Najboljše slike je slikar Stane Kregar naslikal v zgodnjih šestdesetih letih. Foto: Andrej Doblehar
Najboljše slike je slikar Stane Kregar naslikal v zgodnjih šestdesetih letih. Foto: Andrej Doblehar

To so Jože Bartolj, Lojze Čemažar, Marta Jakopič Kunaver, Andrej Jemec, Mira Ličen Krmpotić, Matej Metlikovič, Valentin Oman, Tomaž Izidor Perko, Marko Ivan Rupnik in Jošt Snoj.

Razstava Hommage Kregarju je bila odprta prav na obletnico ustanovitve Galerije Staneta Kregarja, 6. februarja, nekateri umetniki so ob tej priložnosti svoja dela posvetili prav Kregarjevemu spominu. Ob jubileju je izšel tudi katalog z bogatim dokumentarnim gradivom in predstavitvijo najvidnejših slovenskih ustvarjalcev na področju sakralne umetnosti, ki so prispevali tudi spominske zapise o Kregarju in njegovi umetnosti. V katalogu pa se spominjajo tudi že pokojnih umetnikov Leona Koporca, Veselke Šorli Puc, Janeza Bernika in Staneta Jarma.

Mira Ličen Krmpotić, Hommage a Kregar (2019). Foto: Andrej Doblehar
Mira Ličen Krmpotić, Hommage a Kregar (2019). Foto: Andrej Doblehar

Stane Kregar in šentviški Zavod
Slikar in duhovnik Stane Kregar (1905–1973) je bil doma v soseščini Zavoda sv. Stanislava in ko so leta 1905 začeli s poukom v Škofijski klasični gimnaziji, se je slikar rodil v bližnjih Zapužah pri Dravljah. Potem je prag te mogočne hiše prestopil še neštetokrat, najprej kot dijak in nato kot profesor ter dokončno po smrti tudi s svojimi slikarskimi deli, s katerimi se je zlasti kot pionir nadrealizma in abstrakcije trajno zapisal v zgodovino slovenske likovne umetnosti in se med ustvarjalci 20. stoletja uvrstil v sam vrh. Največji del njegovega opusa je danes predstavljen prav v stalni zbirki Galerije Staneta Kregarja v Zavodu sv. Stanislava, ki je je bila ustanovljena novembra 1993 in odprta februarja 1994, prenovljena pa leta 2014. Skoraj devetdeset olj na platno in številne izvirne osnutke za vitraje so obnovljenemu Zavodu sv. Stanislava darovali slikarjevi sestri Cilka Kregar in Marija Šenk ter brat Ivan Kregar. Slikarjevi dediči so tako na poseben način vzpostavili zbirateljsko politiko, zaradi katere lahko danes občudujemo zaokrožen opus likovnih del slikarja Staneta Kregarja na enem mestu, kar številnim drugim slovenskim umetnikom ni omogočeno.

Spominska razstava Hommage Kregarju je postavljena v Kregarjevem in Meršolovem atriju, v zadnjem izstopajo triptih Ecce Homo Valentina Omana in slikarska dela Mire Ličen Krmpotić. Foto: Andrej Doblehar
Spominska razstava Hommage Kregarju je postavljena v Kregarjevem in Meršolovem atriju, v zadnjem izstopajo triptih Ecce Homo Valentina Omana in slikarska dela Mire Ličen Krmpotić. Foto: Andrej Doblehar

Stane Kregar je z oljnimi slikami, freskami, mozaiki, sgraffiti, vitraji, cerkvenimi paramenti in tapiserijami opremil okrog sto starejših in novozgrajenih cerkva. S tem se je uveljavil kot najpomembnejši slovenski slikar druge polovice 20. stoletja na področju sakralne umetnosti, tako po številu izvedenih del kot po kakovosti, v svojih delih pa je povezal principe sakralne umetnosti srednjega veka (idealizirana figuralika) in evropskega modernizma 20. stoletja (abstrakcija). Cerkvena dela je ustvarjal zlasti v povezavi s prenovitvenim liturgičnim in umetnostnim gibanjem po drugem vatikanskem koncilu skupaj z arhitektom Antonom Bitencem, ki je v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih preuredil vrsto cerkvenih notranjščin in projektiral več novih cerkva (v posameznih primerih je Kregar sodeloval še z drugimi arhitekti, tudi z Janezom Valentinčičem in Cirilom Zazulo). To je bila prva povojna faza gradenj novih cerkva, druga faza pa je bila v osemdesetih letih, ko so oblasti po dolgih letih prošenj odobrile številne nove cerkvene gradnje. Načrtovali so jih zlasti arhitekti Jože Marinko, France Kvaternik in Ivan Bregant, ki so ustvarili večje opuse, nekateri drugi vidnejši arhitekti in teoretiki so se tej temi posvetili le občasno (Jože Kregar, Marko Mušič, Fedja Košir, Milan Mihelič, Vladimir Brezar …), gradnje pa so se nadaljevale še v devetdeseta leta.

