"Žganjarska kuga" je prišla na krilih industrializacije, ki je z masovno proizvodnjo žganja ceno slednjega zbila izjemno nizko. Kar naenkrat si je lahko šilce, dva ali tri privoščil vsak delavec, kmet, hlapec in dekla. Nedostopni sadež poželenja je kar naenkrat s pomočjo tehnološkega preboja postal vsesplošno dostopen tudi najrevnejšim, ki so prej lahko kaj "popili" zgolj ob posebnih priložnostih. Začelo se je govoriti o epidemiji pitja in pijančevanja ter opozarjati na grozeči propad družbe.

Protialkoholni borci na Slovenskem pod taktirko Katoliške cerkve so resno zastavili delo. Objavljala se je protialkoholna propaganda v vseh mogočih oblikah od razglednic do predavanj in protialkoholnih glasil. Organizirali so mlečne restavracije in trezne veselice, a vse zaman.

"Enega za umetniški navdih, enega za pogum, enega, da bomo bolje delali, enega, da nas ne bo zeblo. Potem en šnops, da ne bomo zboleli. Preden gremo v gozd enega za moč. Predstave o alkoholu kot nekakšnemu čudežnemu eliksirju so bile med slovenskim ljudstvom vseprisotne. Pitje je pač del slovenske kulturne folklore, priložnosti, ob kateri se ne bi pilo, ni," je v MMC-jevem intervjuju dejal profesor zgodovine dr. Andrej Studen z Inštituta za novejšo zgodovino.

Številni slovenski psihiatri, kot sta bila Ivan Robida (1871–1941) in Fran Goestl (1864–1945), so bili prepričani, da pijanci niso degenerirani zato, ker pijejo, pač pa pijejo, ker so degenerirani. Njihova napaka je torej v dednem zapisu oz. genih, kar je v tistem času za rešitev pijanskega problema porajalo ideje evgenike.

Vabljeni k branju intervjuja.

Sorodna novica Prohibicija: Kako je 13 "suhih" let rodilo organiziran kriminal v ZDA

Te dni mineva 100 let od slavne in razvpite prohibicije alkohola v ZDA. Kaj pa se je takrat dogajalo pri nas doma? So bile tudi pri nas težnje po prepovedi alkoholnih pijač?
Seveda so bile! V ZDA so 16. januarja 1920 sprejeli zakon o prohibiciji, torej prepoved proizvodnje, prodaje in transporta alkoholnih pijač, ki je imel velik in krepak odmev tudi na Slovenskem. Slovensko protialkoholno gibanje z začetka 20. stoletja je vztrajalo tudi po 1. svetovni vojni, v tem času so izdajali glasilo Prerod, v katerem so bičali zlasti pijančevanje, hkrati pa so se lotevali tudi drugih takrat prisotnih moralnih vprašanj. Motil jih je prodor ženske mode. Gre za čas t. i. povojne psihoze, ki je prevzela ljudi, ko je nastopil čas miru po veliki vojni in so ljudem popustili ventili. To je čas sproščenosti, zavladali so trije kralji, kot jim pravimo, alkohol, nikotin in sifilis. Nastopila je doba rajanja, popivanja in kajenja. Vedno bolj množično kadijo in pijejo tudi ženske. Kajenje lepih žensk postaja v družbi nekakšen statusni simbol.

V stilu meščanske liberalizacije družbe …
Da. Gre za osvobajanje žensk. To se vidi tudi v takratni modi vedno krajših kril, poleg tega je to bila doba plesa, ki je bil še posebej pohujšljiv za katoliške moraliste. Pri nas smo imeli "krepko" protialkoholno gibanje, pri čemer je treba besedico krepko vtakniti v narekovaje, ker vsa silna prizadevanja niso prinesla prav nobenih vidnih rezultatov. Kljub mnogim javnim predavanjem s strašljivimi podobami, posneli so celo filme, strašili z boleznimi, samomorilnostjo, s podatki o smrtnosti alkoholikov, češ da so bolj podvrženi številnim boleznim. Trdili so, da zaradi alkohola propadajo družine, propada gospodarstvo, narašča kriminal. Ti pogledi so bili zelo podobni pogledom t. i. suhih držav v ZDA, kjer je divjal spopad med suhimi in mokrimi državami. Ameriški vzor se je hitro prenesel na slovenska tla.

