Charlotte Rampling je na letošnjem Berlinalu dobila častnega zlatega medveda za življenjsko delo. Foto: EPA

Ramplingova je v pogovoru s filmskim kritikom in zgodovinarjem Petrom Cowiejem v nabito polni dvorani gledališča Hebbel am Ufer navdušila občinstvo z mnogimi anekdotami iz pol stoletja dolge igralske kariere. “Ljubim odnos s kamero in zavedam se, da tudi kamera ljubi mene,” je 73-letna igralka razložila bistvo svojega talenta. “Ko sem bila mlada, nikoli nisem bila mnenja, da izgledam posebej dobro. Ko pa sem se prvič videla na zaslonu, sem takoj pomislila ‘o, saj moj obraz dejansko učinkuje pred kamero’. Šele takrat sem razumela, kaj so ljudje mislili, ko so mi govorili, da imajo moje oči veliko izrazno moč. Tega dejansko ne veš, dokler te ne fotografirajo ali posnamejo.”

Revija Empire jo je sredi devetdesetih uvrstila na svojo lestvico stotih najbolj seksi zvezd v filmski zgodovini. Foto: EPA

Filmske igre se je učila iz izkušenj
Ramplingova je imela slovitega očeta: Godfrey Rampling je bil britanski atlet, ki je na olimpijskih igrah leta 1936 v Berlinu osvojil zlato medaljo v štafeti na 400m. Umrl je leta 2009 pri 100 letih, s čimer je imel status najstarejšega britanskega olimpijca. “Mene še kar nekaj let čaka do stotice,” se je pošalila igralka in priznala, da je navdih deloma našla tudi pri svojem očetu. “Zelo me gane takšna energija, ki jo imajo športniki. Videli bomo, če tudi sama premorem takšen talent za dolgo življenje. Mislim, da lahko igralci živimo še dlje.”

Pogovorni večer z nagrajenko je vodil filmski kritik in zgodovinar Peter Cowie. Foto: EPA

Kot pravi, starši niso imeli druge izbire, kot da jo podpirajo v igralskem poklicu, saj so v Londonu v 60-ih let to počeli vsi. “Nikakršne formalne igralske izobrazbe nisem imela. Bili smo neke vrste odpadniki. Del našega vsakdanjika je bil, da smo poskušali nekje nastopiti in v tistem času so se igralcem stvari zgodile tako, da so te preprosto nekje opazili. Za igralsko šolo nisem imela časa. Na precej ponosen način sem se odločila, da se bom igre lotila na svoj način in da se bom učila iz izkušenj.”

Začela z Beatli, zaslovela v Italiji
Svojo prvo vlogo na filmskem platnu je zabeležila leta 1964, ko se je bežno pojavila v legendarnem filmu A Hard Day’s Night kot plesalka v nočnem klubu, prvič pa so jo opazili dve leti kasneje, ko je nastopila v filmu Georgy Girl (1966), ki je dobro povzel vzdušje tistega časa. “To je bil film, ki je prikazal, kakšne so bile mlade ženske v 60-ih, kakršna sem bila tudi sama. Vse je nekako eksplodiralo, vsemu smo rekli j**i se.”

Čeprav je imela takrat rosnih 23 let, Charlotte Rampling v Somraku bogov igra žensko z enajstletno hčerko. Foto: IMDb

Že kmalu zatem se je odločila za potezo, ki je močno zaznamovala njeno kariero, a se je na dolgi rok izkazala za pravilno - preselila se je v Italijo. “Leta 1968 sem imela 22 let in čutila sem, da moram zapustiti Anglijo. Dobila sem scenarij za film Sardinia Kidnapped (Sequestro di persona, 1968, Gianfranco Mingozzi), ki je bil čudovit. Italija me je takoj prevzela in začutila sem, da bi rada ostala tu.”

