Kultura
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.7 od 31 glasov Ocenite to novico!
Maketa železniške postaje Ljubljana Šiška v razmerju 1:25
Maketa železniške postaje Ljubljana Šiška v razmerju 1:25. Foto: MMC RTV SLO
Železniška postaja Ljubljana Šiška danes - pročelje.
Železniška postaja Ljubljana Šiška danes - pročelje. Foto: MMC RTV SLO
Slika ima naslov "Vožnja po železnici" Leta 1846 jo je na kamen izrisal J.Seeland. Natisnjeno v kamnotiskarnici J. Blaznika v Ljubljani.
Slika ima naslov Vožnja po železnici. Leta 1846 jo je na kamen izrisal J. Seeland. Natisnjeno v kamnotiskarni J. Blaznika v Ljubljani. Foto: MMC RTV SLO
Cerkev v Stranjah pri Kamniku.
Cerkev v Stranjah pri Kamniku. Foto: MMC RTV SLO
Notranjost cerkve v Stranjah, ki je v celoti urejena po zamislih arhitekta Jožeta Plečnika.
Notranjost cerkve v Stranjah, ki je v celoti urejena po zamislih arhitekta Jožeta Plečnika. Foto: MMC RTV SLO
Strop krstilnice. Arhitekt  Jože Plečnik.
Strop krstilnice. Arhitekt Jože Plečnik. Foto: MMC RTV SLO
Železniška postaja v Kamniku arhitekt Vinko Glanz.
Železniška postaja v Kamniku, arhitekt Vinko Glanz. Foto: MMC RTV SLO
Plakat tabora za zborovanje v Vižmarjah v knjigi Srečka Kreseta »Naprej zastava slave«.
Plakat tabora za zborovanje v Vižmarjah v knjigi Srečka Kreseta Naprej zastava slave. Foto: MMC RTV SLO
Logotip pivovarne Kozler.
Logotip pivovarne Kozler. Foto: MMC RTV SLO
Zemljevid slovenskih dežel in slika avtorja Petra Kozlerja.
Zemljevid slovenskih dežel in slika avtorja Petra Kozlerja. Foto: MMC RTV SLO
Maketa pivovarne Kozler na začetku obratovanja.
Maketa pivovarne Kozler na začetku delovanja. Foto: MMC RTV SLO
Maketa letala Hansa-Brandenburg, iz katerega so 13. decembra leta1918 odvrgli venec na pogrebni sprevod za Ivanom Cankarjem (arhiv avtorja).
Maketa letala Hansa-Brandenburg, iz katerega so 13. decembra leta1918 odvrgli venec na pogrebni sprevod za Ivanom Cankarjem (arhiv avtorja). Foto: MMC RTV SLO
VIDEO
Železniška maketa

Dodaj v

O železnici, slovenstvu ... in pivu

Okno v zgodovino gorenjskega kraka železnice
18. november 2012 ob 06:18
Ljubljana - MMC RTV SLO

Makete naše stavbne dediščine so lahko nekakšno okno v slovensko preteklost, ki je večkrat prezrta.

Daje pa vedenje o nas samih, saj smo mi oziroma naša dejanja odsev - če hočemo ali ne - preteklih dogodkov in spoznanj.

Dobrih dvajset let po prihodu prvega vlaka v Ljubljano (16. september 1849) je bila zgrajena železniška postaja Ljubljana Šiška. Tako je maketa železniške postaje Šiška verodostojen prikaz resnične postaje (v merilu 1: 25), ki je bila zgrajena leta 1870. To je bila začetna oziroma končna postaja na železniški progi Ljubljana-Šiška-Trbiž. Zanimivo je bilo tudi to, da ob začetku gradnje gorenjske proge postaja v Šiški ni bila predvidena. Toda zastopnik generalne direkcije je bil mnenja, da mora imeti gorenjska proga svoje postajno poslopje že na začetku proge.

Zasebna gorenjska železnica
Gorenjska proga najprej ni bila vključena v državni program avstro-ogrske monarhije. Po velikem prizadevanju naših poslancev in predvsem poslanca dr. Lovra Tomana v dunajskem državnem zboru je bil leta 1868 sprejet zakon o železnici Ljubljana-Šiška-Trbiž. Progo so začeli graditi takoj, ko je bila dodeljena koncesija.

Začetna dela so bila ocenjena na od 15.000 do 20.000 goldinarjev. Gradbene stroške so ocenili na 1.195.000 goldinarjev za takratno avstrijsko miljo (7,65 km). Ob tem spomnimo, da je dovški župnik Jakob Aljaž kupil vrh Triglava leta 1895 za en goldinar. Toliko pa je stalo tudi 60 žemelj.

