združene pod enimi platnicami? Iz katere biblioteke je prišla, kdo jo je naročil, kdo prepisal, komu je služila, kdo jo je bral, kaj se je s knjigo dogajalo od nastanka do končne postaje, razreza v pergamentne kosce? To so vprašanja, ki jih je treba pazljivo raziskati in previdno obravnavati. Šele potem, ko je pregledano večje število fragmentov, je čas za predlog opredelitve; večkrat pa naletim tudi na pergamentne kose, ki so sprva bili del enega samega kodeksa (in so celo v različnih arhivskih zbirkah) in temu rečem "fragmentni klaster", skupek. Odgovori se oblikujejo zelo počasi.

Pri rokopisih ni nikjer mogoče reči, da smo prišli do dokončnega in nepreklicnega, popolnega spoznanja. Fragmenti so od prvega do zadnjega nepodpisani in nedatirani. Pa vendar je raziskovalni proces tako kot sestavljanka, nekaj podatkov dobimo tukaj, nekaj tam in s previdnim, a logičnim povezovanjem lahko pridemo tudi do osnovnega odgovora, kaj imamo v rokah. Ko sem pred kakšnimi petimi leti za monografijo Bookbindings. Theoretical Approaches and Practical Solutions (založba Brepols) napisala članek o fragmentih različnih ljubljanskih provenienc, sem poleg vsebinske in časovne opredelitve skušala pokazati, kako, v kakšnih strukturnih vlogah so jih knjigovezi uporabljali. Rokopis, ki je bil v zasebni, župnijski, samostanski knjižnici in je sčasoma postal zelo reven preostanek svoje imenitnosti, je bil kot knjiga v nekem trenutku nezaželen, nepotreben, neuporaben. Ampak pergament je odličen material, ki so ga knjigovezi odkupovali, saj je bil za knjigoveške namene zelo uporaben, odpadni pergament je bil še vedno trpežen in vsekakor cenejši kot kateri koli drug material. Tako so se majhni deli rokopisov ohranili kot preostanki v knjigoveškem izdelku.

"Če bi dobro poznali svojo zgodovino, bi več govorili o velikih ljudeh"

Fragmenti so lahko sorazmerno veliki ‒ denimo cel folij, če je z njim prevlečena neka platnica. Lahko pa je tudi trak, visok samo pol centimetra in dolg 7 milimetrov, ki so ga uporabili za polepitev notranje strani usnjenih trakov, s katerimi so zaklepali knjige. Ali pa za tisto, čemur se reče po latinsko signacula – to so pa označki, majčkeni lističi, ki so prilepljeni ob strani knjižnega bloka, zato da knjigo odpremo pri zaželenem poglavju. Če imamo 2 milimetra zgornje in 2 milimetra spodnje vrstice in nobene črke ni videti v celoti, potem marsičesa ni mogoče opredeliti, imamo pa pred seboj uganko, ki jo skušamo rešiti in tudi povezati v širše dogajanje.

Kadar je na fragmentu mogoče prebrati določila o pogodbah, potem gre za delo iz civilnega prava; rokopis je najbrž nastal v Bologni, fragment pa je prekrival platnice neke knjige v cistercijanskem samostanu Kostanjevica (kat. št. 89). Foto: Lucija Planinc, Arhiv Republike Slovenije

Gre torej za neke vrste reciklažo starega materiala. Kaj nam ohranjeni rokopisni fragmenti povedo o tem, kako se je spreminjalo vrednotenje knjig? Katera dela so se najpogosteje znašla kot "reciklažni material"? Je mogoče prepoznati neko rdečo nit, ki jih povezuje?
Na žalost gre za rdečo nit, ki se ji reče: teh knjig več ne potrebujemo. Zgodovina knjig je zgodovina nastajanja in zgodovina uničevanja. ‒ Tridentinski koncil iz sredine 16. stoletja je gotovo eden od takih dogodkov, ki je zarezal v sklope starejših liturgičnih knjig, vsekakor je prepovedal oglejsko liturgijo in zapovedal rimsko. Sicer vemo, da so v oglejskem patriarhatu, se pravi na območju južno od Drave, liturgične knjige še nekaj časa vseeno uporabljali, ampak predpis je vendarle predpis. Rokopise z besedili oglejske liturgije so zlagoma nadomestili tiski, ki jih je predpisala rimska kurija. Na drugi strani pa vemo, da so bili nekateri prepisi polni napak, "kontaminirani" vstavki, komentarji. Take primere ponujajo fragmenti Svetega pisma, s katerim sicer ni nič narobe, a če so zasledili kakšno napako, ker je bil prepis narejen po slabi predlogi, so se pozneje odločili, da bodo kupili natisnjeno Biblijo. Tako so se odrekli srednjeveškemu izvodu, ki je bil mogoče tudi poškodovan. Najti verzijo, ki je »nečista«, v kateri so naplasteni komentarji v neklasični latinščini, je z današnjega stališča znanstvenih analiz tradicije svetopisemskih besedil in oblik srednjeveške latinščine skorajda čudež, vsekakor je krasen primer rokopisne zgodbe. V 16. in 17. stoletju so pa ravno takšne knjige oddajali tudi zaradi tega, ker jim je bila pomembnejša brezhibna Biblija.

