"Vprašanje je, kako je mogoče predstaviti izgubo na ustvarjalen način, kajti ustvarjanje je nasprotno izgubi, je pridobitev in zato v ontološkem smislu nekaj pozitivnega oziroma obstoječega." Foto: Matej Pušnik/Fabula

V Ljubljani je bila kot gostja mednarodnega literarnega festivala Fabula – Literature sveta, ki se je sklenil prejšnjo soboto v Cankarjevem domu z njenim literarnim večerom. Na njem je predstavila roman Obris, ki je v angleščini prvič izšel leta 2014 in s katerim je dosegla mednarodno pisateljsko slavo.

Roman, ki ga je prevedel Jernej Županič, je bil tudi glavna tema pogovora za oddajo Razgledi in razmisleki.

Trilogija: Obris, Prehod, Slava oz. Čast
Rachel Cusk je začela objavljati v 90. letih prejšnjega stoletja in danes velja za eno od pomembnejših sodobnih pisateljic v angleškem jeziku. Romanu Obris sta sledila še dva z naslovom Transit oziroma Prehod in Kudos, kar bi lahko poslovenili kot Slava ali Čast.

Čeprav je omenjena leta 2018 končana trilogija Rachel Cusk postmoderno delo, kljub fragmentarnosti pripovedi ohranja določeno rdečo nit in cilj, je povedala Rachel Cusk v pogovoru za Radio Slovenija. Pripovedne niti in zgodbe, ki se razprostirajo pred bralcem, skupaj drži lik Faye. Čeprav je njeno ime omenjeno le enkrat in kot lik nekako ostaja v ozadju, je zaradi inteligence ter zmožnosti poslušanja in opazovanja zanimiva literarna oseba.

Več v intervjuju spodaj.

Rachel Cusk, Obris je vaš prvi v slovenščino preveden roman. V nekem intervjuju ste dejali, da ste se po dveh desetletjih objavljanja najrazličnejših del: od vašega prvega romana Reševanje Agnes iz leta 1993 prek zbirke kratkih zgodb Srečneži ter stvarne literature želeli lotiti nečesa popolnoma novega, ne da bi dobro vedeli, kam vas ta pot vodi. In tako je nastal roman Obris.
Če pomislim, je gotovo je obstajala neka pot in na njej je nastalo prav to, kar ste ravnokar omenili: roman, zgodbe, spomini in eseji. Preizkusila sem se v vseh zvrsteh, vendar me je vse bolj motilo to, da sem denimo uporabila obliko spominskih zapisov, ker nisem vedela, kako bi jih vključila v roman. Omenjena delitev na zvrsti je bila v mojem razumevanju povezana z ženskostjo in življenjem, kakor ga živijo sodobne ženske, kajti takšno življenje je gotovo do neke mere povezano z delitvami, s predalčkanjem. Hotela sem najti primernejšo obliko, žensko obliko, v kateri bom svobodno prehajala med različnimi zvrstmi, ne da bi si belila glavo s tem, da gre enkrat za esej in drugič za roman. Obris je bil rezultat takšnega premisleka.

Reciva nekaj besed o Faye, liku iz vašega romana, ki nekako drži skupaj mnoštvo glasov, ki jih bralci slišimo v romanu Obris.
Prav tisto, kar pričakujete, da je pripovedovalec romana, to ona ni … Ta roman ni nekakšna razširitev njenega notranjega življenja, marveč bolj realističen približek same strukture življenja, kot ga živimo, našemu bivanju v svetu. Vse bolj sem namreč bila prepričana, da je pripovedovalec, kakor se je vzpostavil v leposlovju, postal smešna, umetna oseba, za katero se zdi, da živi tako v spominih in v sedanjosti na povsem koherenten način in da poleg tega o drugih ljudeh ve stvari, ki jih sami navadno ne vemo. Čeprav je mnogo bralcev trdilo, da je Faye nekako nevidna in neobstoječa, pa tudi skrivnostna, sama nisem prepričana, da je tako. Vidim jo kot osebo, ki živi v sedanjem trenutku ter izkuša in doživlja, kar je v njeni neposredni okolici. V tem vidi tisto, kar se tiče tudi nje same; torej prek tega, kar vidi, sliši in prepoznava pri drugih, dobimo občutek, kdo je ona. Mislim, da tako tudi sicer ljudje delujemo.