Poslanca Tomana so pozneje sodobniki napadali in natolcevali, da je koncesijo za gorenjsko železnico prodal tujemu konzorciju in pri tem dobro zaslužil. Vsote, ki jih omenjata dr. Ivan Prijatelj (1849-1935) v svojem delu Janko Kersnik in njegova doba ter profesor Fran Šuklje (1875-1937) v svojih Spominih, so različne, vendar pretirano visoke. Poslanec Toman je poudarjal in ostro zastopal stališče, da je Gorenjski brez železniške povezave onemogočen nadaljnji razvoj, tako pa bo proga poživila obrtniško dejavnost, saj je ta začela nazadovati, ker so bile cestne povezave slabe in je bil tako otežen izvoz izdelkov iz domačih fužin in hišne industrije. Politik in pesnik Lovro Toman je bil zaveden Slovenec, saj je kot prvi razvil slovensko zastavo na Wolfovi ulici v Ljubljani leta 1848.

Pa se vrnimo nazaj h gradnji. Progo je gradila Rudolfova železniška družba, zato so jo na začetku obratovanja imenovali Rudolfova železnica. Prvotno se je imenovala Ljubljana - Rudolfova železniška postaja (nemško Laibach - Rudolfbahnhof), predlagano pa je bilo tudi ime Spodnja Šiška (Laibach - Unteršiška). Železniška proga Ljubljana–Trbiž je bila zasebna železnica, ki je bila leta 1887 zaradi finančnih težav podržavljena in se je preimenovala v Ljubljana - državni kolodvor, še pozneje pa v Ljubljana Šiška. Med ljudmi pa se uveljavilo ime Gorenjski kolodvor.

Cesar Karl I. na gorenjski progi
Proga je bila dolga 102 kilometra. Od postaje v Kranju do postaje Rateče/Planica se na 65 kilometrih razdalje dvignila kar za 530 metrov. Zato ima status gorske proge. V zadnjem obdobju pred slovesnim odprtjem jo je gradilo tudi do 12.000 delavcev v več izmenah. Ko se je bližalo odprtje, so delali tudi ponoči.

Po dveh letih gradnje je bilo odprtje 14. decembra 1870. Vlak je za progo iz Trbiža mimo 12 postaj do Ljubljane porabil kar dobrih 6 ur. Omeniti velja, kako so določili ceno kart za prevoz potnikov in tovora. Tarifa za avstrijsko miljo (7,65 km) za 1. razred 30, za 2. razred 23, za 3. razred 15, za stojišča pa 9 krajcarjev. Direkcija železnice je maja leta 1874 začela uvajati tudi nedeljske izletniške vlake do Lesc, da bi tako izletnikom približala Bled z okolico. Novost v ponudbi se ni prijela, saj se je vožnje udeležilo samo 40 potnikov. Po gorenjski progi se je leta 1917 pripeljal tudi cesar Karel I. z ženo Zito, ko je obiskal soško fronto. Cesarica je ostala v Ljubljani in je kosila kar na svojem vlaku.

30.000 ljudi zborovalo v Vižmarjah
V času gradnje proge mimo Vižmarij je bil leta 1869 tam tudi taborsko zborovanje. Program tabora je vseboval 4 točke: "1. Po zedinjenju vseh Slovencev na postavni poti v eno kronovino z deželnim zborom v Ljubljani, 2. Po vpeljavi slovenskega jezika v šolo, 3. Po ustanovitvi slovenskega vseučilišča v Ljubljani, 4. Po vpeljavi slovenskega jezika v urade." Tabora se je udeležilo okoli 30.000 ljudi.

Kar je veliko. V tistem času je v Ljubljani namreč prebivalo približno 26.000 ljudi (vključujoč veliko nemško govorečega življa), spodnja Šiška pa je imela skoraj 1.300 prebivalcev. In seveda: železnica še ni bila zgrajena. Tudi iz širše okolice Ljubljane so peš in s konji prihajali udeleženci tabora, oblečeni v narodne noše, s slovenskimi zastavami in na okrašenih vozovih ter ob zvokih "muzike".

Namen taborov je bil čim bolj povezati vse Slovence k enotnosti. Vseh taborov na širšem slovenskem območju je bilo 18 in naj bi se jih skupno udeležilo 149.000 Slovencev. Tabori so se končali leta 1871, ko jih je avstrijska vlada prepovedala.