To sta gotovo dva velika razloga, tretji pa so čiščenja župnijskih, samostanskih in tudi plemiških knjižnic. Velikokrat so se odrekli knjigam, ki so bile pisane v nemščini. Govorjeni jezik se je v nekaj stoletjih zelo spremenil in zapisanega niso več gladko razumeli. Ko pa neko besedilo postane preveč zapleteno in ni več v užitek, in je na vrhu vsega še pisan v kurzivi ali individualizirani obliki bastarde, ki se je prav tako naglo spreminjala, so tudi te knjige umaknili iz knjižnic.

Stiški nekrologij je pomemben zgodovinski dokument s številnimi podatki; ko je bil kodeks še popoln, je po višini meril približno 52 cm (kat. št. 104). Foto: Lucija Planinc, Arhiv Republike Slovenije

V uvodu knjige lepo zapišete, da je "zgodovina snela s piedestala srednjeveške rokopise, svoje čase nosilce najsvetejših misli", a ne le misli, tudi slikarstva. Kakšen je bil odnos do fragmentov s knjižnim okrasom? Se te morda redkeje uporabili v vezavah poznejših knjig ali jih je občasno doletela enaka usoda?
Za boljše razumevanje se ozrimo na celoto: če bi upoštevali vse znane rokopise (mimogrede: iz srednjega veka se je ohranil najmanj en milijon rokopisov, tako na pergamentu kot na papirju, pa še to je mogoče (!) 5 odstotkov vseh, ki so nastali), je 90 odstotkov kodeksov brez sleherne slikarske iniciale. Deset odstotkov jih ima eno slikarsko inicialo, največkrat na samem začetku. Še manj, en odstotek vseh ohranjenih rokopisov pa ima nekaj več okrasa, več inicial, miniatur, barvitih bordur itd. V tem sklopu, ki sem ga zdaj obravnavala in je v celoti povezan s slovenskimi lokacijami, je tudi nekaj fragmentov iz Stične iz časa opata Folknanda. Res sem se razveselila, ko sem nekajkrat videla ohranjen vsaj del iniciale in si lahko rekla, da jo je naslikal Engilbert ali pa Izidorjev mojster. S takimi najdbami se opus teh mojstrov lepo povečuje. Sem pa pred meseci v fondu Zgodovinskega arhiva Ljubljana, kjer imajo kakih 600 fragmentov ali celo več, videla snete pergamentne folije, tudi iz stiškega 12. stoletja. Zvečine so deli starozaveznih knjig, kjer pa je ohranjen cel folij, le kvadratek z inicialo je izrezan.

Celo pri fragmentih torej zasledujemo strast do lepega, posedovati nekaj odličnega. A fragment brez iniciale se je ohranil, kje pa je tista izrezana iniciala, seveda nihče ne ve. – Arhiv Republike Slovenije hrani nekaj folijev glasbenih rokopisov iz t. i. beneške šole in tudi tukaj je najti liste, ki imajo takšno "okno", iniciale več ni, je le obstranska vitica.