Lahko navedete kakšen primer?
Najbolj poznani protialkoholni borec je bil znani celjski učitelj Emilijan Lilek, ki je v samozaložbi izdal knjižico Zabrana alkoholnih pijač, ki je izšla leta 1922 in v kateri se idealistično navdušuje nad ameriško prohibicijo, nad njenimi uspehi, češ, poglejte, tam so zdaj samo še srečne družine. Alkohola ni več, ni več nasilja, očetje pa ne čepijo več po gostilnah, ampak so doma. Hvali uspehe ameriškega gospodarstva, saj da delavci zdaj ne izostajajo več od dela, da delodajalci plačujejo nižje zavarovalnine za delavce in da ni več t. i. modrih ponedeljkov (neopravičen izostanek od dela op. a). To idealizirano podobo Amerike je primerjal z dogodki, kot se je zaradi alkohola odvil tudi med trboveljskimi rudarji. Rudarji so imeli navado, da so hodili na zasluženi 'arbeiter konjak' (delavski konjak, op. a.), kar so počeli že pred začetkom dela, da bodo krepki, pitje pa so potem nadaljevali tudi po službi. Moški so se držali nenapisanega pravila, da so po službi zahajali v gostilne. Ta arbeiter konjak, ki je bil podoben nekakšnemu domačemu pelinkovcu, je sprožil marsikateri velik pretep. Prišlo je do poškodb, nekateri so pristali v bolnišnici, to pa je pomenilo toliko in toliko izostankov od dela in izgubo za rudnik.

Omenil bi še enega protialkoholnega borca, to je bil zdravnik v Celju Fedor Mikič, ki je pisal o narodnem gospodarstvu in škodi, ki jo povzroča alkohol. Njegovi poudarki so zelo podobni, češ, poglejte, kako dobro v ZDA živijo in kako dobro pri njih funkcionira gospodarstvo. Prohibicija s strani države bi po njegovem prinesla rešitev. A v tem času pride potem do ravno nasprotnega, saj uvedejo prosto žganjekuho. V stari Avstriji je bilo kuhanje žganja omejeno na določeno število litrov, kar je bilo tudi obdavčeno, z uvedbo proste žganjekuhe, ki so jo sprejeli v Beogradu leta 1920, pa je lahko odslej vsak nakuhal žganja, kolikor je hotel. Kot zanimivost naj omenim, da se je v tisku emigracije po 2. svetovni vojni med drugim pojavila tudi teza, da je za vso bratomorno vojno na območju Jugoslavije krivo žganje. Prosta žganjekuha je pridonesla poplavo alkohola, ta žganjarska kuga pa je povzročila, da se je vedno več mladih vdajalo pijači, zato so odšli tudi v gošo (v partizane, op. a.) itd.

Na leto uvedbe prohibicije v ZDA torej pri nas oblast v drugo smer sprostitve žganjekuhe. Kako uspešen je bil potem sploh protialkoholni tabor pri nas, ga je oblast sploh jemala resno?
Alkohol je, podobno kot tobak, državi preko davkov prinašal ogromno denarja. V t. i. moralnih časopisih, pa tudi dnevnemu tisku so bili sicer številni pozivi državni oblasti, naj vendarle kaj stori, da bi se pitje vsaj omejilo, a ti pozivi niso poželi večjih uspehov. Morda je včasih kakšna zakonodajna pobuda celo prišla na mizo, a se je po zaključku seje vedno hitro končala ob kozarčku rujnega, ali pa s šilcem šnopsa. Nobena skrivnost ni, o tem je pisal že zgodovinar Jurij Gašparič, da so v beograjski skupščini popivali in kadili cigare. Alkohol za državne poslance ni bil nobena neznanka, prej obratno.