Arhitekt Jože Plečnik na »kamničanu«
Leta 1891 so na gorenjsko priključili še kamniško progo. Železniška postaja v Kamniku, zgrajena v letih 1940 in 1941 (v teh letih se je v Kamnik vozil tudi kralj Aleksander, ko je šel v Kamniško Bistrico na »vikend«in je bil to najbrž vzrok, da so zgradili novo) naj bi bila zgrajena po Plečnikovih načrtih. Kot pa pojasnjuje Maja Avguštin iz kranjskega Zavoda za varstvo kulturne dediščine, je načrte izdelal Plečnikov učenec Vinko Glanz, ki je mojstra Plečnika zelo cenil, a pri tem projektu nista sodelovala. S t. i. kamničanom se je sicer velikokrat peljal tudi Jože Plečnik (1872-1957). Nato se je v Stranje odpeljal s t. i. zapravljivčkom - vozom s konjsko vprego-, saj je tam vodil obnovo cerkve sv. Benedikta. Cerkev v Stranjah sodi med njegova pomembnejša povojna dela. Posebno obnova krstilnice je imela velik odmev v javnosti.

600 metrov dolg vlak
Leta 1910 je na šišensko postajo prišlo in odšlo 13 vlakov iz gorenjske smeri in 8 vlakov iz kamniške smeri. Zanimiv je podatek, da je na veliko mašo na Gorenjsko v soboto leta1891 potovalo okoli 8.000 vernikov, v nedeljo pa okoli 4.000 vernikov. Posamezna vlakovna kompozicija je imela zavidljivih 43 vagonov, kar je pomenilo, da je bila železna kača dolga več kot 600 metrov.

Dobre plače na železnici
Poglejmo še, kakšne plače so imeli uslužbenci na postaji Ljubljana Šiška. Leta 1900 je predstojnik postaje mesečno prejemal 400 kron in 106 kron za najemnino oziroma stanovanjski dodatek. Revident je prejemal 250 kron in 66 kron stanovanjskega dodatka. V tistem času je gramofon stal 25 kron, mala gramofonska plošča 2 kroni, 4 krone velika plošča, žepna ura srednje kakovosti okoli 9 kron, učitelj pa je imel okoli 110 kron mesečne plače. Kakor se natančno ve, kakšne plače so imeli uslužbenci na železnici, se tudi ve, kakšne davke so plačevali. Predstojnik je plačal 88 kron davka, revident pa 46 kron. Vprašam se, ali se tudi zdaj ve, koliko davka plačujejo posamezniki, predvsem na vodilnih položajih, pa ne le pri železnici.

Imeli so tudi pregledno davčno lestvico, čeprav se jim o računalniku še sanjalo ni. Tako so bili višji uradniki šišenske postaje kar bolj v ospredju na davčni lestvici. Leta 1895 je vodja šišenske postaje Jožef Detela bil na tridesetem mest. Konec 19. stoletja je bilo na postaji Ljubljana Šiška zaposlenih 280 ljudi, od tega 93 sprevodnikov in 56 strojevodij.

Vroča voda za perice
V pritožni knjigi je veliko zapisov zaradi prehodov preko železnice v začetku 20. stoletja predvsem ob velikokrat zaprtih zapornicah, kjer se ločita gorenjska in kamniška proga (ob Kavškovi ulici pozneje Černetovi-Janševi). To je bila povezava Šiške z bežigrajsko smerjo. Pritožnik je predstavil težave z razgretimi konji s polurnim čakanjem pred zapornicami. Nergali so tudi prepoteni nedeljski izletniki. Vlaka in strojevodje pa so bili veseli stanovalci - perice tistega okoliša, ki so jim iz kotla lokomotive dajali vročo vodo. Te nevšečnosti so bile aktualne pred gradnjo podvoza na Drenikovi cesti . Postaja Šiška se zdaj uporablja samo za tovorni promet.

Nekoliko starejši Ljubljančani se bodo spomnili, da je v neposredni bližini postaje dolgo časa deloval tudi kino Mojca, ki je bil namenjen otrokom, trenutno pa je v njem skladišče, čeprav predvsem v zimskem času prostorov za otroške dejavnosti primanjkuje.

Pivo za cesarico Sisi
Že leto po odprtju postaje je pivovarna Kosler (danes pivovarna Union) zgradila industrijski tir. Ker je pivovarna skoraj od vsega začetka »povezana« z postajo Šiška, nekaj besed tudi o tem. Pivovarno Union so zgradili Ivan, Jože in Peter Kosler leta 1864 kot družinsko podjetje. Peter Kosler je bil znan tudi, ker je naredil zemljevid slovenskih dežel v slovenščini in bil za to obsojen veleizdaje. Pozneje je bi pomiloščen, zemljevid pa so zaplenili leta 1853 in je »na svitlo« prišel leta 1864.