Roman, ki ga je prevedel Jernej Županič, je bil tudi glavna tema pogovora za oddajo Razgledi in razmisleki. Foto: Založba Beletrina

Ena od ključnih besed tega romana je, zdi se, prav tišina in način, kako jo upodobiti, opisati, ujeti v besedi. Bi se strinjali s to mislijo?
Osrednja tema romana je življenjsko obdobje, v katerem se lahko porušijo določene osebne predstave o življenju. Te težave lahko privzamejo obliko krize srednjih let ali se pokažejo tako, da strukture, kot sta zakonska zveza ali družina, razpadejo. Posledica je izguba resničnosti, kakor nam je poznana in domača, in zato se tudi vprašamo, kaj je to resničnost sploh sestavljalo, na čem je temeljila. Ali je izhajala samo iz načina naše vzgoje, našega pogleda na stvari in prepričanj o tem, katere stvari so resnične in katere niso. Toda rekla bi, da gre v tem primeru za pomembno izkušnjo izgube. O liku Faye vemo samo to, da je njen zakon razpadel in da je postala mati samohranilka dveh otrok. Vprašanje je, kako je mogoče predstaviti izgubo na ustvarjalen način, kajti ustvarjanje je nasprotno izgubi, je pridobitev in zato v ontološkem smislu nekaj pozitivnega oziroma obstoječega. Faye pa izkuša odsotnost njej znanih stvari. Izziv je bil ustvariti delo, ki to opisuje.

Bi lahko rekli, da skuša Faye – in z njo mi bralci – s pomočjo nekakšnega samoizbrisa izumiti opisovanje sebe? Ali pretiravam, če rečem, da je to pretanjen komentar položaja žensk oziroma ženskosti v družbi?
Ne pretiravate, ta misel globoko prežema knjigo. Eno od osrednjih vprašanj v drugih dveh knjigah trilogije je vprašanje usode oziroma nujnosti ter svobodne volje; do katere mere sami sprožimo določene stvari in s kakšnimi posledicami. In naprej: kakšno je življenje, če privzamemo položaj pasivnosti, kar si prizadeva Faye. To se neposredno povezuje z vprašanjem pisanja oziroma ustvarjanja. Je slednje skrivnostno; ali se dogaja v "kraljestvu senc" oziroma ali je posledica zavestne volje ali pa je izraz tega, kar ti je bilo dano? Mislim, da vsak umetnik išče to mejo in se skuša postaviti na eno ali na drugo stran.

Sam ne delim prepričanja, da vaša junakinja pluje s tokom. Zna poslušati druge in to je razlog, zakaj se ji ljudje, ki jih sreča, tako zelo odprejo. Na drugi strani pa ve, kdaj je pravi trenutek, da spregovori in reče ne, denimo sopotniku z letala, s katerim se pozneje v Grčiji začne družiti. Gotovo je pasivna, vendar je tudi odločna.
Rekla bi, da poskuša spoznati, kakšno bi bilo življenje, če ga ne bi videli kot zgodbo, ki ima zaplet in pomenljive dogodke, ki vodijo k pomenljivim sklepom. Izjemno težko je prenehati pripovedovati zgodbe; kakor odkrije Faye, je človekovo nagnjenje, da resničnost ureja v pomenljivo obliko oziroma zaporedje dogodkov. Temu se je težko upreti in s tem se spopada v preostanku trilogije. Obris se dogaja v kratkem vmesnem obdobju, ko je na službenem obisku v tujini stran od doma. Na neki način se zato loči od svojega telesa, toda vprašanje je, kaj ji ostane, ko se vrne k svojemu življenju. Kako se bodo te vrednosti potem izrazile; se je mogoče izogniti pripovedovanju zgodbe, če živimo v družbi? Potrebovala sem več knjig, da sem odgovorila na to vprašanje.

Faye se vrne nazaj v London in začne novo življenjsko etapo v starem stanovanju, ki ga prenavlja. Znova je večina pozornosti namenjena srečevanju in pogovorom z ljudmi. Že v Obrisu je zanimiv položaj Faye in njena opažanja, ki bralcu omogočajo uvide, podobne, kot se dogajajo ob branju Paula Austerja. Slednji je v romanih izmojstril misel Ludwiga Wittgensteina, da bi vse, kar vidimo, lahko videli tudi drugače. Tako kot vi nam odpira oči in spodbuja domišljijo. Pasivnost Faye spodbuja bralčevo domišljijo.
Ko sem končala roman, pisala sem namreč v osamljenem in izoliranem obdobju življenja, nisem dobro vedela, kaj sem naredila. Ko sem se nanj potem ozrla z nekoliko bolj objektivnimi očmi, sem si rekla, da tega nihče ne bo mogel brati. Odsotnost konvencionalne pripovedi bralca sili v aktiven položaj v odnosu do besedila; sam mora postati knjiga. Nisem bila prepričana, da si to bralci želijo. Kot ste dejali, pri njej ne gre toliko za pasivnost kot za tišino, zavesten umik, odsotnost in nevtralnost. Hotela sem pokazati, da so se njena prepričanja, njeni pogledi na razmerja, na resničnost, ki jo je obkrožala, na določen način izkazali za napačne. Ostala ji je samo gotovost jezika kot moralnega sistema in nezmotljivega indeksa resnice. Preostalo ji je le to, da prisluhne drugim in sliši, kako se ta resnica potrjuje ali zanika.

"Kar koli rečemo v maternem jeziku, izda nekaj o naši vzgoji, izobrazbi, družbenem razredu, pričakovanjih, pogledu na svet in tako naprej." Foto: Reuters

To je bil najbrž trenutek, ko ste zasnovali trilogijo. Domnevan, da ste, ko ste prebrali Obris, ugotovili, da imate še mnogo povedati in da navsezadnje potrebujete dramsko strukturo in cilj.
In ta cilj je jeza: prehod od nevtralnosti, o kateri sem govorila in ki je način zadrževanja, paraliziranja človeka, ki se mu je zgodilo nekaj groznega; molk je neka oblika terorja. Da sem izrazila jezo glede tega, kar je v jedru ženskosti in pasivnosti, sem potrebovala tri knjige. Vprašala sem se, kaj pa je resnični vir te zgodbe, ki ji vsi služimo? Kako se ženske zapletemo v težave? Kako navsezadnje živimo življenja, v katerih se odrekamo svobodi in doživljamo krivico? Da je Faye dosegla to stopnjo, je bil potreben zapleten, toda nujen proces.

Govorila sva že o izgubi, ki sproži Fayeino raziskovanje. Izguba ljubljene osebe, življenja in smisla, kot smo ga poznali, je gotovo travmatična izkušnja. Faye torej doživi prehod od izgube do jeze, zanima pa me, kaj ima z vsem tem opraviti ljubezen?
Predstavljajte si, da na začetku Obrisa srečate osebo, ki verjame, da se ljudje poročijo, ker tako pač potekajo te stvari in ker je tako videla na primeru svojih staršev ali družbe, ki utrjuje prepričanje, da je zakonska zveza posoda ljubezni. To so ponavljajoči se in naučeni vzorci. Kaj je ljubezen, spozna na najtežji način: prek trpljenja svojih otrok, ki trpita kot otroci ločenih mučencev; kličeta jo, medtem ko je ona na potovanju, izgubljena sta, zaskrbljena, prepirata se. Ta zgodba se razvija v naslednjih dveh romanih. Prek tega, da jima povzroča bolečino, se ju nauči imeti rada, resnično rada, ne samo na konvencionalen način, kot naj bi imeli starši radi svoje otroke. To je gotovo precej realnejša predstava o ljubezni od prevladujoče. Nekateri imajo srečo, da se že rodijo s tem razumevanjem, za druge je pot do tja mučna; premagati morajo utečene oblike in navade, da bi se naučili preproste stvari: ljubiti. To je vloga ljubezni v tej trilogiji: je nekakšen cilj.