Knjiga, naslovljena Register cerkve sv. Mihaela na Bočju, ki je bila pod samostanom Kostanjevica, ima hrbet okrepljen z odrezkom iz homilij Bede Častitljivega: iniciala je delo knjižnega slikarja Engilberta iz Stične (kat. št. 33). Foto: Lucija Planinc, Arhiv Republike Slovenije

Omenjate opata Folknanda. Fragmenti iz Arhiva RS so dopolnili tudi naše vedenje o rokopisih iz Stične v njegovem času, tako o samem bibliotečnem fondu, kot o procesu nastajanja posameznih kodeksov in o estetskih odločitvah. Nekomu, ki se ne ukvarja toliko s srednjeveško učeno kulturo, ime Folknand morda ne pove dosti, vendar je ta opat dosti storil za Stično in njegovo prizadevanje za knjižnico dopolnjuje pomembno poglavje tega odličnega samostana.
Cistercijanski samostan Stična je bil ustanovljen leta 1135 oziroma 1136, ampak ustanovna listina še ne pomeni, da je samostan že stal. Arhitektura je rasla približno dve desetletji, nedvomno pa so imeli knjige, ki so jih potrebovali za liturgijo in praktične naloge. Za nas je predvsem pomembna odločitev opata Folknanda (za katerega vemo, da je umrl 4. decembra 1180), ki si je zadal postaviti veliko imenitno knjižnico v Stični. Ko sem pred dobrimi 30 leti pisala o stiški biblioteki iz 12. stoletja, sem sestavila približno 40 enot (te so na različnih lokacijah, dosti jih je pri nas, knjige pa najdemo še na Dunaju in v Wolfenbüttlu).

Takrat nisem poznala fragmentov, ki so se pridružili starejšemu rokopisnemu jedru in tako je treba reči, da je v knjižnici frančiškanskega samostana v Novem mestu kakih 20 fragmentov, najmanj 30 fragmentov je v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, pa tudi tukaj, v Arhivu Republike Slovenije jih je blizu 30. Med temi so me razveselile najdbe Židovskih starožitnosti Jožefa Flavija, tudi kup fragmentov iz pridig Bede Častitljivega (tudi tega kodeksa do zdaj nismo poznali), dve pomembni slovarski deli, ki sta dokazilo visokih jezikovnih in intelektualnih ter študijskih zahtev. Tako se nam naenkrat knjižnica v Stični v času 1175‒1180 pokaže v boljši luči, kot smo vedeli. Samostan je bil vplivno intelektualno žarišče, ki je imelo povezave po vsej deželi Kranjski, tja do Škofje Loke, Kranja, bil je v stikih s tedanjim plemstvom. Ne moremo biti dovolj hvaležni Folknandu in njegovemu velikopoteznemu načrtu, uresničenem s knjižnico. To je zamisel, ki jo je prinesel iz Burgundije, iz cistercijanskih matičnih samostanov in iz krajev v Porenju: treba je razmišljati v velikih dimenzijah, če želiš, da ima delo, četudi nedokončano, ob svojem času močne temelje.

Pravna dela so se po nekaj stoletjih morala umakniti novejšim, med starejšimi pa je najti tudi take, ki so sestavljeni iz tistih poglavij, kot so jih v kakšnem samostanu potrebovali; fragment kanonskega prava je preostanek lepo prepisanega kodeksa iz zgodnjega 13. stoletja (kat. št. 66). Foto: Lucija Planinc, Arhiv Republike Slovenije

Kot sklenete v uvodnem zapisu monografije, so presenečenje fragmenti, ki so preostanki znanstvenih del in na eni strani kažejo, da so bili tukaj zahtevni bralci z visokimi intelektualnimi standardi, na drugi strani pa jih je treba upoštevati kot dokazila o nekdaj prestižnih stvaritvah. To nakazuje, da se je na Kranjskem dogajalo marsikaj zanimivega in pomembnega in je neka prenagla ocena o provincialnih stvaritvah in ljudeh zmotna.
Sami smo do svoje zgodovine površni, pozabljamo, da je treba spremeniti nepopolne in zastarele poglede. Znanstvena bera je bila v zadnjih desetletjih velika, bilo je veliko novih odkritij in odstiranj (hote ali nehote) pozabljenih vrednot. Zdi se mi, da se ne znamo otresti bremena druge polovice 20. stoletja, ki je vse, kar je spadalo v okolje Cerkve in aristokracije, stigmatizirala, veliko je bilo po nepotrebnem uničenih stvaritev ,in to so bili naši spomeniki, dokumenti naše zgodovine. Čas po 2. svetovni vojni ni priznal, da je bilo tukaj živeče plemstvo povezano z zemljo in ljudmi v teh krajih, da so samostani dolgo časa izpolnjevali hvalevredne naloge, povezane s šolstvom, zdravstvom, tehničnim napredkom, da so bili tukaj sijajni gradovi z imenitnimi knjižnicami in umetninami. Strniti toliko stoletij na omembo Brižinskih spomenikov in Trubarja ne zrcali prave slike teh stoletij.