Danes vemo, da se je prohibicija v ZDA izkazala za totalno polomijo, popivanje se ni končalo, pač pa zgolj preselilo v ilegalo, hkrati se je razrasla mafija, ki je s tihotapljenjem služila milijone dolarjev. Dobra šola, da včasih radikalne prepovedi enostavno ne delujejo, kajne?
Točno. Vedno bolj, ko se bliža leto 1933, čas ukinitve prohibicije, vedno bolj so ugotavljali, da zaželenih učinkov ni. Stopnja kriminala se ni znižala in tudi zapori niso bili nič manj polni, zlasti če pomislimo na Al Capona in njegovo gangstersko mafijo, ki je alkohol tihotapila zlasti iz Kanade. Pojavile so se skrivne ilegalne točilnice itd. Pod črto je bilo več škode kot koristi.

So potem tudi naši agitatorji spoznali, da prohibicija ni dobra ideja?
Niso. Ravno v tem je paradoks. Sprva so idealizirali in prikazovali prohibicijo v ZDA kot zgodbo o uspehu, potem pa se je pokazalo, da vsa prizadevanja, vsa propaganda, slavljenje treznih veselic in mlečnih restavracij po švicarskem ali ameriškem vzoru ne pomaga čisto nič. Drago Jančar v svojem romanu Severni sij, kjer je dobro začutil alkoholno klimo na Slovenskem, ugotavlja, da so vsem prizadevanjem protialkoholnih borcev navkljub, gostilne po Mariboru še vedno rasle kot gobe po dežju in da so bili tudi Mariborčani očitno žejni kot gobe. Protialkoholno gibanje pod vodstvom katoliškega duhovnika Janeza Kalana je neprestano vodilo propagandno vojno s poudarjanjem uspehov v Švici in predstavljanjem Amerike kot nekakšne Indije Koromandije, kjer se cedita zgolj med in mleko. Tam ljudje ne pijejo, so poudarjali. Ni tako kot pri nas, ko same pijane zverine hodijo okoli in se vse utaplja v alkoholu. To so trezne, zdrave in suhe družbe oz. države.

Za propagandne namene popačena slika tako o ZDA kot o naših krajih, kajne?
Te njihove predstave so bile precej skregane z realnostjo. Obeti, kaj bi se zgodilo, kako bi bilo vse krasno in bolje, če tudi pri nas v Jugoslaviji sprejmemo prohibicijo alkohola, so bili zgolj utopična razmišljanja. Objavljali so protialkoholna glasila, kot so Piščalka, Zlata doba in Prerod. Organizirali so številne brezalkoholne izlete in veselice, na katerih so častili pitje vode, priporočali so odpiranje t. i. mlečnih restavracij po vzoru restavracij Dairy Queen iz ZDA. Vse skupaj ni imelo nikakršnih uspehov. Poudarjali so, kako zelo škodljiv je alkohol za zdravje, predvsem duševno, da povzroča blaznost in samomorilnost. Objavljali so propagandne slike na kateri je na primer slika lepega mladega in zdravega fanta, ki začne najprej s pitjem piva, potem ga odnese k vinu, preide na težko žganje, in potem vidimo sliko bolehnega, zapitega in razcapanega 60-letnika. Zapusti ga družina, nihče ga več ne mara. Delali pa so tudi propagandne razglednice, ena od njih je bila na primer poslana kot čestitka sorodniku Francu za god, na razglednici pa je bil narisan na smrtni postelji umirajoči žganjepivec.

Na področju zdravstva je bil v tem času najbolj dejaven ljubljanski Higienski zavod dr. Iva Pirca (ustanovljen leta 1923, op. a.), ki je bil prav tako velik protialkoholni borec. Zdravstvena politika je bila primarno usmerjena na najmlajši rod. V šolah so imeli posebne t. i. protialkoholne čitanke, v katerih so na praktičnih primerih prikazovali, kako slab in škodljiv je lahko alkohol. Notri so bile tudi zelo grozljive slike in podobe, saj se alkohol pojavlja v obliki hudiča, smrti ipd. Tudi sicer je bila propaganda, opremljena s slikovnim gradivom v družbi, vseprisotna. Ampak, spet lahko zaključiva z Jančarjem – nič ni pomagalo!

