Igralec Peter Ternovšek, rojen 10. aprila 1947, je član mariborske Drame postal leta 1971, na matičnem odru je izoblikoval vrsto dramskih likov iz domače in tuje gledališke literature. Foto: Drama SNG Maribor
Igralec Peter Ternovšek, rojen 10. aprila 1947, je član mariborske Drame postal leta 1971, na matičnem odru je izoblikoval vrsto dramskih likov iz domače in tuje gledališke literature. Foto: Drama SNG Maribor

Samozavesti ne sme biti preveč, trema pa je vedno.

Ta sreča me v igralskem poklicu spremlja že vse življenje in zgleda, da mi je bila naklonjena še enkrat, s tem prstanom.

Peter Ternovšek
Peter Ternovšek
Z vlogo Sokrata je Ternovšek zaokrožil svoje 40-letno gledališko delovanje. Z apologijo, ki poteka kakšen mesec pred Sokratovo usmrtitvijo in slika njegove poslednje dneve in ure življenja, se poslavlja od Drame SNG Maribor. Foto: Drama SNG Maribor
Peter in Aljoša Ternovšek
S sinom Aljošo, ki je tudi igralec, sta skupaj prvič nastopila leta 1993 v Mametovi igri Življenje v teatru, nato pa še v Shafferjevem Vohljaču. Foto: Mestno gledališče Ptuj
Iva Krajnc
Ena najboljših mladih slovenskih igralk je zaslovela predvsem z vlogama v Klopčičevem filmu Ljubljana je ljubljena in nanizanki Televizije Slovenija Čokoladne sanje, v zasebnem življenju pa igra tudi vlogo žene Aljoše Ternovška in snahe njegovega očeta Petra, ki ne zamudi nobene njene premiere. Foto: Mestno gledališče ljubljansko
Peter Ternovšek
Lani je Peter Ternovšek postal dobitnik Borštnikovega prstana, najvišjega in najbolj cenjenega priznanja, ki ga lahko dobi igralec v Sloveniji. Foto: Drama SNG Maribor
Peter Ternovšek
V štirih desetletjih, ki jih je posvetil igri, je pokazal izjemno raznolikost in se pojavil v najrazličnejših vlogah. Pravi pa, da komedija zanj ostaja najtežji žanr. Foto: Drama SNG Maribor

Toliko je namreč minilo od časov, ko je bil Peter deček, ki je z občudovanjem vstopal v zgradbo Drame SNG Maribor in se leta 1963 končno znašel na njenem odru v vlogi Poprčka, pa do danes, ko je Ternovšek lastnik Borštnikovega prstana in igralec, ki je zaznamoval slovenske odre, film, televizijo in radijske valove.

Takrat mladega učitelja je v mariborsko gledališče "uradno" leta 1970 povabil Branko Gombač, potem ko je opazil njegov talent v igrah, ki sta jih v amaterskem gledališču v Sladkem Vrhu ustvarjala skupaj s prijateljem Tonetom Partljičem. Že leto po začetku poklicne igralske poti je za vlogo Tončka v Linhartovem "Matičku" prejel Borštnikovo diplomo, leta 1978 spet navdušil z upodobitvijo Alana Stranga v Shafferjevem Equusu (isto vlogo je kaki dve desetletji pozneje odigral tudi njegov sin Aljoša, prav tako igralec), igral v drugih dosežkih svetovne in slovenske dramatike, delal z režiserji starejše in mlajše generacije, gostoval pa tudi na drugih slovenskih odrih. Enega vrhuncev kariere je v zadnjih letih doživel prav s Pavlekom (avtorja, ki se podpisuje kot rokgre) v produkciji Mestnega gledališča Ptuj.

Za "uradno" slovo od mariborske Drame, ne pa tudi od odrskih desk nasploh, je pripravil zahtevno vlogo v monodrami po Platonovem Sokratovem zagovoru in ob tej priložnosti za MMC razkril nekaj koščkov svoje zgodbe, zgodbe Petra Ternovška.