Že omenjena dela govorijo, da so bile tukaj knjižnice, ki so bile zares na visoki ravni, ker so tudi fragmenti, ki so se ohranili, zrcala plemenite pisne kulture in odličnega znanja. Tako kot nekateri popolni rokopisi tudi fragmenti iz Arhiva Republike Slovenije potrjujejo, da je več rokopisov nastalo v univerzitetnih skriptorijih. Kot primera naj navedem dva fragmenta: na prvem mestu so odlomki iz Priscianove Gramatike, na drugem je Ptolemajev Almagest. To sta dve prvovrstni znanstveni deli, ki so ju prepisali okoli 1200 v ambientu neke severnoitalijanske univerze, verjetno Padove. Obakrat je zanimiva pisava, lepa zgodnjegotska univerzitetna tekstura. Na Priscijanovem fragmentu, ki ga k sreči vidimo tudi z notranje strani, je prišla do izraza veščina kopista, ki je obvladal latinščino in grščino tudi v estetsko lepem duktusu. Kdor je bral besedilo, ki ima v latinski razlagi grške termine v različnih slovničnih oblikah, je moral biti izobražen. Priscianova Gramatika je namreč v izvirni obliki, in ne samo v izvlečku za šolske potrebe, kar samo po sebi govori o zahtevnih ciljih neznanega bralca. Čeprav je iz srednjega veka znanih lepo število rokopisov, pa je to prvi odlomek, evidentiran pri nas.

Velikonočne igre, ki so jih igrali ali recitirali na trgih pred cerkvijo, so sestavljene iz svetopisemskih besedil in apokrifnih spisov, ki govorijo tudi o čustvih oseb, vpletenih v dogajanje. To je del t. i. Klosterneuburške evangeljske pripovedi, prepisal pa jo je Heinrich Aurhaym, verjetno za kranjskega župnika Kolomana von Manswerd (kat. št. 129). Foto: Lucija Planinc, Arhiv Republike Slovenije

Imamo pa zato spomenike tudi drugih slovničarskih del. – Še večje presenečenje je – vsaj zame – fragment Ptolemajevega Almagesta. Klavdij Ptolemaj je bil grški astronom, matematik, geograf, ki je živel med približno letoma 100 in 170. V tem delu, ki je zbornik več naravoslovnih študij in mu pravimo Almagest, povezal starejše grško znanje o astronomiji, ki je upoštevalo tudi mezopotamske in druge tradicije. V knjigi so tablice, razpredelnice z opisi posameznih planetov, ozvezdij in njihovih pozicij itd. in del teh tabel je tudi na fragmentu. Gre torej za delo, ki je – kljub geocentričnemu sistemu – podlaga za izhodišča moderne astronomije. To delo, prevedeno v arabščino v 9. stoletju, je prek arabskega prevoda prišlo v Toledo, kjer ga je malo pred letom 1175 prevedel Gerardo iz Cremone. Ta prevod so potem potrdile tudi druge »inštance«, zaradi česar je bila Gerardova verzija širše znana in sprejeta. Za zdaj je Ptolemajev fragment viden le kot umazan fragment na prevleki knjige in marsičesa ni mogoče natančneje povedati. Vseeno – zaradi časovnih okvirov – mislim, da gre za Ptolemajevo delo v prevodu iz toledanske šole. Notranje strani ne moremo videti, saj je na knjigi, ki ima še vedno kakovostno vezavo in se ta fragment ne bo snel.

Ena od knjig sodnih protokolov gospostva Bled je ovita v fragment Cerkvene zgodovine Orderika Vitala (kat. št. 6). Foto: Lucija Planinc, Arhiv Republike Slovenije

Dodajmo, da to ni edini prevod Ptolemaja (Henrik Aristippus ga je prevedel iz grščine, vendar prevod ni bil sprejet, med drugim zaradi nekritično vključenih komentarjev). Skratka, s tem Ptolemajem smo dobili fragment najstarejšega latinskega prevoda, verjetno ni starejšega izvoda, časovno blizu pa sta fragmenta iz avstralske državne knjižnice v Viktoriji. Bistveno starejša sta dva grška fragmenta, kolikor vem, pa latinske verzije iz časa pred 1200 ni.