Čeprav so bili Koslerjevi kočevarski Nemci, je Peter Kosler sodeloval v gibanju za Zedinjeno Slovenijo in bil deset let poslanec v deželnem zboru. Pivovarna Kosler je kmalu postala največja tovarna piva na Krajnskem Svoje pivo so prodajali tako v Avstriji, severni Italij in Dalmaciji. Pivo Kosler je rada naročila tudi avstrijska cesarica Elizabeta, bolj znana kot Sisi, kadar je počitnikovala v gradu Miramar pri Trstu. Rodila se je leta 1837, umrla pa 1898 v atentatu v Ženevi. Pokopana je na Dunaju, čeprav je bila njena želja, da bi bila pokopana na otoku Krfu na gori Aja Kiriaki. Rekla je: »Tu imam nad sabo samo zvezde in ciprese, ki bodo za mano vzdihovale veliko bolj kot ljudje. Tu bo spomin bolj večen kot pri mojih podanikih.«

Pivo so izvažali celo v Aleksandrijo in takratno Malo Azijo. Prodaja piva se je v Avstro- Ogrski tako povečala, da sta brata Kosler ustanovila leta 1909 delniško družbo pivovarne Union, le ta pa je združila še pivovarne »Reininghaus AG« in »Putingam« iz Gradca ter »Goss« iz Leobna.

Na začetku 19. stoletja je imela Ljubljana 10.000 prebivalcev, 170 gostiln in okoli 15 kavarn. Prva kavarna v Ljubljani je bila že v 18 stoletju, zanimiv pa je tudi podatek, da je bilo v ljubljanski kavarni Zvezda leta 1940 gostom na voljo kar 230 revij in časopisov .

Kolega Marko Kham je zanesenjak na področju maket, zgodovine in marsičesa drugega. Vabljeni tudi k ogledu pripetega videoposnetka njegovega "malega sveta".

Venec za Ivana Cankarja
V bližini postaje Ljubljana Šiška, ob gorenjski progi proti Šentvidu, je bilo tudi začasno vojaško letališče. Pa pojdimo v leto 1918. Prvega novembra je general Rudolf Maister z vojaško akcijo in okoli 4.000 možmi razglasil Maribor za slovensko ozemlje. Že naslednji dan so na tezenskem kolodvoru zasegli še vojaška letala znamke Hansa-Brandenburg. Del teh letal je bilo dodeljenih poveljniku nadporočniku Josipu Kosu na omenjenem letališču. Bolj malo znano pa je, da je ob pogrebu Ivana Cankarja 13. decembra 1918 letalo, odeto z žalno zastavo, odvrglo na pogrebni sprevod venec.

Ob tem pogrebu je doktor Josip Vidmar zapisal: »Njegov pogreb je bila ena izmed prvih nacionalnih manifestacij Slovencev v novi državi.« Ljubljanski župan Ivan Tavčar je sicer odklonil predlog, da bi priporočil meščanom, naj izobesijo črne zastave, in to z besedami: »Ali bomo obešali zastave za vsakim Golarjem?« »Toda Slovenci in Ljubljančani so Cankarjevo smrt počastili z ogromno udeležbo pri pogrebu, ki je bil veličasten in na katerem se je zbralo vse, kar je imelo kaj imena v slovenski umetnosti in kulturi. Tam sem se seznanil z nekaterimi našimi pisatelji in umetniki,in čeprav sem se počutil kot tujec med njimi, sem se nemara kot privesek prijatelja Dobide in Frana Albrehta pridružil skupini, ki je po pogrebu krenila na pogrebščino v zadnjo sobo h Khamu (to je bila delikatesa, zdaj pa jev teh prostorih modna trgovina, op. a.) na Miklošičevi cesti nasproti hotela Union. Tam se je pilo in govorilo in govorilo in pilo do pozne noči …«. Tako naš akademik Josip Vidmar, ki je leta 1933 med diktaturo kralja Aleksandra izdal svoje verjetno najvplivnejše delo »Kulturni problem slovenstva«.