V omenjenem filmu jo je opazil sloviti režiser Luchino Visconti, ki ji je takoj ponudil vlogo v filmu Somrak bogov (La caduta degli dei, 1969), kjer je prvič zaigrala v tandemu z Dirkom Bogardom. A kot pravi, je sprva precej oklevala, če si sploh želi sodelovati pri tem filmu.
“Luchino Visconti je videl oba moja dotedanja filma in se je želel srečati z mano. Ko sva se dobila v Rimu, sem ga poskušala prepričati, naj me ne najame, to pa zato, ker bi morala igrati žensko pri 30-ih, ki ima otroke. Rekla sem mu, da ne vem, kako je imeti otroke. To je pač moj način dela. Vedno sem igrala zgolj like, ki bi lahko bili jaz. Moram si jih znati predstavljati. Pri 22 si nisem znala predstavljati, da bi bila mati. Prepričana sem bila, da ne bi bilo kredibilno. A me je vseeno prepričal. In to je bila zelo dobra ideja. Danes sem zelo ponosna na ta film.”

Nočni portir je najprej ljubezenska zgodba
Bivanje v Italiji jo je kmalu popeljalo do morda celo najbolj slovite vloge, pri filmu Nočni portir (Il portiere di notte, 1974) režiserke Liliane Cavani. Prav ta film je Ramplingova na letošnjem Berlinalu izbrala za predvajanje ob slovesnosti podelitve zlatega medveda za življenjsko delo.

Nočni portir še danes velja za kontroverzen film, ki daje vpogled v ustroj nacizma, a Ramplingova poudarja, da bil osnovni namen tega filma sila preprost. Foto: IMDb

Zanimivo pa je, da igralka te vloge sploh ni posnela v italijanščini, kakor jo v filmu slišimo danes. “V tistem času v Italiji niso snemali zvoka na prizorišču, temveč so drugi igralci zvok posneli kasneje v studiju. Pred kamero si lahko govoril karkoli si hotel. (Smeh) Pri nekaterih filmih je to učinkovalo, pri drugih ne.”

Nočni portir še danes velja za kontroverzen film, ki daje vpogled v ustroj nacizma, a Ramplingova poudarja, da bil osnovni namen tega filma sila preprost. "Liliana Cavani je hotela posneti drugačen film kot Dirk in jaz, saj je hotela prikazati portret nacistične krivde, ki je sicer še vedno prisotna v filmu, a ni tako v ospredju. Dirk je vztrajal na tem, da mora to biti ljubezenska zgodba. Ne glede na to, za kako čudno in nesprejemljivo ljubezen gre. Max ima Lucio za sužnjo in ji počne stvari, ki jih ona ne bo mogla nikoli pozabiti, a ko ga po dolgem času spet vidi, čuti, da se mora vrniti k njemu. Ne vemo zares, kaj se dogaja z ljudmi v takšnih izjemnih situacijah. Ljudje so govorili, da se kaj takšnega ne more zgoditi, da je to grozno in da je vredno obsodbe. Ampak ne - Nočni portir je dejansko posnet po resnični zgodbi. Liliana je dobila navdih iz zgodbe o ženski, ki je vsako leto obiskala grob moškega, ki jo je mučil. Ker to se res dogaja. Dobro poznamo pojav stockholmskega sindroma in Nočni portir je primer tega. Lahko se vprašaš, ali je to ljubezen. Jaz pravim, da je.”

"Ko sem snemala Spomine na zvezdni prah, sem Woodyju rekla, da sem pravkar dobila otroka in da ne morem dlje časa ostati v New Yorku, zato sva sklenila kompromis. Med tednom sem v New Yorku snemala z Allenom, konec tedna pa sem s concordom letela v Francijo, kjer sem bila soproga in mati." Foto: IMDb

Med tednom v New Yorku, za vikend v Franciji
Po dveh sodelovanjih z Dirkom Bogardom so se ji na široko odprla vrata filmskega sveta in od tu naprej je igrala z mnogimi slovitimi soigralci, najprej denimo s Seanom Conneryjem v filmu Zardoz (1974), ki danes pogosto velja za vir posmeha, a je obenem tudi kulten film. Še raje pa se spominja leta 1980, ko je naslednji veliki preboj doživela z Woodyjem Allenom in njegovim filmom Spomini na zvezdni prah (Stardust Memories, 1980).

Ramplingova je povedala, da jo ta film danes spominja na obdobje, ko se je prvič morala soočiti z odločitvijo, ali bo dala prednost poklicnemu ali zasebnemu življenju. Ob koncu 70-ih je namreč spoznala svojega takratnega soproga in se skupaj z njim preselila v Francijo, pa čeprav je Allen želel, da bi ostala v New Yorku.