Kako se je širilo zavedanje o škodljivosti alkohola med ljudmi?
Izdajali so knjige za ljudstvo t. i. domače zdravnike, bile so podobne kuharskim knjigam, polne nasvetov za zdravje. Notri seveda opozarjajo tudi o škodljivosti alkohola, zlasti za želodec in jetra. Vidimo lahko grozljive slike želodca, kako bolezen napreduje, kako izgleda ciroza jeter itd.

Danes se na podoben način z grozljivimi slikami borimo proti cigaretam ...
Res je. Na podoben način so poskušali ljudi odvračati od alkohola, kot to danes počnemo na cigaretnih škatlicah. Vprašanje pa je, ali ljudje zaradi slikic kaj manj kadijo?

Zdaj sva veliko govorila o protialkoholnem boju, pa pojdiva še na drugo stran. Koga bi postavili v proalkoholni tabor tistega časa? So to slovenski umetniki in boemi, ki opevajo žlahtno kapljico, s Prešernovo komisijo za uničevanje vina na čelu?
Slovenski umetniki tu kar prednjačijo. Prešernov krog je imel to znamenito komisijo za uničevanje vina v 30. letih 19. stoletja. Znan je Ivan Cankar, ki se nikakor ni mogel otresti pitja. Iz korespondence s Henrikom Tumo (1858–1935, slovenski politik in jezikoslovec, op. a.), ki ga je poskušal odvaditi pitja, lahko razberemo, da je Cankar ušel s terapije z mlekom in vodo v Kranjski Gori že prvi dan in se usedel na vlak proti Ljubljani. Tuma je bil razočaran, kot lahko razberemo iz pisem, opozarjal ga je, da je videti vedno bolj bolan, ker pije. V enem od pisem je Cankar zapisal: 'Vsi me vidite ob vinu in puncah, nihče pa me ne vidi, ko cele noči hodim gor in dol po sobi in kujem stavek na stavek. Saj jaz, hudiča, nisem kriv, da sem Slovenec'. Descartovski 'mislim, torej sem' je Cankar spremenil v 'pijem, torej sem Slovenec'. S tem odgovorom je seveda poudaril tudi, da ne popiva v brezdelju, pač pa gara cele noči.

Cankarjev pregovorni "arbajterkonjak" ...
Enega za umetniški navdih, enega za pogum, enega, da bomo bolje delali, enega, da nas ne bo zeblo. Potem en šnops, da ne bomo zboleli. Preden gremo v gozd enega za moč. Predstave o alkoholu kot nekakšnemu čudežnemu eliksirju so bile med slovenskim ljudstvom vseprisotne. Pitje je pač del slovenske kulturne folklore, priložnosti, ob kateri se ne bi pilo, ni. Pije se ob godu, rojstnem dnevu, poroki, krstu, na sedminah itd. Slovenci smo znani, podobno kot Nemci, da je ena naših največjih ljubezni pitje alkohola. Za Nemce lahko rečemo že od srednjega veka ali pa vsaj od Martina Luthra naprej, ki jih je poimenoval 'srke', da jih drugi vidijo kot narod pijancev. Slovenci pa, kot sem zapisal v knjigi Pijane zverine (Celje, 2009), nismo za njimi nič zaostajali.

Od kod je prišla žganjarska kuga?
Žganje so poznali že prej, a vse do 19. st. ali pa konec 18. st., ko se začne industrijska proizvodnja žganja oz. alkohola, je veljalo za aqua vitae (vodo življenja, op. a.), nekakšno zdravilo, ki se je v novem veku prodajalo v lekarnah. Ni bilo dostopno vsem. Pohod kuge se je začel v Angliji, ki je bila pionirka na področju industrializacije, z džinom. To je bila prva kriza zaradi poplave alkohola med nižjimi sloji prebivalstva. Zgodila se je že v 30. letih 18. st. Ta vsesplošna razvada pitja masovno proizvedenega cenenega žganja, v Angliji je to bil džin za en sam penny (stotinka britanskega funta), se je počasi prenesla na evropsko celino in tako postopoma doseže tudi naše kraje.

