Vitruvijski človek je ponazoritev matematičnih razmerij, ki določajo lepoto. Foto: Gallerie dell'Accademia
Vitruvijski človek je ponazoritev matematičnih razmerij, ki določajo lepoto. Foto: Gallerie dell'Accademia
Le Corbusier: Modulor
Da lepoto določajo matematična razmerja, je verjel tudi Le Corbusier, eden najvplivnejših pionirjev modernistične arhitekture.

Preden se zares posvetimo Vitruvijcu, naj najprej pojasnimo zgornjo besedno zvezo - kozmografija mikrokozmosa. Gre namreč za prepričanje Leonarda da Vincija, da je delovanje človeškega telesa mogoče koncipirati in razumeti kot analogijo delovanju celotnega vesolja. Celotno vesolje se tako ravna po večnih matematičnih razmerjih, po razmerjih, ki določajo večno lepoto. Ta večno veljavna razmerja je kot temelj arhitekture izpostavil tudi rimski arhitekt Vitruvij, po katerem je da Vincijev mož, upodobljen v kvadratu in krogu, tudi dobil ime.
Za usodo vitruvijevega moža pomemben mir v Campoformiu
Znamenito risbo Leonarda da Vincija iz leta 1487 je beneška Galerija Akademije pridobila leta 1815. Za nakupom Vitruvijca in še nekaterih drugih da Vincijevih risb je stala avstrijska vlada, saj so Benetke tedaj pripadale Avstriji (Avstrija je Benetke pridobila s podpisom miru v Campoformiu, ki je leta 1797 sklenil prvo fazo napoleonskih vojn). Nakup se je zgodil po smrti Giuseppeja Bossija, italijanskega slikarja, ki je večji del življenja posvetil preučevanju dela Leonarda da Vincija, med drugim pa je po naročilu princa Eugena de Beauharnaisa poskušal izdelati kopijo da Vincijeve Zadnje večerje, in sicer v tehniki mozaika. Tega so zares naredili, namestili pa so ga v minoritsko cerkev na Dunaju.
Razstavljen do 10. januarja
Vrnimo se torej k Vitruvijcu. Vitruvijca je da Vinci v času, ko se je intenzivno posvečal študiju matematičnih konceptov harmonije in popolnosti, narisal v tehniki črnila na papirju. Ker gre torej za zelo občutljivo umetnino, jo beneška galerija večino časa hrani v depoju, razstavi pa jo le občasno. Tokrat bo na ogled do 10. januarja 2010, in sicer kot glavni eksponat razstave Leonardo - L'Uomo Vitruviano fra arte e scienza (Leonardo - Vitruvijski človek med umetnostjo in znanostjo). Ta predstavlja še druga da Vincijeva dela, ki pričajo o njegovem študiju matematičnih razmerij, razstavljene pa so tudi risbe nekaterih drugih umetnikov, kot so Michelangelo Buonarotti, Raffaelo Sanzio, Pietro Vannucci in Giambattista Piazzetta, katerih poteza prav tako sledi Leonardovim spoznanjem, ki so pravzaprav nadgradnja dediščine antičnih klasikov.
Leonardo da Vinci ni bil prvi in nikakor ne edini, ki se je trudil Vitruvijev antropomorfni teorem o lepoti v arhitekturi predstaviti z eno samo risbo. Da Vincijeva uspešna ponazoritev izpeljevanja klasičnega reda v arhitekturi iz človeškega telesa je pogosto izpostavljena kot eden najboljših simbolov sodelovanja umetnosti in znanosti, ki je zaznamovali italijansko renesanso. Tako ne preseneča, da je ta simbol harmonije telesa in duha postal tudi zaščitni znak medicinskega poklica, tudi danes pa ostaja simbol več z n + medicino povezanih podjetij in zdravstvenih organizacij.
Po da Vinciju so Vitruvijskega človeka na svoj način narisali še drugi umetniki. Eden najbolj znanih podvigov je bilo delo Albrechta Dürerja, ki je med letoma 1512 in 1525 napisal knjigo Vier Bücher von Menschlicher Proportion (Štiri knjige o človeških razmerjih), v katero je vključil pet študij človeškega telesa, ki pomenijo nadgradnjo dela Vitruvija in da Vincija. Dürer namreč ni sprejemal enega samega ideala človeškega telesa, zato je na podlagi Vitruvijevih spoznanj in opazovanja več kot 200 živih oseb narisal pet različnih tipov človeških teles.
Modernistični vitruvijski mož ali Modulor
Poskusi ponazoritve idealnih razmerij niso 'izumrli' niti v dobi, ko se arhitektura bistveno razlikuje od klasične manire. Zato želim omeniti še model idealnih razmerij, ki ga je izdelal Le Corbusier, eden ključnih protagonistov uveljavljanja modernistične arhitekture. Svoj model - vidimo ga lahko tudi na bankovcu za 10 švicarskih frankov - je Le Corbusier poimenoval Modulor, o njem pa je zapisal, da gre za "niz harmoničnih razmerij, ki ustrezajo človeški meri in ki jih je mogoče univerzalno uporabiti pri arhitekturnem načrtovanju in načrtovanju mehaničnih predmetov". Le Corbusier je Modulor med drugim uporabil tudi pri načrtovanju znamenitega bloka Unité d'Habitation v Marseillu, imel pa je tudi mnogo kritikov, ki so Le Corbusieru očitali, da je višino svojega 'vzornega' človeka izbral arbitrarno oziroma tako, da bi lahko iz nje kar najlažje izpeljal druge mere.