“Svoje prebivališče si izbereš na podlagi tega, s kom živiš in kje imaš otroke. V Francijo sem se preselila, ker sem se zaljubila v Jean-Michela Jarra. Ko sva dobila otroka, sva se odločila, da se bova za stalno naselila tam. Ko sem nato snemala Spomine na zvezdni prah, sem Woodyju rekla, da sem pravkar dobila otroka in da ne morem dlje časa ostati v New Yorku, zato sva sklenila kompromis. Med tednom sem v New Yorku snemala z Allenom, konec tedna pa sem s concordom letela v Francijo, kjer sem bila soproga in mati. Zdi se mi pomembno, da imaš ob delu tudi svoje zasebno življenje.”

Ko posnameš film s tako velikim režiserjem, kot je Woody Allen, si po končanem filmu popolnoma izčrpan, saj želiš dati celega sebe za to vlogo, tega vložka pa takoj po končanem delu ne dobiš nazaj. Podobno je pri pisateljih, ko padejo v mini depresijo takoj za tem, ko napišejo knjigo. V takšnem čustvenem stanju lahko obtičiš kar nekaj časa.

Charlotte Rampling

Filmska vloga je kot darilo - nekdo mora priti in ti jo dati
Film Spomini na zvezdni prah danes velja za enega vrhuncev igralkine dolge kariere, a kot pravi, tako pomembne vloge nimajo vedno samo pozitivnih plati. “Ko posnameš film s tako velikim režiserjem, kot je Woody Allen, si po končanem filmu popolnoma izčrpan, saj želiš dati celega sebe za to vlogo, tega vložka pa takoj po končanem delu ne dobiš nazaj. Podobno je pri pisateljih, ko padejo v mini depresijo takoj za tem, ko napišejo knjigo. V takšnem čustvenem stanju lahko obtičiš kar nekaj časa. Nekateri se proti temu borijo tako, da se takoj spet lotijo dela, jaz pa nisem takšna. Vedno moram začutiti, da sem pripravljena za naslednjo vlogo. Nikoli se zdi se mi, da zgolj igram, temveč da bivam v filmu. In če se zapustim igralski poklic - kar sem tudi večkrat storila - bo pač namesto mene prišel nekdo drug. Nikoli nisem prosila, da bi igrala v določenem filmu, vedno so mi drugi ponudili vlogo, jaz pa sem jih sprejela, ker sem pač potrebovala službo. Moj pristop je takšen, da morajo vloge v filmih biti kot darila. Nekdo mora priti in ti jih dati.”

S Francoisom Ozonom sta lik, ki ga je igrala v Bazenu, poimenovala Sarah - po igralkini sestri, ki si je pri 23 letih vzela življenje. Foto: IMDb

Leta 1982 je v filmu Obsodba (The Verdict) zaigrala s še enim slovitim igralcem, s Paulom Newmanom, ki pa je bil resničnem življenju povsem drugačen od mogočne in karizmatične prezence, kakršno je kazal na velikem platnu. “Paul je bil izredno sramežljiv in prav zaradi tega je bilo zelo težko delati z njim. Šele ko je bila v bližini njegova soproga Joanne, se je malo bolj razgovoril. A to sem pač počela v osemdesetih. Družila sem se s čudovitimi moškimi kot sta Woody Allen in Paul Newman. Naslednji!” se je pošalila 73-letna igralka in s takšnimi komentarji večkrat nasmejala občinstvo.

Ozon poskrbel za nov preporod
Dolgoletno bivanje v Franciji jo je leta kasneje popeljalo do srečanja z režiserjem, ki je kasneje znova preporodil njeno kariero, namreč s Françoisom Ozonom, s katerim je najprej posnela film Pod peskom (Sous le sable, 2000), nato pa še Bazen (Swimming Pool, 2003).