Zakaj ste se za svojo zadnjo vlogo na odru mariborske Drame odločili ravno za Sokrata? Kaj ste želeli s tem sporočiti občinstvu?
Igralec si v gledališču vlog ne izbira sam in tudi s to je bilo tako. Besedilo mi je v branje dal umetniški vodja Vili Ravnjak. Najprej sem se teksta sicer branil, saj se mi je zdel izjemno zahteven in nisem vedel, kaj bi z njim danes lahko ponudil občinstvu, malo sem se ga "ustrašil". A vseeno mi je nekaj govorilo, naj še enkrat preberem besedilo in nato sem se le odločil, da bi predstavo lahko izvedel, če ga priredim.

Sokratov zagovor je monodrama. Kakšna je glavna razlika pri pripravah na monodramo in igro, v kateri nastopa več igralcev?
Igralec je na odru vedno sam, pomembna je neka odrska prezenca. Morda je pri monodrami več dela, več garanja pri učenju teksta, saj se sicer besedila naučiš tudi pri dialogih in delu z drugimi igralci. A bistvene razlike ni, treba je pač ustvariti neko prezenco na odru.

Obe predstavi, v katerih trenutno igrate (Pavlek in Sokrat, op. p.), sta monodrami, a hkrati zelo različni. Za katero so bile priprave težje?
Težko bi rekel, katera od vlog je "težja". Tudi priprave na Pavleka so bile težke, saj gre za komedijo, ki je najbolj zahteven žanr. A nisem želel, da bi se ljudje samo smejali, saj ima Pavlek tudi tragično plat. Zato sem vesel, ko slišim, da se ljudje smejijo, hkrati pa tudi jokajo s Pavlekom. Vesel sem, da nama je z Rokom (Vilčnikom, avtorjem igre Pavlek, znanim tudi pod psevdonimom rokgre, op. p.) to uspelo.

Kako si sploh zapomnite besedilo, kot je Sokratov zagovor?
To je trdo delo, samo v to igro sem vložil eno leto dela. Glede ur pa, ki so šle za učenje besedila … nešteto jih je bilo. Potrebna sta izjemna samodisciplina in samonadzor. Kot rečeno: če delaš z drugimi, se že na vajah naučiš besedila, saj gre za dialog. Tukaj pa se moraš usesti in "guliti" sam. Garanje je to, res.

Kaj pa je tisto, kar igralca odvrne, da bi vse skupaj pustil, vsakič ko pride do zares težke vloge, vloge, ki jo je zares težko naštudirati?
Velikokrat prideš do točke, ko bi rad nehal. Igralski poklic je poln dvomov, hkrati pa igralec ne sme biti pretirano samozavesten in nadut, saj prvi to začutijo ravno gledalci. Ustvaril sem okrog 140 vlog, lahko bi jih izpostavil kakih deset, s katerimi sem zadovoljen. Najbolj po pravici pa bi vam povedal, če bi rekel, da nisem zadovoljen z - nobeno.

Je bila ta težavnost igralskega poklica tudi razlog, da ste sina Aljošo najprej odvračali od igralskega poklica?
Starši svojim otrokom vedno želijo le najboljše. Kot sem omenil, se igralcem vedno porajajo dvomi, obstajajo pa tudi druge temačne strani igralskega poklica. A zdaj je sin že sam na tej točki, da ve, kaj so te temačne strani. Igralec potrebuje azil: ima možnost umika v družino ali pa v alkohol in mamila, včasih pa vse skupaj pripelje do "čudaškega" obnašanja. V sebi igralci nosimo na tisoče zgodb, tisoče ljudi. In zato potrebujemo nekakšen azil, morda smo ravno zato "čudaški". Igralci v drami dobimo malo podatkov, življenje oseb si moramo izmisliti sami, jih zapolniti. Sinu pa ne svetujem pri pripravah na vlogo, kasneje pa vse skupaj analiziramo … Sicer pa sem jaz po poklicu učitelj in nimam igralske akademije.