Kakšno vlogo ima dogajalni prostor romanov: letala, restavracije, literarne delavnice, festivali, frizerski saloni … v Grčiji, Angliji in še v dveh mestih nekje v južni Evropi, če se ne motim. Zakaj ste jih izbrali?
Nisem hotela, da bi si bralci lastili kraje. Hotela sem, da predstavljajo sodobno izkušnjo dela, ki vključuje potovanja, začasno prebivanje v tujini in pogosto srečevanje ljudi, s katerimi ima Faye tudi globoke pogovore, potem pa jih nikoli več ne vidi. To je bilo zame nasprotje utrjenih oblik razmerij, kot sta zakonska zveza in družina, ki jih je Faye zapustila. Pa tudi klasičnih oblik bivanja, kot je hiša, moja hiša, v kateri zaprem vrata, gradim svojo življenjsko zgodbo in skozi okno gledam zunanji svet. Kje je prag, meja med tema svetovoma? V prvem romanu sem želela zgraditi svetel svet, brez lastninske pravice, čeprav si v drugem romanu Faye prizadeva zgraditi dom, vendar je to znova prehod k nekemu stanju. Ta del trilogije je bilo najtežje napisati: njeno urejanje stanovanja, v katerem naj bi z otrokoma živela; in to mi ni bilo všeč, kajti raje bi jo znova poslala na letalo … [smeh], da tava po nekem tujem mestu. Ta prizorišča so se mi zdela primerna glede na teme, o katerih sem hotela govoriti.

Kakšna je vaša predstava o domu? Robert Frost je v pesmi zapisal, da je dom tisti prostor, kjer te morajo ob vrnitvi vedno pričakati odprta vrata.
Če me sprašujete o mojem odnosu do doma, ga določa to, da sem ženska in pisateljica, kajti z domačimi prostori se bori tako moj ženski kot pisateljski del. Da lahko pišem, me na prostor, v katerem sem, ne smejo vezati nobeni subjektivni občutki. Mislim, da ženska doma težko doseže, da je dogajanje ne bi motilo in spravljalo ob živce. Najbrž sem najbolj zadovoljna takrat, ko sem v hiši koga drugega.

Rachel Cusk: Ko ljudje o čem ne govorijo resnice, me to začne zanimati

Tu imata znova vlogi tišina in poslušanje, o čemer sva se prej pogovarjala. Mislim, da Fayein položaj ne govori samo o položaju žensk, ki so bile pogosto postavljene v pasivne vloge, marveč je na neki način univerzalen položaj številnih ljudi v sodobni družbi, ko smo nenehno v komunikaciji, ko komentiramo in blebetamo po družbenih omrežjih in ko se včasih zdi celo, da je treba kričati, da bi te kdo slišal. Vsi bi nenehno govorili, le redki pa znajo poslušati.
Ne bi se čisto strinjala, da so družabna omrežja tako vplivna. Meni se zdijo predvsem osvobajajoča od utrjenih jezikovnih položajev, ki smo jih zavzemali. Denimo otrok je moral stoletja sedeti v tišini in poslušati svoje starše, njihove ukaze in kritiko in to se danes spreminja. Mislim, da smo priča kaosu in revoluciji na področju jezika. Tu ne vidim zatona, prej osvoboditev. Moram sicer priznati, da družbenih medijev ne uporabljam, kaj šele razumem, vendar se mi zdi, da razbijajo jezikovne okvire in oblastne strukture jezika, kar je dobro. Ob koncu trilogije me je presunilo odkritje, da v vseh knjigah, še posebej v zadnji, Kudos, večinoma govorijo govorci, ki jim je angleščina drugi jezik. Nobeden ne govori več svojega maternega jezika, razen same Faye, pa še ta ne govori ravno veliko. Ob tem pomislim celo, da bom zares začela pisati takrat, ko bom pisala v nekakšni globalni angleščini. Pisati v maternem jeziku se v tej zastavitvi zdi izjemno utesnjujoče in polno omejitev. Kako se znebiti teh omejitev, ki se jih sploh ne zavedamo? Kar koli rečemo v maternem jeziku, izda nekaj o naši vzgoji, izobrazbi, družbenem razredu, pričakovanjih, pogledu na svet in tako naprej. V novih oblikah komunikacije zato vidim možnost osvobajanja. Moram pa reči, da stresa zaradi nenehnega objavljanja ne doživljam, ker teh medijev preprosto ne uporabljam.