Druge vsebinske novosti pomenijo fragmenti zgodovinskih del, kot je Zgodovina Cerkve Orderika Vitala. To je še en fragment, ki je na zunanjščini strašansko umazan, ampak ob pogledu na notranjo stran se srce kar ustavi. Kot sem omenila, je delo je nastalo okoli leta 1100 v srednji Italiji, pisava in iniciala pa sta popolnoma enaki rokopisu, ki je bi v lasti francoskega kralja Karla VIII. Ta istovrstnost pisave in inicial nam pove, da če je bila taka knjiga dobra za francoskega kralja, mi imamo pa tukaj fragmente, je to samo po sebi kompliment tistim, ki so to knjigo imeli. Vesela sem tudi fragmenta Historiae scholasticae Petra Comestorja in Židovskih starožitnosti Jožefa Flavija.

V nasprotju s celimi kodeksi je pri fragmentih, kot ste tudi omenili, veliko manj oprijemljivih podatkov, na podlagi katerih jih je mogoče umestiti v čas in prostor. S čim vse si pri tem pomagate?
Najprej sem si sestavila seznam elementov, ki jih želim evidentirati. Na spisku je 20 glavnih alinej in večina jih ima še kakšno dodatno, saj je denimo samo pri vezavah mnogo detajlov, ki jih je treba upoštevati.

Temelj raziskovalnega dela so meritve. Številke, izmerjene v desetinkah milimetrov, so neizprosne, in to je treba upoštevati. Skoraj vedno lahko izmerim vrstično višino, a oko se naglo zmoti za kakšno desetinko milimetra ali cel milimeter in potem naenkrat nista pred menoj dva fragmenta iz enega rokopisa, ampak sta fragmenta iz dveh kodeksov, čeprav je besedilo prepisala ista oseba ali pa gre za isto delavniško skupino. Potem je seveda pomembna prepoznava besedila. Zdaj, ko imamo internet, je lažje potrditi ali zavreči identiteto besedila. Med besedili, ki sem jih lahko samo na široko opredelila, so predvsem tista liturgična besedila, ki spadajo v okvire oglejske liturgije. A dokler ne bo kakšen poznavalec liturgike teh fragmentov vsebinsko in strukturno opredelil (mislim na zaporedje), je bolje ostati pri širši oznaki. Lahko pa sem predlagala čas nastanka in pisno šolo, zato je v opombah vedno našteta kopica rokopisov, ki so objavljeni in so paleografske primerjave mogoče. – Zdi se logično, da so vsi fragmenti oglejske liturgije iz rokopisov, ki so nastali v naših krajih: prepisovalec je potreboval vzorčno knjigo, po kateri je lahko naredil kopijo. Vzorčnega rokopisa seveda ni mogel dobiti v avstrijskem ali na južnem nemškem prostoru. Lahko pa je kopist prišel iz tistih krajev, ohranil slog pisave, ki pripada npr. avstrijski šoli, ampak živel in prepisoval je tukaj.

Mnogim fragmentom se pozna, da so v preteklih stoletjih trpeli in včasih je opredeljevanje vsebine, časa in kraja nastanka tako rekoč nemogoče: fragment cistercijanskega lekcionarja je delo neke srednjeevropske šole (kat. št. 50). Foto: Lucija Planinc, Arhiv Republike Slovenije

Pri določanju vsebine in neposrednega odlomka se je dostikrat izkazalo, da iskanje po modernih znanstvenih izdajah ne da pravega rezultata. Najmanj ovir je bilo z liturgičnimi besedili, sicer pa je bila praviloma odločilnejša vzporedna oblika besedila v kakšni tiskani knjigi iz 15. ali 16. stoletja. Za identifikacijo je potreben popoln niz besed, ki ni krajši od petih zaporednih besed, ker pa so besedila v 13. ali 14. stoletju zapisana v drugačni sintaksi, tudi druge besede so uporabili, so bile sedanje znanstvene publikacije v prečiščeni latinščini pogosto jezikovno precej oddaljene. A taka je narava rokopisnih detektivk, ki včasih "kravžljajo" živce. Preučevanje fragmenta se ne konča vedno s srečnim koncem. Že ko ga prvič vzamem v roke in si rečem: "O, a takšen si", se začne dialog, ki traja precej časa. Fragment lahko stokrat obrnem, posnetek na računalniku povečam tako, da noben detajl ne ostane spregledan, pa mogoče lahko ugotovim samo temeljno osebno izkaznico. A vsak raziskovalec bo, ne oziraje se na svoje znanstveno polje, povedal, da vseh vprašanj ni mogoče razrešiti, nekatera zahtevajo veliko časa, pa tudi sreča je dobrodošla.

