Na skrajni desni je fosil Apidima 1, podobi na levi pa sta rekonstrukcija lobanje. Foto: Eberhard Karls Universität Tübingen/Katerina Harvati
Na skrajni desni je fosil Apidima 1, podobi na levi pa sta rekonstrukcija lobanje. Foto: Eberhard Karls Universität Tübingen/Katerina Harvati

Najstarejši ostanki novodobnega človeka, kar smo jih do zdaj poznali na stari celini, so bili stari manj kot 45 tisoč let. Kos lobanje, ki ga je stroka identificirala zdaj, je od tega skoraj štirikrat starejši – datira v čas pred 210 tisoč leti, ugotavlja študija, ki je pravkar izšla v zborniku Nature.

Najdba bo najverjetneje pomagala preoblikovati veljavno teorijo o tem, kako so se ljudje širili po današnji Evropi; čisto mogoče je, da bo treba prilagoditi uradno zgodovino naše vrste.

Prva selitev v Evropo se ni "prijela"
Homo sapien
s se je na afriški celini pojavil pred približno 300 tisoč leti, nova najdba pa podpira vse glasneje zagovarjano teorijo, da je naša vrsta iz Afrike migrirala v več valovih, a so najzgodnejši valovi v celoti izumrli. Današnji ljudje na drugih celinah smo potomci poznejšega vala, ki se je zgodil pred 70 tisoč leti.

Ena od avtoric nove študije, Katerina Harvati, opozarja, da še vedno ne vemo, kako dolgo so potomci prvega vala migracij v Evropi preživeli in zaradi česa so izumrli. "Sanja se mi ne, ker nismo pred tem našli še nobenega," je za The New York Times priznala paleoantropologinja z Univerze v Tübingenu.

Za lobanjo je stroka izvedela že leta 1978: skupina grških arheologov je raziskovala jamo Apidima na Peloponezu; v stropu votline so odkrili fragmente dveh lobanj. Trajalo je dolga leta, preden jim je uspelo iz kamna rešiti vse delce fosilov. En delček, danes znan kot Apidima 1, je del zadnjega dela lobanje, oznaka Apidima 2 pa je skupno ime za 66 fragmentov posameznikovega obraza.

Prva analiza Apidime 2 je pokazala, da so fragmenti stari vsaj 160 tisoč let, kar je precej starejše od vseh znanih ostankov naše vrste v Evropi. Antropologi so zato sklepali, da gre za ostanke neandertalcev, ki so se v Evropi naselili pred 400 tisoč leti. Sicer prenagljeno so sklepali tudi, da sta Apidima 1 in 2 fosilizirali v istem času.

Jugovzhodna Evropa je služila kot koridor najrazličnejšim vrstam, ki so se selile v Evropo – in ponudila zatočišče v obdobju, ko so ledenodobni ledeniki pokrivali preostanek naše celine. Foto: EPA
Jugovzhodna Evropa je služila kot koridor najrazličnejšim vrstam, ki so se selile v Evropo – in ponudila zatočišče v obdobju, ko so ledenodobni ledeniki pokrivali preostanek naše celine. Foto: EPA

Izdajalsko okrogla lobanja
Univerza v Atenah je za strokovno mnenje prosila ekipo Katerine Harvati, ki je s pomočjo računalnika virtualno rekonstruirala obraz Apidime 2 – in res so se zazrli v obraz neandertalca. Ko pa so se lotili dela z Apidimo 1, se je izkazalo, da gre za nekaj drugega. Pri neandertalcu bi namreč zadnji del lobanje moral biti veliko bolj izbočen kot pri modernem človeku, ki ima teme lepo zaobljeno. Harvati je poleg oblike lobanje našla še nekatere lastnosti homo sapiensa, ki jih druge vrste nimajo.

Neandertalec in človek počivala skupaj
Nova kemična analiza je potrdila, da je osebek Apidima 2 res star približno 170 tisoč let, le malce starejši od prve ocene. Presenečenje je Apidima 1, saj je lobanja vsaj 40 tisoč let starejša od "soseda" – datira najmanj 210 tisoč let v preteklost. To pomeni, da ni le najstarejši človeški fosil v Evropi, ampak kjer koli zunaj Afrike. Pravo vprašanje je torej, kam v naši rekonstrukciji prazgodovine Apidima 1 sploh sodi.

Koraki rekonstrukcije na podlagi fosila Apidima 2. Foto: Eberhard Karls Universität Tübingen
Koraki rekonstrukcije na podlagi fosila Apidima 2. Foto: Eberhard Karls Universität Tübingen

Ljudje so se križali z neandertalci
V zadnjih 20 letih je znanost zbrala dovolj dokazov, ki pričajo o tem, da vsi ljudje, ki danes ne živijo v Afriki, izvirajo iz skupin migrantov, ki so domačo celino zapustili pred 70 tisoč leti. Njihova pot je zapisana v človeškem DNK. Obstajajo pa tudi dokazi, ki se ne ujemajo čisto z uradno zgodbo: lani so arheologi denimo v Izraelu našli človeško čeljust, staro 180 tisoč let.

Zanimiva je bila tudi analiza DNK iz neandertalskih fosilov, najdenih v Evropi. Del njihovega genetskega materiala je bil podedovan od človeka, ne od neandertalca. Iz tega je sledil sklep, da so morali ljudje Evropo doseči že vsaj pred 270 tisoč leti in se nato začeli razmnoževati z neandertalci.

Harvati ugotavlja, da tako Apidima 1 kot analiza DNK kažeta na zgodnje širjenje homo sapiensa iz Afrike v Evropo. "Neverjetno je, kako lepo se vse sklada," je pripomnila za The New York Times. Čisto mogoče je, da tudi pravkar omenjeni fosil iz Izraela pripada istemu valu migracij – ali pa morda kakemu poznejšemu. V vsakem primeru so tisti ljudje na neki točki izginili.

Ena hipoteza predpostavlja, da so neandertalci naselili Grčijo in Izrael ter od tam postopoma izrinili sodobnega človeka. Če je to res, so se stvari definitivno obrnile drugače v migraciji pred 70 tisoč leti. Kajti ta, "mlajši" val je s seboj prinesel tudi boljša orodja. "Če bi morala podati eno samo krovno teorijo, bi se odločila za kulturno naprednost modernega človeka," pravi Harvati.