Alkohol je bil torej 'neomejeno' dostopen le premožnejšim slojem, ki jim ni zmanjkalo denarja. V obdobjih pred industrializacijo je bilo torej pijančevanja občutno manj ...
Do pivskih ekscesov je prihajalo zlasti v času žetve, trgatve ter drugih kmečkih slavjih in praznikih. Ljudje so se opijali in veseljačili občasno. Se je pa vedelo, kaj pomeni nedeljski obisk maše v cerkvi. Popisovalci prebivalstva v letih 1770/71 so na Slovenskem dobili priporočilo, naj nikar ne hodijo po hišah popisovat ob nedeljah popoldne, ker se ljudje zelo pozno in ponavadi pijani vračajo domov. Pitje je bilo ves čas prisotno, a ni bilo tako množično, kot kasneje, ko govorimo o epidemiji pitja, ki se pojavi z masovno industrijsko proizvodnjo cenenega alkohola.

Kako so se razlikovale pivske navade višjih in nižjih slojev?
Meščanstvo je prisegalo na vino, ki je bilo dražje, recimo 'uničevalci vina' iz Prešernovega kroga. Slavni ruski slavist Sreznjevski (Izmail Ivanovič Sreznjevski, 1812–1880, op. a.) je na primer začudeno zapisal, da ljubljanski profesorji pijejo vino kot vodo. Javna morala in bonton sta sicer narekovala, da mora biti meščan kreposten, naraven, piti zdravo pijačo – vodo, saj se popivanje ne spodobi. Enako je veljalo za plemstvo, a prakse so bile povsem drugačne. Na drugi strani se nižji sloji, kmetje na podeželju in delavstvo v industriji, rudarstvu, vdajajo predvsem žganju. Prav to žganjepitje so zdravniki prvo prepoznali kot škodljivo zdravju. Poleg tega so se zaradi prekomernega pitja razbijale družine, uničevalo se je gospodarstvo in povečeval kriminal. Žganje je bilo poceni in žganjarska kuga se je širila. To je bil takrat velik problem v družbi.

Vino za meščana, žganje za delavca, kje pa je bilo pivo?
Pivo je posebna zgodba. Hladilnikov sprva še ni bilo. Gostilničarji so poznali 'ledenice', transport v sodih pa je bil težak, ker se je pivo zelo rado kvarilo. Proizvodnja ni bila poceni. V Dvoru pri Žužemberku so Auerspergi imeli livarno in zraven tovarniško pivovarno v Gradu Soteska, ampak tisto pivo so si lahko privoščili zgolj tovarniški uradniki, za delavce je bilo očitno predrago in ti so se vdajali slivovici. Pokvarljivost pijače tovorjene v sodih je množičnost onemogočala vse do prihoda tovarniške proizvodnje ustekleničenega piva, kar se pri nas zgodi konec 80. let 19. stoletja. Pivo nato na Slovenskem na hitro prevzame primat in je okoli leta 1905 že na prvem mestu po popitih količinah.

Ko pomislimo na evgeniko, se nam pred očmi narišejo nemški nacisti, a ideje, da bi človeške dedne lastnosti lahko izboljšali, če odstranimo ali steriliziramo nezaželeni del prebivalstva, so v času pred 2. svetovno vojno vseprisotne in niso bile noben tabu. So tudi pri nas krožile ideje za sterilizacijo pijancev?
Seveda so. Pri nas je bil glavni zagovornik evgenike antropolog Božo Škerlj, ki je v 30. letih 20. stoletja sodeloval z nacisti, v njihovih glasilih tudi objavljal članke. Te ideje so bile prisotne že v stari avstrijski monarhiji (Avstro-Ogrska, op. a.), a vse je ostalo pri idejah, saj je bila pri nas Katoliška cerkev zelo močna. Cerkev pa je bila vedno odločna nasprotnica splava in drugih posegov v človeško telo, kot je sterilizacija. Te ideje smo sicer potem v naših krajih občutili tudi v praksi. Takoj po prihodu nacistov med 2. svetovno vojno so iz Vojnika in iz Novega Celja pri Žalcu, to sta bili dve blaznici na Štajerskem, umobolnici bi danes rekli, vse blazne odpeljali v Avstrijo in jih evtanazirali.