Delo je prevedel Aleš Mustar. Foto: Cankarjeva založba

Luciden in vsestranski pisec, ki je svojo pot začel kot esejist in kritik, je romane začel pisati šele pri svojih petdesetih letih, nato pa jih je v petindvajsetih letih napisal kar sedemnajst. Čas koz je bil, kronološko gledano, drugi med njimi, odlično ga je prevedel Aleš Mustar. Romaneskni cikel Balkanska saga opisuje družbene razmere in odnose na Balkanu skozi celotno 20. stoletje, ki so ga zaznamovali razpad Otomanskega cesarstva, dve svetovni vojni, stalinizem, titoizem, razpad jugoslovanske države in osamosvojitev Makedonije.

Roman Čas koz je v marsičem avtobiografski prikaz življenja v povojni Makedoniji, ko je komunistična oblast tamkajšnje kmete čez noč želela spreobrniti v tovarniške delavce in je z likvidacijo koz želela po hitrem postopku pridobiti novo delovno silo, ki bi bila odvisna izključno od industrijske tehnologije, socialističnega samoupravljanja in zatiranja tradicionalnih oblik podeželske skupnosti. Starova na eni strani opisuje življenje t. i. kozarjev, ki so jim koze pomenile edini vir preživetja in so bile enakovredne družinskim članom, na drugi strani pa metode povojne oblasti, ki se je trudila koze prikazati kot protidržavni element, ki uničuje stebre socialistične revolucije. Protagonistov oče vse noči bedi pri knjigah, da bi našel argumente, s katerimi bi kozarji lahko opolnomočili te plemenite živali, in hkrati nasprotuje argumentom, ki so jih iz rokava povlekli t. i. protikozarji:

"Podobnost med kozjim in materinim mlekom ga je razveselila. To bi lahko bil pravi argument v boju s protikozarji. Toda komu lahko to pove? Kozo so kljub vsemu dobremu, kar je dajala ljudem, še posebej revnim, ki jih je reševala pred lakoto, boleznijo, smrtjo, mnogi kot domačo žival še vedno podcenjevali. V veliko državah so bogati na "balkansko kravo" revežev gledali s prezirom."

Luan Starova skozi ves roman vleče vzporednice z zgodbo Alphonsa Daudeta o kozi gospoda Seguina, ki je v želji po svobodi svojemu lastniku obrnila hrbet in odšla v neznano. Takšno usodo doživi tudi kozar Čanga, ki žrtvuje življenje, ko se nekega dne odloči, da bo odpeljal vse koze iz Kozje četrti in jih čuval v bližnjih jamah, da jih oblast ne dobi v svoje roke.

Zgodbo o kozah pisatelj v enaki meri gradi z občutkom za tragično kot tudi s svojevrstnim humorjem in parodijo, pri tem pa pred bralcem razgalja širino svojega duha in zgodovinskega spomina. Ko opisuje otroško ljubezen do koze Stalinke, katere usoda je bila po politični ločitvi med Titom in Stalinom tako ali drugače zapečatena, zapiše:
"Če bi ostali v dobrih odnosih s Stalinom, bi nas obtoževali, da se posmehujemo imenu slavnega Stalina, ker pa smo se skregali, nas bodo obtožili, da smo zakrknjeni stalinisti. Objemali smo našo Stalinko, kot bi ji hoteli reči, da je nikoli ne bomo preboleli, saj je bila naša velika rešiteljica in gotovo prva Stalinova žrtev na jugu Balkana."

Roman Čas koz je brez dvoma poživitev za slovenski literarni prostor, saj reflektira neko obdobje v zgodovini Jugoslavije in Balkana, ki se ga ljudje radi spominjajo, saj so se v tem času zanašali na lastne vire preživetja, medtem ko so bili na neki način že vpeti v primež ideologije. Zdi se, da roman v enaki meri deluje tudi kot sodobna ekopravljica o samooskrbni skupnosti, v kateri bi lahko preživeli zgolj s kozami in s podporo enako mislečih ljudi, s katerimi bi vzpostavili menjavo dobrin in storitev. Roman, ki se ne izogiba družbenim alegorijam in parodijam, stavi na preproste in pragmatične družbene rešitve, ki bi tudi tistim, ki se dandanes vrtijo v primežu kapitalistične ideologije, pokazale dokaj banalen, a povsem realen izhod iz začaranega kroga sodobnega sužnjelastništva. Navijamo za to, da se v slovenščino prevede še kak roman iz Balkanske sage Luana Starove, avtorja, ki z opisom preteklosti problematizira sedanjost in ustvarja optimistično vizijo bližnje prihodnosti.

Iz oddaje S knjižnega trga.

Snoj, Frančič, Starova, Ohler