Kot zgodba (ali natančneje zgodbe) se bere tudi njegova nova monografija, v kateri odstira prelomno obdobje v zgodovini slovenske umetnosti.

Čas prebujenja: Slovenska umetnost 1880–1918 (izšla je pri založbi Beletrina) je monumentalen zapis erudita o obdobju, ko se je v slovenskem prostoru rojevalo moderno življenje, v umetnosti pa v razponu od alegoričnega realizma bratov Šubic do barvnega izraza Jakopiča moderna umetnost.

Štiri desetletja likovnega ustvarjanja odstira Brejc v esejistični zapisih, v katerih upošteva vse umetniške discipline, z edinstvenim avtorskim pristopom pa o nič kolikokrat študijsko raziskovanem in opisovanem obdobju odpira povsem nove poglede in interpretacije. Ob raziskovanju in pisanju avtorja ni zanimalo podajanje faktografskih opisov (čeprav je knjiga polna zanimivih drobcev, ki pomagajo slikati vzdušje tistega časa v najširšem diapazonu), ampak umetnine doživlja kot ustvarjalni gledalec.

Nobena slika ne živi sama v svojem ozkem prostoru
Brejca tudi ni zanimal kanon, vertikala umetnosti obdobja, temveč horizontala, saj nobena slika ne živi sama v svojem ozkem prostoru, pravi. S knjigo slika prostran relief obravnavanega časa, ki se mu ni približal le z razširjeno prizmo, skozi katero je pristopil k vizualni umetnosti obdobja, ampak predvsem z opazovanjem umetnin z metodami oz. pristopom časa, v katerem so nastale in bile prvič motrene.

Kot sam pravi, skuša v delu pokazati nastanek moderne estetske kulture v Sloveniji. Gre torej za obdobje, ki povezuje stoletje literature, kot opisuje 19. stoletje, in stoletje vizualnosti, kot označi stoletje, ki sledi. V novo dobo vstopi avtor s filmom, tistim medijem, zaradi katerega se je moral gledalec najbolj spremeniti, nato pa z nenehnim sopostavljanjem različnih disciplin v treh velikih poglavjih (Moderna estetska kultura, Ikonizacija krajine in Prizori iz modernega življenja) med drugim reinterpretira kiparstvo, fotografijo zgodnjega 20. stoletja z Bertholdom na čelu (za katerega pravi, da ga je treba postaviti v popolnoma isto lego kot Jakopiča, Jamo in Sternena) pa umesti tja, kamor bi jo morali že sodobniki.

To je zgodba o umetnosti, ki se ji je ob občudovanju vedno očitalo tudi zamudništvo, kar pa se zdi avtorju krivična oznaka. "Ves čas se govori, da je slovenska umetnost stoletja zadaj, ampak to ni res. To samo pomeni, da ne gledamo dovolj natančno in da ne verjamemo v umetnike," meni Brejc. "Mi nismo četrt stoletja za impresionisti, ampak za institucijami, ki omogočajo avtonomijo likovne umetnosti," pravi.

Več pa v pogovoru, ki ga je za oddajo Likovni odmevi z umetnostnim zgodovinarjem pripravila Iza Pevec. Vabljeni k poslušanju: