"U culci je otrok!," je Kamilova mati zavpila sosedom, ko jim je povitega sina vrgla na ulico. "Star sem bil tri dni, rojen sem bil 26. 10. 1927. Ko je gorelo, je oče zidal cerkev v Temnici, prvič me je videl deseti dan po rojstvu, pri sosedih. Verjetno je prišel iz Temnice peš," se spominja Kamil Arčon. Še danes se 91-letnik na ta dogodek spomni ob pogledu na osje gnezdo, ki so ga pred nekaj leti našli na podstrešju med obnovo strehe hiše. To je Kamilov oče zgradil v letih po koncu prve svetovne vojne, ki je pred stoletjem tudi Vrtojbo spremenila v naselje ruševin in uničenih polj.

Foto: Osebni arhiv Kamila Arčona

To vojno so prestali njegovi starši, Kamila, njegove brate in sestre je dve desetletji pozneje pričakal nov svetovni spopad, h kateremu je vodilo in vanj kulminiralo prav tisto sovraštvo, ki ga je v vsakdanjem življenju spremljalo skoraj celotno mladost.

Nevidne meje v glavah so območje Goriške in širše severnoprimorske regije razmejevale že pred uradnim nastopom fašizma na oblast. Kamilovega očeta so kot zavednega Slovenca, ki je leta 1905 kot zagovornik takratne socialdemokratske stranke vodil stavko v Trstu, po prvi svetovni vojni karabinjerji na vsak državni praznik zaprli na policijski postaji v Gorici ali v Šempetru pri Gorici. "Jutro in Slovenec sta bila časopisa, ki sta bila vedno pri nas doma," je Kamil zapisal v kratkih spominih s pomenljivim naslovom To niso pravljice, to je moj življenjepis. Tudi njegovega brata Emila je takratni politični fašistični režim zaradi "političnega" delovanja obsodil na tri oziroma štiri leta zaporne kazni. "Obsojeni so bili zato, ker so bili zavedni Slovenci," pravi Kamil.

Kamilov portret, ki ga je narisal sogojenec v Domu Ivana Cankarja, leta 1948. Foto: Osebni arhiv Kamila Arčona

Prepričan je, da so zato zažgali tudi domačo hišo. Ker je bil oče zaveden Slovenec. O tem, kaj vse je nekoč oče počel, se z njim nikoli ni podrobneje pogovarjal, pravi. "Če bi preveč vedel, bi mi lahko kdaj ušlo in bi imel še več težav z oblastmi," razloži Kamil.

Kot otrok jih je kar nekaj skuhal, se spominja. Začelo se je že prvo šolsko leto, ki ga je skoraj celega "prešprical". Ko je ob koncu leta domov prinesel spričevalo, ga je mati "pošteno opletla po nogah", oče pa je dejal: "O, saj imamo kramp". In tako se je drugo leto vrnil v šolo in ni več izostal niti sekundo, pravi.

V spričevalih, izkaznicah in drugih dokumentih, ki jih danes hrani, ni najmanjše sledi slovenščine. Ime in priimek: Camillo Arcioni. Prisilna italijanizacija je bila eden izmed ključnih prijemov raznarodovalne politike, ki se je začela že takoj po koncu prve svetovne vojne, jezikovnokulturno nasilje pa je ciljalo predvsem na potujčevanje slovenskih imen. Povsod se je moralo govoriti italijansko, v Vrtojbi je bil edini javni napis v slovenščini "pozor na psa," se spominja. Še danes se spomni razpisanih tiralic za Jankom Premrlom, predvsem pa nasilja in uničevanja kulturnih dobrin, ki ga nad slovenskim prebivalstvom niso izvajali le policisti in vojaki, ampak tudi posamezniki.

"To niso pravljice, to je moj življenjepis"

"Imeli smo sabato fascista – torej fašistično soboto in tako profesorji kot učenci smo morali na ta dan v šolo prihajati v fašistični uniformi. Če je nisi imel, si moral imeti vsaj značko GIL (Gioventu Italiana del Littorio – Mladinska zveza fašistične partije). Ko nekega dne nismo imeli prave oprave, nam je profesor matematike Bratina dejal, da v primeru, če se to ponovi, ne bomo smeli priti v šolo. V razredu nas je bila približno polovica Slovencev in polovica Italijanov. Mi smo med seboj govorili slovensko. Kakšnih posebnih sporov z Italijani nismo imeli."

Leta 1938 se je na poti iz Trsta v Kobarid v Gorici ustavil tudi Mussolini. "Takrat sem bil jaz balilla (Fašistična mladinska organizacija, poimenovana po Balilli, vzdevku dečka Giovanija Battista Perassa iz Genove, ki se že v 18. stoletju zoperstavil habsburški oblasti, op. n.) in so nas peljali v Gorico na Travnik, da prisluhnemo Duceju." Še danes se spomni, da so s sošolci stali približno 40 metrov stran, ko je imel fašistični vodja svoj govor, a z izjemo fašista, ki je v uniformi pristopil do Kamila in ga spraševal po njegovem dnevu, se kaj dosti drugega ne spomni. "Kakšnih posebnih občutkov ob tem nismo imeli. Koga je pa zanimala politika. Stari smo bili 11 let, misli smo imeli drugje."

Spomin ga ponese k enemu redkih profesorjev, ki je pokazal srčnost. V srednji šoli jih je učil strokovne predmete, in ko njegov sošolec iz Vrtojbe ni znal rešiti naloge, saj ni razumel, kaj pomeni fattura, mu je profesor prevedel v slovenščino: račun. "Sošolcu sicer tudi pomoč ni pomagala, da bi odgovoril. Ampak to je bil edini profesor v Italiji, ki je znal povedati kaj po slovensko," pravi Kamil.

Osebna izkaznica Kamilovega očeta Ivana. Foto: Osebni arhiv Kamila Arčona

Naslednji spomin na istega profesorja je vezan na popolnoma drugačne okoliščine, ko je bil Kamil lačen in izmučen v internaciji v Nemčiji. Fašističnemu nasilju, ki se je z začetkom druge svetovne vojne le še stopnjevalo, se je po kapitulaciji Italije na Primorskem priključilo še nacistično. Septembra 1943, mesec dni, preden je Kamil dopolnil 16 let, so ga aretirali na njegovem domu in znašel se je med 1.500 deportiranci, ki so jih iz Gorice prek Trsta odpeljali v Nemčijo. Tri dni pozneje so jih zaprli v živinske vagone in jih odpeljali do taborišča Stalag 1 A pri Königsbergu (zdajšnji Kaliningrad).

Petdnevno potovanje brez vode in hrane je bil uvod v skoraj dve leti, ki ju je Kamil preživel v internaciji. "Ko je ta profesor izvedel, da so me internirali v Nemčijo, je vprašal neko dekle na šoli po meni in mi v Nemčijo poslal tolažilno pismo." In ko se je Kamil po koncu vojne vrnil domov, se je namenil obiskati profesorja, da se mu zahvali za spodbudo. Vendar iskanje je bilo zaman. Povedali so mu, da so profesorja in njegovega sina odpeljali v Nemčijo, od koder se nista več vrnila. V tem se mu prikrade v misli še ena podoba na profesorja; njegov tihi protest ob fašističnih sobotah. Sicer se je odel v fašistično uniformo, kot so od njega zahtevala pravila, a to vedno prekril s pelerino.

Najprej je bil profesor v Trstu, ker pa se ni želel priključiti fašistični partiji, je odšel v Gorico učit na srednjo šolo, hkrati pa podjetjem vodil knjigovodstvo. "Fašisti ga sicer niso ubili, a vedeli so za njegovo politično prepričanje in ga izdali Nemcem," pravi Kamil.

Kamilova izkaznica mladinske organizacije Balilla. Foto: Osebni arhiv Kamila Arčona

"Če gremo pa na naš teren, pa kar naravnost povem. V Italiji se vedno znova očita, koga vse so ubili naši, ga odpeljali, ker je bil Italijan, ker je učil vero itd. Ti ljudje so izdajali Nemcem. Pri tem, da so vsi ostali živi, pri nas pa vsi mrtvi in ne morejo govoriti. Rad bi povedal to, da niso popolnoma čisti računi. Omenjajo fojbe, pozabijo pa omeniti fašistično nasilje. Trdijo, da so hodili v Libijo, v Somalijo, v Eritrejo, v Albanijo, v Rusijo in Jugoslavijo, kjer da so zidali ceste in vzpostavljali infrastrukturo. Kaj ubili pa niso nikogar? To je vse, kar znajo povedati in takšno resnico imajo celo v šolskih knjigah. Na slovenski strani smo dogovor med zgodovinarji sprejeli, italijanska vlada pa ne."

Osebna izkaznica iz leta 1945 (ZVU - cona A). Foto: Osebni arhiv Kamila Arčona

Kamil je bil pozneje zaprt še v Nordhausnu, kjer je delal v tovarni Smidt & Kranz, konec vojne pa dočakal v lagerju Dora. "Ko smo se pripeljali v Trst, smo na mikrofonu po celi postaji slišali opozorila, da so se pripeljali tisti, ki kradejo itd. Tako smo ob prihodu dobili lep pozdrav," se spominja.

A že pred vrnitvijo domov je spoznal, da bo kljub koncu vojne potrebnega še kar nekaj napora, da se življenje vrne na stare tirnice in da ljudje tudi v očeh osvoboditeljev niso sprejeti enako. "Med Vzhodom in Zahodom je bila razlika; vse zahodnjake so Američani spravili na letala in domov. Nas Jugoslovane, Madžare, Romune, Poljake itd. pa so pustili tam. 8. ali 9. julija, ne spomnim se točno, je prišlo do umika Američanov in območje je prevzela ruska armada. V lagerju smo že prej ustanovili neke vrste protinacistično organizacijo. Ko je s prihodom Rdeče armade do nas prišel ruski major, smo ga sprejeli v pisarno, na kateri je pisalo Jugoslovanski komite. Vprašal nas je, kaj je to. Odgovorili smo, da naša organizacija. Pa je prijel napis in ga strgal dol. Pričakoval sem, da bomo pohvaljeni, ker smo nekaj naredili, pa ni bilo tako. No, po pogovoru nam je obljubil, da bomo šli v roku treh dni z vlakom domov."

Dovolilnica za vožnjo s kolesom. Foto: Osebni arhiv Kamila Arčona

Vendar železnica je bila močno poškodovana in tako rekoč neuporabna. "Prav tako ni bilo lokomotiv in smo se z Rusi dogovorili, da nam priskrbijo lokomotivo, da se lahko vrnemo domov. In zares so poskrbeli. Dali so nam tudi nemškega strojevodjo. Smo šli na odprte vagone in se vozili do 11. julija. Namesto da bi tudi nas Američani dali na avtobus ali kamion, ne, so nas pustili tam," pravi. "Ves čas smo morali sami skrbeti za prehrano, jemali smo iz nemških materialnih rezerv, da smo imeli hrano vse tri mesece, ko smo čakali na odhod iz lagerja. Američani nam niso dali ene skorje kruha. Zato nanje v tistem trenutku nimam prav lepega spomina," pove Kamil.

Ko se je končno vrnil domov v Vrtojbo, so območje Gorice že zasedali ameriški zavezniki. "Nekaj dni, preden sem prišel, so bili na našem vrtu. Takrat je bila to cona A." Vendar močnejši je spomin na osebno stisko v tistem času. "Ko sem prišel iz Nemčije domov, sem bil velik revež. Aprila meseca sem imel 37 kg, ko sem prišel domov, sem jih imel 41. Hodil sicer sem, a bil sem zares revež."

Odločil se je vpisati v drugi razred šole v Gorici. "Ker tukaj ni bilo šol in bi moral hoditi v Ljubljano, to pa mi je bilo predaleč, sem hodil tu tisto leto v šolo in dan, ko sem dobil spričevalo, sem šel v Ljubljano. Torej sem že prišel k sebi."

V času, ko so ob Gorico postavili mejo, je bil Kamilo že v Ljubljani, a postavljanje zidov in meja je nekaj, kar je na drugačen način dotlej izkušal vse življenje. "Potem ko je bilo območje razdeljeno v Cono A in Cono B, so formirali mednarodno evropsko komisijo, ki je prišla pogledat, koliko je slovenskega in koliko italijanskega življenja v Gorici. Takrat smo organizirali manifestacije. Bil sem kakšnih 20 metrov stran od mesta, kjer je bil nekoč Mussolini. Italijani so bili pa na sredi ob spomeniku nas zmerjali: ščavo, torej sciavo – suženj, podložnik. Potem so se sicer izgovarjali, da izvira beseda iz Slavov in ne iz Sciavov. Samo dobro vem, kaj sem slišal. Tako je to bilo."

Ko so leta 1947 postavili mejo, so imeli nekateri Slovenci svoje posesti v Italiji in obratno. Takšni so dobili dvolastniško izkaznico. "Mi smo dobili prepustnico šele v 50. letih, da smo torej lahko hodili tudi v Italijo."

Spominja se, kako so ljudje kupovali v bolje založenih trgovinah v Italiji in nosili stvari v Jugoslavijo. "Čeprav niti jaz niti moja žena Mara tega načeloma nisva počela. Samo enkrat smo prinesli nekaj reči, ko smo šli k sestrični na obisk, da so si pripravili večerjo. To je vse, kar smo nosili. Sam namreč nisem želel delati nobenih ceremonij. Je bila pa to zelo razširjena praksa, seveda, velika trgovina."

Vstop Slovenije v Evropsko unijo in padec meje med Italijo in Slovenijo je spremljal s skepso. V resnici se nisem več zanimal za dogajanje, saj sem bil prepričan, da kakor smo bili prej pod Beogradom, bomo zdaj pod Brusljem. "Še danes sem enakega mišljenja. Kot sem prej rekel: Vzhod in Zahod. Ljudje z Vzhoda nimajo pravic ali pa delne pravice, tisti na Zahodu jih pa imajo."