Besedilo in foto: Marko Kham
Vhod v kino Mojca.
Železniška postaja Ljubljana-Šiška danes. Poslopje za popravilo vagonov je staro več kot 130 let. (foto: arhiv avtorja)
Okna na železniški postaji v Kamniku.
Železniška postaja Ljubljana—Šiška danes. V stavbi je trenutno železničarski  zdravstveni dom.
Železniška postaja Ljuljana- Šiška - notranja stran.
Prijavi napako
Komentarji
NEmafiji
# 18.11.2012 ob 10:42
Bravo Marko Kham!
Ko človek gori za stvar i nzadevo pozna, ker ga zanima se čisto drugače bere.

RTV slo manj člankov NE normi a kvalitetne članke in raje malo nagradite tiste, ki znajo pisat.
marialorca
# 18.11.2012 ob 07:40
Všeč mi je ... SUPER
Zogi
# 16.02.2014 ob 18:22
Južno železnico so izgradili iz Maribora (Delavnice Južne Železnice), prav tako od tam Železarno Jesenice , Jelenov viadukt. Maribor je bil v SLO namreč daleč najbolj razvito mesto vse do 1940 predvsem tudi zahvaljujoč Gradcu mestu slovenskega izvora imena.. V MB se je pri nas začela industrijska revolucija, bile so tovarne, razvito meščanstvo, elektrarna Fala.......... Železnica je bila zahvaljujoč Nadvojvodi Janezu že leta 1846 (MB-CE) in je prišla iz Gradca. Še danes so v Gradcu poimenovane ceste po MB - Mariborska ulica in Mariborsko nabrežje
V MB so se živele znane legendarne svetovne osebnosti,kot nikjer v SLO (Mariborčan admiral Tegetthoff, Nikola Tesla, pionir NASE Herman Potočnik Nordung, družina Morpurgo (Maribor) - Spilbergov film Grivasti Vojak po pisatelju M. Morpurgo, Nadvojvoda Janez.....
hervard
# 18.11.2012 ob 08:26
Odličen članek....
qurwalook
# 11.01.2013 ob 09:33
Odličen članek, zelo zanimivo branje, hvala
Etienko
# 18.11.2012 ob 15:22
Bravo za članek,res....vse štima,samo pivo nam je brozga danes...
janhan
# 18.11.2012 ob 09:33
Stare zgradbe slovenskih železnic so naravnost očarljive. Sam vidim velik potencial v njih.
kresnik
# 18.11.2012 ob 09:30
Čimveč takšnih člankov. Hvala.
betko007
# 18.11.2012 ob 08:44
pohvalno: Marko Kham!
naš človek
# 25.11.2012 ob 23:38
Zanimiv je Kozlerjev zemljevid slovenskih dežel. Živeli smo na zelo velikem območju
Na zadnje so nam pobrali še Istro, Cres in Krk ( ki so bili del dežele Kranske )


čisto si falil. Ta zemljevid nikoli ni bil mišljen kot zemljevid samo slovenskega etničnega ozemlja (je pa to v njem vrisano!). Za začetek tole, čeprav predlagam branje kakšne resnejše literature kot je Vikipedija.
Ilirsko kraljestvo
Peter Kozler
uporabnik007
# 18.11.2012 ob 09:50
Zanimiv članek. Zanimivo je tudi, da smo se pred 100 in več leti borili za svoj jezik in proti ponemčevanju, potem pa smo v času Jugoslavije in nič manj po osamosvojitvi navlekli v slovenijo ( od 70 let naprej ) cca 400.000 južnjakov in in je sedaj skoraj težko srečati kakšnega na SŽ ali javni upravi ( in še marsikje ), ki je slovenskega rodu ali zna sploh normalno slovensko. Da ne govorim, da je v zadnjih letih na TV vedno več južnjaških priimkov.
Zanimiv je Kozlerjev zemljevid slovenskih dežel. Živeli smo na zelo velikem območju in smo zgleda kot narod povsem nesposobni neke samoorganizacije, samozavesti in ponosa do lastne kulture in zgodovine. Že to, da v LJ zgradimo stadion in je 90% koncertov v glavnem mestu samo južnih glasbenih skupin pove vse. Z nami kot narodom je nekaj hudo narobe.
Zanimivo se mi zdi, da so Hrvati, ki jih je bilo par stoletij nazaj celo precej manj kot nas uspeli celo zgodovino samo širiti. Na zadnje so nam pobrali še Istro, Cres in Krk ( ki so bili del dežele Kranske ) in Italjanom Dalmacijo. Mi pa smo izgubili Furlanijo, Trst ( kot največje slovensko mesto ), Gorico, Koroške dežele... Vse to verjetno ogromno pove o karakterju naroda.
Kazalo