Kako je s prepoznavanjem osebnega sloga pisave? Verjetno so bili kopisti spretni v kopiranju različnih slogov in je zato včasih težko vedeti, za koliko rok gre?
Če imamo rokopis, je to vprašanje na mestu. Pri fragmentu pa odgovora na vaše vprašanje ni. V predgovoru sem kot primer dilem ob menjavah osebnega sloga zapisovalca navedla Avguštinovo Božjo državo iz NUK-a (Ms 2). To je rokopis iz leta 1347 iz Bistre, kjer se lepo vidi, kako en sam prepisovalec v trenutku raztresenosti začne pisati v drugačni pisavi in se nato po petih vrsticah vrne k svoji prvotni pisavi. Pozneje se spet "izgubi" in naenkrat piše v precej manjši ali precej zoženi pisavi. A to je mogoče videti samo takrat, ko je na voljo cel kodeks. Fragment pa pokaže nekaj vrstic in skorajda ni mogoče slediti slogovni menjavi enega prepisovalca. – Čeprav take menjave opažam tudi pri kopistih, ki so delali v Stični, me zelo veseli, da sem lahko z njimi nesporno povezala nekaj fragmentov. Še bolj me pa veseli, da je bilo mogoče v opus Heinricha Aurhayma dodati še en, doslej neznan misalni fragment. Možakar je ena bolj enigmatičnih oseb iz časa okoli 1400, ki je izviral iz širšega dvornega okolja na Dunaju in je bil potujoči rokopisnik. V Ljubljani je pet rokopisov oz. fragmentov, ki jih je sam prepisal ali pa vsaj sodeloval pri njih, med njimi prelep rokopis Moralij o Jobu (Ljubljana, Nadškofijski arhiv). Njegova pisava je precej spremenljiva, a ima osebne značilnosti, ki zahtevajo primerjavo vseh znanih prepisanih del. Dosti trdnejši je ostal njegov specifični slog, vedno naklonjen nitastim inicialam z žličastimi zankami in dvojnimi vrstami biserov.

"Ali se znamo postaviti z dokumenti naše preteklosti in zanje?"

Ukvarjanje s srednjeveškimi rokopisi, zlasti, ko gre za rokopisne fragmente, se zdi na prvi pogled posvečanje z zelo ozkemu področju kulturne dediščine, pa vendar ti drobni preostanki nekoč mogočnih knjig ogromno povedo o marsičem ‒ kaj je tedanji človek bral, kaj je ob besedilo pripisal, podaja vpogled v duhovni, kulturni in umetniški milje časa, kakšna je bila zgodovina knjige kot takšne itd.
Če vprašate gimnazijca, kaj ve povedal o knjižni kulturi v našem srednjem veku, bo gotovo navedel Brižinske spomenike in dodal še Primoža Trubarja, a protestantika je že v dobršni meri tiskana. Morda bi še poznal pridižna besedila iz Stične (Stiški rokopis) in Celovški rokopis, ne bi jih umestil v književnost v polnem pomenu besede. Krčenje na slovenski jezik ne prinese literarnih, kulturnih in intelektualnih razgledov, to je napačno postavljen plot. – Ko sta Milko Kos in France Stele leta 1931 izdala prvi znanstveni katalog srednjeveških rokopisov pri nas, sta navedla 159 rokopisov. Besedil je seveda precej več. Ampak iz vsega skupaj pa vendarle ne pride na plano spoznanje, kakšna je bila intelektualna vrednost teh besedil. Če k tem rokopisom dodamo 132 enot iz Arhiva RS, pa 600 do 800 fragmentov iz Zgodovinskega arhiva Ljubljana, približno toliko iz Nadškofijskega arhiva Ljubljana, kakšnih 500 fragmentov iz NUK-a, kakšnih 300 fragmentov iz Semeniške knjižnice, pa na vsem lepem presežemo številko 2000. To je veliko novih naslovov in z njimi se bistveno spremeni razvid literarnih in znanstvenih besedil pri bralcih v deželi Kranjski, prav tako se predrugači pogled na pahljačo uporabljenih pisav, na oblikovanje knjige, na razmerje med knjigami na zasebno rabo in za prezenčna besedila. Šment, to je bil pa res temperamenten in zelo h knjigi obrnjen čas.

