Foto: Mladinska knjiga

Njegova poezija je ob tem ostajala nekako ob strani, in sicer predvsem zato, ker je Miha Avanzo po letu 1978 in zbirki Marnje kot pesnik vsaj v javnem pogledu umolknil. Vendar to ne pomeni, da imamo pred sabo spregledanega pesnika – literarna zgodovina Avanzu odmerja pomembno mesto v poeziji sedemdesetih let, torej v obdobju, ki ga zaznamujeta neomodernistična in neoavantgardistična poetika. Njegove tri pesniške zbirke, ob omenjenih Marnjah še Pravica skazica (1973) in Deklice (1975), sodijo med pesniško najprepričljivejša uresničenja tiste odprtosti, ki je v slovenski poeziji nastopila z zbirko Poker (1966) Tomaža Šalamuna – to so pesmi, ki se dogajajo v jeziku in iz jezika, pri čemer pa je treba pripomniti, da Avanzo ni bil nikoli reistični ali ludistični pesnik, oba izraza je za potrebe literarne teorije izpeljal Taras Kermauner, temveč da v njegovih pesmih vedno odmevajo tudi aktualne družbene razmere; takšen primer je pesem Vida iz zbirke Deklice, ki svojo hudomušno ost uperja proti takratnim oblastem in njihovi ideološki podstati:

"Sediva na Trgu revolucije
in kar naprej
se morava smejati,
saj je dan neznansko lep
in najine skrbi
niso od tega sveta."

Pesmi Mihe Avanza – tako tiste izpred štirih desetletij, še bolj pa novejše – nas opominjajo, da pesniška govorica s tem, ko se izogne enopomenskosti, ne zaide v brezpomenskost, ampak utečenim pomenom prida nove, ali pa jih osvetli na tak način, da se nam zdi, kot da smo se jih prvič zavedli in da smo v siceršnji splošnosti, ki nas obdaja in jo živimo v vsakdanu, za hip zagledali posamične predmete in pojave v njihovi enkratnosti.

Peter Semolič

Pesniška zbirka Rorschach prinaša izbor iz Avanzevih treh objavljenih zbirk in nove pesmi. Te je urednik knjige in pisec spremnega besedila Igor Divjak razvrstil v štiri cikle: Nedokončani grafiti, Klobčič za labirint, Haj Kju, Ljubezen ponikalnica. Poznejše pesmi nadaljujejo nekatere poetološke značilnosti Avanzevega zgodnjega pesništva, a se hkrati tudi odmikajo od njih. V bližino jih postavljata predvsem njihova relativna kratkost in zgoščenost v izrazu, ki v ciklu Haj Kju preide v obliko haikuja. A zdi se, da je med njimi več razlik kot podobnosti. Res je, da se Avanzo tudi v novejših pesmih ne odreka povsem hudomušnosti oziroma humornosti niti jedkosti svoje zgodnejše poezije, vendar pa je ta poredkeje posejana in pogosto zamenjana s temačnejšimi toni, predvsem z melanholijo. Tudi zato njegove novejše pesmi delujejo nekoliko bolj trpko in tudi nekoliko bolj zaprto, zaprto v smislu večpomenskosti, poleg tega pa so te pesmi tudi veliko bolj refleksivne. S tem so dobile značilnosti bivanjske lirike in nemara tudi zato naletimo na motive in motivne drobce iz narave, in ne več toliko na mestne motive, ki so bili značilni za njegovo zgodnejšo poezijo. K večpomenskosti pa nas usmerja tudi naslov same zbirke, o katerem je pesnik povedal: "Mislim, da je vsaka pesem en majhen rorschach na isti način, samo da razbiramo besede. Zdela se mi je dobra povezava slike, besede, pomena in tistega, kar se skriva zadaj ali pa se ne."

Pesmi Mihe Avanza – tako tiste izpred štirih desetletij, še bolj pa novejše – nas opominjajo, da pesniška govorica s tem, ko se izogne enopomenskosti, ne zaide v brezpomenskost, ampak utečenim pomenom doda nove ali pa jih osvetli na tak način, da se nam zdi, kot da smo se jih prvič zavedli in da smo v siceršnji splošnosti, ki nas obdaja in jo živimo v vsakdanu, za hip zagledali posamične predmete in pojave v njihovi enkratnosti. Kot na primer deblo iz istoimenske pesmi:

"Deblo
Po gibkem lesu se ti živo
pretakajo sokovi.
Tvoje letnice
so kakor tolmun,
ki mu je gladki mir vznemiril kamen.
V njih si,
visokoraslo deblo,
zarisalo vso zgodovino gozda.
In rišeš jo spet vsako leto znova."

Pisec spremnega besedila Igor Divjak domiselno vidi Avanzevo zgodnejšo poezijo kot poezijo pomladi in smeha, o njegovi poznejši v zbirki Rorschach prvič objavljeni poeziji pa pravi, da nagovarja predvsem resnobnejšo jesen. Dodajmo le še to, da štiri desetletja javnega pesniškega molka Avanzevi zgodnejši poeziji niso odvzela niti za odtenek njene prešernosti in pesniku samemu – kot lahko sodimo po njegovih novejših pesmih – niti za gram pesniške kondicije.

Iz oddaje S knjižnega trga

Avanzo, Tolnai, Djebar, Daneu Don