Ta pogovor imava 9. marca, dan po mednarodnem dnevu žensk. Danes, ko so identitetne politike družbenih gibanj že popolnoma običajen del kulturnih industrij, se pri vas zdi, da politika vstopa v življenja manj očitno, skozi zadnja vrata v intimnem in zasebnem življenju.
Ljudje kot posamezniki živimo na dolgi časovnici vse od otroških let do starosti. V obdobju življenja, ko sem imela majhne otroke, sem se dobesedno prerodila v politično bitje. Nenadoma sem bila zmožna udejanjiti to, kar mi je bilo pomembno. Protestirala sem. Zdaj, dve desetletji pozneje, sem in smo v drugačnem obdobju. Vsak razmišljujoč človek si lahko zmeraj zastavi vprašanje, za kaj se je treba boriti. Mislim, da je danes ključno vprašanje, da stvari ne poslabšujemo, da ne kregamo in kritiziramo preveč, kajti nasprotna stran tega ne počne.

Obstaja šala o tem, kaj storita levičarja in kaj desničarja, ko se srečata. Na srečanju dveh levičarjev se porodijo tri mnenja, medtem ko se desničarja že pogovarjata o tem, kdo bo vodja. Toda šalo na stran. Za konec bi vas vprašal, katera umetnostna zvrst vas najbolj navdihuje: je to glasba, likovna umetnost ali kaj tretjega?
V določenem obdobju je to bila predvsem glasba. V mojih tridesetih letih, ko sem se skušala uveljaviti kot pisateljica in sem mojstrila pisanje v čisto tehničnem smislu, je bila glasba posebej pomembna. V zadnjih letih pa je njeno mesto vse bolj zasedla vizualna umetnost. O njej tudi veliko prebiram in spogledujem se s kar nekaj pisateljskimi projekti, ki se ukvarjajo z vizualnimi umetniki. Vprašanja, ki si jih zastavljam v tem obdobju življenja, ko so otroci že odrasli, recite mu srednja leta, so, ali bom kot pisateljica še lahko napredovala ali me čaka nazadovanje v mediju jezika. Te nevarnosti v vizualnem mediju ne vidim: mislim, da umetnik lahko doseže vrhunec v skrivnosti staranja. Prepričana sem, da je v jezikovni ekonomiji to težje: takoj se vidi, če si zastarel, uporabiš napačen izraz in vsi vedo, da nisi v koraku s časom.

Kaj pa pisanje poezije?
Poezija terja izjemno veliko šolanja in discipline. Zelo sem previdna pri prehajanju med izraznimi oblikami. Ni mi všeč prepričanje, da je mogoče kar tako napisati roman. Moja izkušnja kaže, da je to težko. Napisala pa sem igro pred nekaj leti, priredbo težavne Medeje za londonsko mestno gledališče Almeida.

Če se spomnim svojih začetkov: ko sem pisala prve romane, nisem vedela, od kod so prišli. Nenadoma so se pojavili in jaz sem jih napisala. Upala sem, da se bo to ponavljalo, ker nisem vedela, kako naj sprožim ta proces. Takrat sem bila mlada, medtem ko zdaj vem, kako to narediti. Če pa bi se lotila katere druge forme, bi se najbrž znova znašla v polju skrivnosti. Morda bi to bilo dobro.

Pogovor s pisateljico Rachel Cusk