Mislite, da je to, da nimate "uradne" igralske izobrazbe, kdaj lahko tudi prednost v primerjavi z akademsko šolanimi kolegi?
Ne, šolanje je vedno izjemnega pomena. Jaz pa sem moral šolanje nadoknaditi sam. Na akademiji se izučiš obrti, štiri leta se družiš z drugimi igralci … Sam sem se moral učiti dikcije, medtem ko so imeli ostali štiri leta prednosti. A pri delu z mladimi igralci je najbolj pomembno, da jim pustiš, da dozorijo, da sami "zapolnijo" neko vlogo, ne pa, da jim daješ točne napotke. Seveda pa je najbolj pomemben talent. In tudi talent za prepoznavanje talenta. Velika napaka je, če na akademijo sprejmeš igralca brez talenta.

Pa gresta talent in nekakšna samozavest na odru, sposobnost premagovanja treme, vedno skupaj?
Samozavesti ne sme biti preveč, trema pa je vedno. Tudi jaz imam še danes tremo, čeprav na odru delujem samozavestno. A preveč samozavesten ni dobro biti, saj se to potem čuti.

Lani ste prejeli najvišje priznanje za igralca v Sloveniji, Borštnikov prstan. Imate občutek, da ste s tem kot igralec dosegli vse?
Ne, nikakor. Bil sem zelo presenečen, še danes ne morem verjeti, da se mi je to zgodilo. Toliko je igralcev, ki si zaslužijo prstan bolj od mene. Ampak jaz sem imel srečo. Ta sreča me v igralskem poklicu spremlja že vse življenje in zgleda, da mi je bila naklonjena še enkrat, s tem prstanom.

Kaj pa neuresničene želje, vloge, ki ste si jih vedno želeli igrati?
Nikoli si nisem želel nič posebnega igrati. Imel sem srečo z umetniškimi vodji in režiserji, ki so mi ponujali vse in sem lahko igral res - vse. Na ta način sem se tudi šolal. Moj "gledališki oče" Branko Gombač, ki me je pritegnil v gledališče iz učiteljskega poklica, je strašno skrbel za igralca. On je dal, ne samo meni, tudi Muhičevi, Tovorniku, Jankovi in ostalim, mladim igralcem in vsem ostalim priložnosti, gledališče je gradil na igralcu. V njegovem obdobju smo igrali različne žanre in različne vloge po kvantiteti - od glavnih do stranskih vlog; od komedij in tragedij do eksperimentalnih komadov ... Naš prostor je majhen in ko te režiserji enkrat poznajo, ni več težav. Res sem imel srečo, da sem delal z najboljšimi slovenskimi in tujimi režiserji, nikoli nisem sanjal o nobeni vlogi. Še preveč jih je bilo, odigral sem skoraj po tri vloge na leto.

Se da "odložiti" vlogo in popolnoma "sleči kostum", ko prideš domov iz gledališča?
To moraš! To je sposobnost koncentracije, ki jo moraš imeti zaradi duševnega zdravja. Če tega nisi sposoben, imaš težave v zasebnem življenju, z okolico in kontakti.

Greste še kdaj v gledališče kar tako, zaradi užitka?
Vedno manj uživam v gledališču. Seveda pa veliko hodim v gledališče, saj sta v igralskem poklicu moj sin in snaha (Aljoša Ternovšek in Iva Krajnc, op. p.). Grem na vsako njuno premiero, saj čutim neko dolžnost do tega in onadva to pričakujeta.

Alenka Klun

Samozavesti ne sme biti preveč, trema pa je vedno.

Ta sreča me v igralskem poklicu spremlja že vse življenje in zgleda, da mi je bila naklonjena še enkrat, s tem prstanom.