Foto: Pomorski muzej
Foto: Pomorski muzej "Sergej Mašera" Piran

Danes so predstavili knjigo v Pastoralno-kulturnem centru Georgios v Piranu. Ob tej priložnosti sta nastopila piranska glasbenika Miriam Monica in Marsell Marinšek. Obenem so predstavili tudi avtentični dukal beneškega doža iz leta 1578 o gradnji mostu.

Dukal, rokopis iz leta 1578, obsega zgodbo o gradnji mostu, ki je predstavljen v Humarjevi knjigi. V njem so dana navodila, kako naj se gradi ta dvižni most. Besedilo dokumenta je sicer objavljen tudi v knjigi.

Na podlagi raziskav, razstav in publikacij
"Knjiga je odličen povzetek vsega tistega gradiva, ki ga Humar proučuje v zadnjih letih, tudi na podlagi raziskav, razstav in publikacij Pomorskega muzeja,"
je povedal Franco Juri, direktor Pomorskega muzeja v Piranu. Vir podatkov za delo je tudi knjiga Nadje Terčon o starem piranskem pristanišču, "zgodba o mostu pa je na neki način nadaljevanje, nadgradnja tega sledenja razvoju mesta Piran".

V opisu knjige piše, da je zgodba, ki se začne v 16. stoletju, v času beneške vladavine, in se konča konec 19. stoletja pod avstrijsko vladavino, tudi zgodba o mestu Piran in o njegovem urbanističnem, družbenem in kulturnem razvoju.

V kolektivnem spominu Pirančanov in piranske zgodovine
Piranski pomorski muzej namenja publicistiki prav poseben pomen. "Gre namreč za zbiranje podatkov, analiziranje in predstavljanje dediščine ne samo Pirana, ampak naše in širše Jadranske obale. V primeru te knjige pa gre za kulturno dediščino, ki materialno ne obstaja več, pač pa obstaja v kolektivnem spominu Pirančanov in piranske zgodovine," poudarja Juri.

Delno dvižni most je bil iz tehničnega vidika unikaten, zgrajen je bil iz kamna in lesa, v izjemno redki tehniki gradnje. "Prav zaradi tega smo želeli vse te podatke popisati in spraviti v tisk, da bodo ostali v spominu tudi prihodnjim rodovom," je še dejal.

Poseben poudarek so na predstavitvi namenili digitalizaciji mostu, ta je delo Danijela Rebolja z Univerze v Mariboru in bo na ogled obiskovalcem. Dvižni most je sicer doživel žalosten konec – podrli so ga, ker ga po nasutju sedanjega Tartinijevega trga niso več potrebovali.