Galerija Staneta Kregarja v Zavodu sv. Stanislava letos praznuje petindvajset let. Foto: Andrej Doblehar
Galerija Staneta Kregarja v Zavodu sv. Stanislava letos praznuje petindvajset let. Foto: Andrej Doblehar

Druga generacija likovnih umetnikov v slovenskih cerkvah
Nove naloge na področju sakralne umetnosti so od osemdesetih let dalje povezale novo povojno generacijo arhitektov in likovnih umetnikov. V Kregarjevem primeru gre za izstopajoč sakralni likovni opus enega samega avtorja, v njegovem nasledstvu pa so bili številni umetniki, ki so se odločili za delovanje na tem področju. Neformalno skupino so v osemdesetih letih oblikovali Veselka Šorli Puc, Marta Jakopič Kunaver, Mira Ličen Krmpotić, Matej Metlikovič, Lojze Čemažar in Marko Ivan Rupnik, ki so se ob ustvarjanju za cerkve doma in s posameznimi primeri na tujem tudi intenzivno angažirali pri razmišljanju o pomenu sodobne cerkvene umetnosti in njeni popularizaciji v cerkveni periodiki. Njihovo ustvarjanje so z razstavami spodbujali v novoustanovljenih zasebnih galerijah in muzejih, specializiranih predvsem za sakralno umetnost – mariborski Ars Sacra, ljubljanski Družini in Finžgarjevi galeriji, galeriji Mežnarija v Mengšu, Slovenskem verskem muzeju v Stični (danes Muzej krščanstva na Slovenskem) in v Zavodu sv. Stanislava. Umetniki te generacije ustvarjajo v različnih slikarskih tehnikah in s tem ohranjajo raznolikost v materialni podobi cerkvene umetnosti, ki jo je utemeljil že Stane Kregar.

Raznolikost slogovnih pristopov
Sodobne ustvarjalce na tem področju bi težko postavili na skupni imenovalec, saj je vsak razvil lastno različico sodobnega cerkvenega slikarstva, po kateri ga lahko tudi prepoznamo. Veselka Šorli Puc, Marta Jakopič Kunaver, Mira Ličen Krmpotić in Matej Metlikovič so se odmaknili od stoletja uveljavljene narativne krščanske likovne pripovedi ter se obrnili k abstrahiranju konkretne figuralike in moderni simboliki v povezavi z raziskovanjem barvnih učinkov (Veselka Šorli Puc s stapljanjem figuralike in vegetabilnih cvetličnih form, Matej Metlikovič z virtuozno začrtano simbolno risbo na izčiščeni barvni podlagi, Marta Jakopič Kunaver in Mira Ličen Krmpotić pa z izstopajočim ekspresivnim barvitim koloritom in izvirno preoblikovano figuro). V primerjavi z njimi so Marko Ivan Rupnik, Lojze Čemažar in Tomaž Izidor Perko ohranili več tradicionalnosti v figuralnem slikarstvu, pri čemer se je Rupnik naslonil na umetnost ikon, Čemažar in Perko pa svoja dela aktualizirata z vključevanjem podob ljudi naše dobe – Čemažar v slogovnem načinu risarske poenostavitve, Perko pa z naslonom na žlahtno tradicijo starih slikarskih mojstrov. Sledila je mlajša generacija, ki jo zastopata slikarja Jošt Snoj in Jože Bartolj, ki sta vsak svoj duhovni svet utemeljila na osebno preoblikovanem figuralnem slikarstvu – Snoju je bližja impresionistična, Bartolju pa ekspresionistična likovna izkušnja.

Jezuit p. Marko Ivan Rupnik je avtor številnih mozaikov doma in po svetu, v njih pa združuje bizantinske likovne vzore z osebno interpretirano teološko vsebino. Foto: Andrej Doblehar
Jezuit p. Marko Ivan Rupnik je avtor številnih mozaikov doma in po svetu, v njih pa združuje bizantinske likovne vzore z osebno interpretirano teološko vsebino. Foto: Andrej Doblehar

Nova umetnost za novo tisočletje
Na prelomu tisočletja lahko govorimo o dveh ključnih cerkvenih likovnih realizacijah, ki sta vsaka na svoj način spodbudili nov pogled na razvoj slovenske sakralne umetnosti – prenova notranjosti župnijske cerkve v Trnovem v Ljubljani in mozaična poslikava Marka Ivana Rupnika v kapeli Odrešenikove Matere v Vatikanu. Obnova trnovske cerkve iz leta 1999 je izstopajoč dosežek sodobne sakralne umetnosti (nad katero pa so imeli pripombe konservatorji), župnik Janez Pogačnik je zbral ugledne umetnike, ki so skupaj ustvarili likovno minimalističen, estetsko izčiščen in duhovno poglobljen sodoben sakralni prostor (Andrej Jemec, Janez Bernik, Drago Tršar). Če ta prvi projekt ni imel širšega odmeva v nadaljnjih realizacijah, pa se je z vatikanskim mozaikom, za katerega je Marko Ivan Rupnik leta 2000 prejel Prešernovo nagrado, začel umetnikov obsežen cikel mozaikov, ki jih je s sodelavci Centra Aletti ustvaril v tujini in Sloveniji. Po Kregarju in nato Čemažarju ter Perku je Rupnik ustvaril najobsežnejši avtorski opus, v katerem je slogovni naslon na kanone vzhodne umetnosti povezal z osebno interpretirano teološko vsebino upodobljenega. Onkraj državne meje, na avstrijskem Koroškem, pa ustvarja rojak Valentin Oman, ki je v svojih materialno izvirnih in likovno dovršenih interpretacijah človeške podobe dosegel izjemno skladnost in duhovno poglobljenost s pradavnim arhetipskim učinkom. V domovino je segel le v manjši meri, v Avstriji pa je ustvaril obsežen opus, v čemer lahko vidimo tudi povezavo bogate koroške srednjeveške likovne tradicije s sodobnim izrazom sakralne umetnosti.