Označki (signacula) so trakci, prilepljeni na robove knjižnega bloka. Manjših fragmentov skorajda ni. Foto: Lucija Planinc, Arhiv Republike Slovenije
Platnice urbarja dvorca Ruperčvrh so prekrite z dvojnim folijem, kjer so astronomske tabele, ki jih je sestavil Klavdij Ptolemaj in so del Almagesta (kat. št. 37). Foto: Lucija Planinc, Arhiv Republike Slovenije

Knjižno dediščino srednjega veka ves čas povezujemo izključno z nabožnimi vsebinami. Te so sicer zares v številu prevladovale, pa vendar je vsaj pri nas premalo prisotna informacija o vseh drugih vrstah knjig ‒ od literarnih do filozofskih, od matematičnih do astronomskih, od enciklopedičnih do pravnih.
Začniva s tem, da imamo že o srednjeveških pridigah napačno predstavo, ker izhajamo iz sedanjega časa, in mislimo, da je bila pridiga vezana na svetniški praznik ali kaj podobnega. A v srednjem veku je imela pridiga širšo vlogo, bila je posredovalka različnih informacij, oblikovala je širši odnos do pojavov, dogodkov, političnih in naravnih prilik. To je bila javna beseda (spomnimo se na pridige v 15. stoletju, ko je, recimo, Girolamo Savonarola javno ožigosal umetnost, ali na pridige, ki so pozivale k uporom). Pridige so vsebovale tudi razmišljanja o težavah, ki so jih pestile, o davkih, ki jih je oblast napovedala, o vojski, ki se obeta. Skratka, pridige so samo do dveh tretjin nabožne vsebine, vedno pa je veliko polje namenjeno tudi za tegobe in občutja posameznika in vsakdanjika. Tudi knjige, ki so s pridigami povezane kot priročniki z motivi in spodbudnimi primeri, so pravzaprav zbirke pregovorov, ki so jih uporabili v javnem nagovoru. In ti srednjeveško zarobljeni pregovori so včasih zares duhoviti, tako da tečejo od smeha solze. Ljubke so, tako iskrene so te izgovorjene klofute.

Sama lahko govorim zgolj o fragmentih, ki so na pergamentu. Papirnih fragmentov knjigovezi niso uporabljali, saj je papir preslaboten material za knjigoveške potrebe. Papir je preveč občutljiv, hitro preperi, vlaga mu gre zelo do živega, dostikrat je naluknjan zaradi agresivnih tintnih pripravkov. Pergament je bolj odporen in ob primernem spravilu, je po 3000 letih še vedno uporaben. – Zgodovina srednjeveške znanosti je seveda sestavljena iz rokopisov, ki so v Toledu, Oxfordu, Parizu, Bologni, Vatikanu itd. Z našim gradivom se vedno postavim v dialog ob identifikaciji besedila, sicer pa je treba vedeti, da je "čista znanost" v sodobnem smislu sicer prisotna, a se v zgodovinsko ali matematično delo dostikrat vplete religiozna razlaga, postavitev dognanj v okvire božjega delovanja. Pa je to lahko teorija ulomkov ali obravnavanje loma svetlobe v vodi (zaradi česar je imel Roger Bacon resne težave). Naše ravnilo, ki potegne črto med božjim stvarstvom in znanstvenimi dognanji, se vselej ne obnese. Ni ga znanstvenika, ki bi se odrekal veri in vse delo, vse misli so pisane pod znamenjem krščanske večnosti. Prav tako je zgodovina podana v tem kontekstu. Če ponovno omenim delo Historia scholastica Petra Comestorja, ali sijajno razpravo Historia ecclesiastica Orderika Vitala, zgodovinske fragmente v delu Beda Častitiljivega itd., je jasno, da nam vsi ti spisi posredujejo ogromno podatkov iz resničnega zgodovinskega dogajanja, ki pa imajo vendarle to krščansko lupino.