Teoretski okvir, v katerega razstavo postavlja kustos Jure Kirbiš, je akceleracionizem – družbena in politična teorija, ki predpostavlja, da uničujočih procesov kapitalizma ni mogoče zajeziti ali obrniti, zato jih je treba poglobiti, okrepiti in pospešiti; vse to bo namreč pripeljalo do samouničenja sistema. "Rečeno preprosteje, pustimo lokomotivi, da se iztiri, raje prej kot pozneje, saj bomo tako lahko hitreje začeli reševati posledice. Do takrat pa ne obupavati." Razstava v UGM Studiu, ki združuje dela Dana Adlešiča, Zuzanne Czebatul, Jureta Kastelica, Botonda Keresztesija in Andreja Škufce je že odprta, ujamete pa jo lahko vse do 21. septembra.

Botond Keresztesi, Sanje IT dekleta, akril in sprej na platnu. Botond Keresztesi živi in dela v Budimpešti. Samo letos se je predstavil že v Galerie Derouillon v Parisu in na razstavišču Schimmel Projects v Dresdnu. Foto: UGM
Jure Kastelic je študiral fotografijo na Univerzi v Brightonu, danes pa živi in dela v Londonu. Leta 2014 je soustanovil osveženi festival Fotopub v Novem mestu, kjer je deloval kot kreativni direktor. Foto: UGM

Prepozno je, da bi preprečili konec sveta
Od umetnikov in umetnic pogosto pričakujemo, da bodo skozi svoje delo razlagali svet, da bodo ponudili svojevrsten vpogled, da nas bodo napolnili z optimizmom, ugotavljajo v UGM-ju. Nekateri umetniki pa se tej vlogi upirajo. "Namesto da bi počeli, kar je prav, počno, kar se jim zdi dobro. Kar jim je všeč. Kar se jim zdi seksi." V tem bi lahko razbirali stopnjo cinizma, ki je pogosto pripisana določeni generaciji, morda pa tudi preživetveni vzgib.

V knjigi Kako umreti v antropocenem: Razmišljanja o koncu civilizacije ameriški akademik Roy Scranton predpostavi, da smo prestopili točko, ko bi še lahko ustavili samouničenje naše civilizacije. Filozofijo in posledično umetnost vidi kot obliko spopadanja z lastno smrtnostjo – smrtnostjo nas samih in neizogibno pogubo cele vrste. "Mladi umetniki in umetnice, soočeni s koncem sveta, tako ne morejo več ustvarjati umetniških del, ki bi spremenila svet, ampak ustvarjajo dela, ki bi, vsaj njim, osmislila svet, ki je pri koncu."

Hrabri novi svet interneta
Postinternetni okvir je eden ključnih vplivov, ki povezuje vseh pet umetnikov in umetnic na razstavi. Nekdanje navdušenje nad dostopnostjo do informacij, demokratizacijo znanja in vzajemno globalno izmenjavo, ki jo omogoča svetovni splet, so zamenjali izguba zasebnosti, neprestani nadzor, podatkovno rudarjenje in trgovanje ter politično mikrotargetiranje.
Umetniška dela so posledično "dekadentna, bleščava, krepostna v svoji materialnosti, kot bi se hotela izogniti digitalizaciji, pretvorbi v piksle, kot bi želela zadržati svoj seksi tudi za tem, ko bo elektrika enkrat izklopljena".

Zuzanna Czebatul, "Spooning" v ljubezni in sovraštvu, 2017. Foto: UGM

Naslov razstave se sklicuje na knjigo Kljub vsemu odpor (1968) Mariborčanke Milice Ostrovška, ki popisuje odporniško gibanje v Mariboru med drugo svetovno vojno.