Ramplingova je nad Ozonom še danes navdušena. “V tistem obdobju mojega življenja sem se vse bolj oddaljevala od filmskega sveta. Agent me je prepričeval, naj se dobim samo z enim režiserjem, ki je želel delati z mano. Ko sem se dobila z njim v kafiču, sem v njem videla izredno šarmatnega moškega. Imel je 32 let, jaz 50, in na nek način je želel posneti film o meni. Ponudil mi je priložnost, da se vrnem v film kot jaz, kot ženska. Takoj sva postala kot brat in sestra. Čudovit človek je, res ga imam rada.”

Za vlogo v 45 let je bila tudi nominirana za oskarja za najboljšo glavno žensko vlogo. Foto: IMDb

Bistvo filmske igre je v majhnih gestah
Njen zadnji veliki uspeh je prišel leta 2015 s filmom 45 let (45 Years), za katerega sta skupaj s soigralcem Tomom Courtenayem prav v Berlinu osvojila srebrnega medveda za najboljši glavni vlogi. Kot pravi igralka, je še danes presenečena nad ogromnim uspehom tega filma. “Ko sem prebrala scenarij, sem vedela, da je nekaj posebnega, nisem pa vedela, da bo tako zadovoljil ljudi. Vsem je bil všeč. Praviloma ne berem kritiških recenzij, pri tem filmu pa sem jih in ugotovila sem, da so vse bile pozitivne. Na tem filmu je nekaj zelo univerzalnega. Ljudi se je zelo dotaknil. Govoril je v jeziku, ki so ga razumeli povsod.”

Prav v tem filmu je Ramplingova razkazala ves svoj razkošen talent, ki v največji meri leži v majhnih gibih in obraznih trzljajih. “Mislim, da prav v tem leži bistvo filmske igre - da uspeš prikazati vrsto različnih čustev, a na zelo minimalističen način. Kamera ne mara, če na veliko premikaš svoj obraz. Bolje je, če si čim bolj pri miru in si poskušaš priklicati misli, ki izražajo določena čustva. Nekateri obrazi premorejo to lastnost bolj kot drugi. Niti ne gre toliko za igro, bolj za to, kaj si sposoben pokazati s pomočjo svojega telesa, z očmi, in kako lahko kamera to ujame. V tem je bistvo filmske igre - v minimalnem, ne v maksimalnem pristopu.”

Toliko različnih načinov gledanja filma je. Mislim, da je najpomembneje predvsem to, da imajo gledalci možnost videti filme, kjerkoli že to je. Če pridejo neposredno na naš domači televizor, se mi tudi to zdi v redu. Vse to je del napredka. Film bo ne glede na vse še naprej obstajal.

Charlotte Rampling

Netflix ne bo pokopal filma
Trenutni prelomni dogodki v svetu filma, ko se na sceno vse bolj prebijajo ponudniki videa na zahtevo, po njenem mnenju filma ne bodo ogrozili. “Toliko različnih načinov gledanja filma je. Mislim, da je najpomembneje predvsem to, da imajo gledalci možnost videti filme, kjerkoli že to je. Če pridejo neposredno na naš domači televizor, se mi tudi to zdi v redu. Vse to je del napredka. Film bo ne glede na vse še naprej obstajal.”

Naslednja postaja: Paul Verhoeven
Ramplingova se niti dandanes ne ustavlja in vsako leto povprečno posname po 2 filma. Njeno agentko še vedno obsipavajo s ponudbami, ki jih zelo skrbno izbira. Po vlogah v filmih Hannah (2017) in Rdeči vrabec (2018) zdaj pripravlja film s Paulom Verhoevenom. “Gre za zgodbo iz 17. stoletja, ki se odvija v nunskem samostanu. To je vse, kar lahko povem o njem. Veliko tega se dogaja, à la Verhoeven. (Smeh)”

Kljub temu, da je zaradi osebnih razlogov že večkrat zapustila filmski svet, pa zdaj priznava, da ne more živeti brez filma. “Film je zame način preživetja. Igrati sem začela, ko sem bila zelo mlada, pri 17 letih. Ko mi je kdaj kasneje postalo težko v življenju, sem se odločila, da bom nadaljevala igrati, ker je to moj način preživetja. Delo na filmu je lahko zelo težko, a obenem se ti tam zgodi veliko čudovitih stvari. Tudi zato se moram vsakič vrniti k filmu, ker je to moje življenje.”